Večer, 09.03.2005, Narava, gore in ljudje: Petčlanska odprava Šentjur na Aconcagui
Petčlanska odprava Šentjur na Aconcagui
V štirih dneh na najvišji vrh Argentine
Vrh so osvojili Tomo Videnšek, Aleš Tomaž, Gregor Marinšek, Jože Cajzek ter Sebastjan Jazbinšek
Nedavno se je iz Argentine v Slovenijo kot prvi od petčlanske odprave Plezalnega kluba Rifnik (PKR) Šentjur vrnil Tomo Videnšek iz Vojnika, alpinist, ki je osvojil že mnogo vrhov, tudi vse pomembnejše v Evropi. Tokrat je bil vodja odprave, v kateri so bili še Aleš Tomaž iz Celja, Gregor Marinšek iz Zreč, Jože Cajzek iz Rimskih Toplic ter Sebastjan Jazbinšek. V osmih dneh so osvojili najvišji vrh v gorovju Andi v Južni Ameriki, kar 6969 metrov visoko Aconcaguo. Podvig jim je uspel natanko 4. februarja, nanj so se pripravljali že dalj časa, intenzivno pa dobra dva meseca pred odhodom.
"Vzpenjali smo se po severozahodnem grebenu, kjer je šlo do 6000 metrov višine vse po načrtih in je bilo skoraj podobno pohodu, slabih tisoč metrov pa je bil vzpon izjemno strm in zahteven, čeprav smo imeli pri tem neverjetno srečo z vremenom. Nevihte se tam namreč kar vrstijo in samo letos so zaradi njih življenje izgubili že štirje Evropejci. Skratka, najvišji vrh smo osvojili, občutke pa je kar težko opisati. Mene je namreč Aconcagua privlačila že v šolskih klopeh in sem jo šel v Argentino občudovat že nekajkrat prej. Najbrž bo to, da sem bil na vrhu, še prišlo za mano..." pravi Tomo Videnšek, ki so ga v Vojniku pričakali številni prijatelji in mu pripravili nepozaben sprejem s torto v obliki osvojene Aconcague.
Vprašali smo ga še, kaj je bilo zanje najtežje. "Problem je bila seveda višina, saj človek po treh tednih življenja na taki višini funkcionira povsem drugače. Pod seboj vidiš same pettisočake, ki so videti prav nizki v primerjavi s ciljem. In četudi bi se v določenem trenutku najraje kar obrnil, te možnosti preprosto ni," pravi Tomo, ki mu je bil največji talisman misel na njegove najdražje. "Pri 4400 metrih se pojavijo prve hujše težave z vrtoglavico in slabostjo, vse se potem samo še stopnjuje in nekateri tudi omedlevajo, zato ne osvojijo vrha, čeprav so čisto blizu. Velik problem je tudi veter, ki tako brije, da niti šotora ne moreš postaviti, a veš, da ga moraš, če hočeš preživeti. A ko enkrat stopiš na vrh, vidiš pred seboj fatamorgano," pravi Tomo. "Rahlo se je vrtelo tudi meni, a ko z vrha vidiš kakšnih 150 kilometrov daleč, vse do Pacifika in sonce, ki se utaplja v njem, ko se prelivajo barve, kakršnih bi bil vesel vsak slikar, takrat veš, da je to fantastičen uspeh. Skušal sem si vse to čim bolj zapomniti, da bom zdaj doma podoživljal košček za koščkom," je še dejal Tomo, ki se je domov vrnil prvi, preostali člani PKR Šentjur pa so še ostali v Južni Ameriki, da si jo bodo še nekoliko podrobneje ogledali. O morebitnem novem podvigu Tomo za zdaj še ne razmišlja. A najbrž ne bo dolgo, pa bodo pred njim spet kakšen nov cilj in nove sanje. Teh alpinistom namreč nikoli ne zmanjka.
Mojca Marot