Friko - Marko Mavhar: Od petkove pustolovščine v Herletovi mi stena ni dala miru. Ko sva z Miranom tisti dan sestopala, sem se uzrl nazaj trdno prepričan, da se bom kmalu vrnil.
Nedelja je minevala v znamenju počitka in bolj ko sem prihajal k sebi bolj me je spet vleklo tja gor. Ni kaj, vzamem telefon v roke in pokličem Mraka. Če bo kdo za akcijo pa bo to zagotovo on. Ni bilo potrebno veliko časa, da sva uskladila termin.
V poznem ponedeljkovem popoldnevu se prebijava po vijugasti cesti skozi gosto meglo proti Logarski dolini. Tam so naju zopet pozdravile zvezde, ki so metale svojo čarobno svetlobo na spokojne vrhove nad dolino. 0prtava si nahrbtnike, ki sva si jih bila pripravila že prej in se počasi vzpenjava proti koči na Jami. Koča je bila zaprta, samo vonj po krušni peči, ki se je razlegal okoli, je izdajal, da je bila še nedolgo tega odprta. Za silo si urediva ležišče v bližnji drvarnici. Mrak nama skuha okusno večerjo, da sva lažje zaspala, saj naju je oba po tihoma grizel duh negotovosti jutrišnjega dne.
Ob štirih zjutraj (17.12.13) mi prijeten spanec pretrga histeričen zvok budilke, ki je naznanjal pričetek najine odiseje. Ob soju svetilk načenjava že dobro uhojeno gaz proti steni. Tokrat nama je bila ta muka prizanešena in posledično sva stala pod steno še v trdi temi. Vsak zase pričenja ritual priprave na plezanje.
V soju svetilk plezava nenavezana vse do mesta kjer se Herletova smer odcepi v levo. Tam narediva varovališče in nadaljujeva po izpostavljeni zasneženi rampi. Začetek ni bil ravno obetajoč, tukaj je bil sneg slabše predelan, vendar še vedno dober, da je bilo moč hitro napredovati.
Prvo težje mesto je pred nama, nerodna prečnica, ki ji sledi prehod v žleb, nama kar podkuri v podlahti. Tukaj je Mrak prakticiral prav poseben tehnični prehod; z eno roko se oklepaš skale, z drugo pa s cepinom zapičiš v pomrznjen šop travice, sledi še preprijem na cepinu in se z binglanjem nog v previsu nerodno skobacaš na zasneženo poličko. Po tej akrobaciji je sledila zmerna plezarija po zasneženem žlebu vse do velike rampe. Prečnica v levo, ki jo v letnih razmerah lahko prehodiš z rokami v žepu, je sedaj zahtevala kar nekaj napora in še več izkušenj v nameščaju varovanja, saj so bile vse optimalne razčlembe prekrite s snegom. Tehniko plezanja zasneženih prečnic, ki jih v smeri ne manjka sva do dobra izpilila. Skoraj tako kot poleti, le da ne veš točno kaj držiš s premrlimi prsti od mrazu, plezalke pa zamenjajo okorni gojzarji z derezami na nogah. Čeprav bi raje videl, da bi do težjega dela imela še kaj za "popikat" se oba čudiva ob pogledu navzgor.
Stena je tukaj tako strma, da ji sneg ne pride do živega in pogled na golo skalo, ki jo tu in tam krasi kakšna zaplata snega, nama je odprl obilico negotovih vprašanj.
Nič, odpneva dereze, gojzarji romajo v nahrbtnik, na noge pa navlečeva mrzle plezalke. Ne bo druge rešitve, si rečeva in Mrak se zapodi v prvo šestico pred težjim delom. Privajanje na letni tip plezarije nama ob teh vremenskih pogojih ne gre najbolje od rok. Veter, ki nosi po zraku snežene kristalčke nama tu in tam zagode pod noge, da se komaj ujemeva v ravnotežju. Sledim mu z okornimi gibi, rok ne čutim več že po prvih prijemih in plezanje je tukaj vse prej kot užitek. Počasi prisopiham do njega, zdaj pa naju čaka najtežji del smeri. Zdaj ko še imam razgrete prste nadaljujem proti detajlu, s težavo se prebijem skozenj nakar mi višje gori spodrsne na poledenelem stopu. Še zadreti se nisem mogel, tako hitro se je vse odvilo. Pa je šla čista prosta ponovitev po gobe.
Hitro se poberem in ponovno splezam do stojišča. Mrak se mi kar smili, saj ga čakajo težave popolnoma neogretega. Ni bilo potrebno veliko čakati, da je splezal do mene. Zdaj naju do roba ločita le še dva raztežaja, ki pa sta vse prej kot lahka, za plezalke preveč snežena, za dereze pa presuha in ko misliš, da si že mimo najtežjega, te stena zaposli še z dodatnim delom, ki se mu ne moreš odreči. Po Mrakovih besedah si tukaj še vedno bližje podnu, kot vrhu.
No po osmih urah garanja nama uspe priplezati na rob. Izžeta od naporov sva si z zadovoljstvom stisnila v roke. Veselje je bilo nepopisno, čeprav sva vedela, da še ni konec, zdaj se začenja šele drugi polčas; treba je priti nazaj v dolino, ki je v takšnem stanju vse prej kot enostavno. Veselje pa je rastlo z vsakim metrom sestopa. Ves čas sem se spraševal, kaj nas vodi v takšna dejanja? Kaj je tako dobrega v vsem tem posebnem trplenju, ki ga alpinist izkusi v mrzlih stenah?
Odgovora še do danes nisem našel, le težave in vesel sem, če jih lahko najdem in premagam, še posebno če ti pri tem pomaga prijatelj. Vse skupaj pa je ena velika šola za življenje.
Besedilo in fotografije: Marko Mavhar