Delo, 04.05.05 – Marjan Raztresen: Posavsko hribovje in Kamniško-Savinjske Alpe, založnik obeh: Planinska založba Slovenije, Ljubljana, 2004.
Književni listi
Vodnika po gorah in hribih
Marjan Pergar:
Posavsko hribovje, 246 str., 4250 SIT. Več avtorjev:
Kamniško-Savinjske Alpe, 296 str., 4900 SIT; založnik obeh: Planinska založba Slovenije, Ljubljana, 2004.
Malone tik pred začetkom glavne planinske sezone je Planinska založba Slovenije izdala prepotrebna planinska vodnika: po letu 1978 je šele zdaj spet izšel vodnik po Posavskem hribovju, po več kot desetletju pa vodnik po Kamniško-Savinjskih Alpah. Oba sta sestavljena po zgledu vodnikov te založbe iz serije zadnjih let.
Precejšnja je predvsem razlika med vodnikom po Posavskem hribovju izpred več kot četrt stoletja in sedanjim. Čeprav je slednjega tudi na podlagi podatkov svojih planinskih tovarišev napisal Marjan Pergar, sin avtorja prvega vodnika Viktorja Pergarja, in se dobršen del zgledoval po izdelku svojega očeta, je iz prvega vodnika vendarle izpustil in v svojega dodal marsikaj: nekatere prejšnje navedbe bi bile zdaj preveč politične za planinsko literaturo, marsikateri natančen opis je zdaj ob izobilju dobrih planinskih zemljevidov odveč, prenekateri spomenik ob poti, ki ga njega dni ni bilo dovoljeno prezreti in je bila natančno popisana njegova zgodovina, je zdaj samo omenjen – iz nerazumljivih vzrokov pa je na dolgo in široko popisana slovenska osamosvojitvena epopeja, ki vsaj v takem obsegu v planinski vodnik pač ne sodi. Nasprotno pa so v novem vodniku ponekod morda celo kar premočno okleščeni zgodovinski in umetnostno zgodovinski podatki o objektih, postavljenih v Posavju.
Vsekakor je snov v novem vodniku razporejena bolj pregledno kot v starem. Izhodišča za planinske ture so zdaj navedena in opisana posebej, ob njih so posamič navedene ture na vrhove, vsaka s svojo številko, vse pa so v posebnem poglavju natančno predstavljene. Medtem ko je bilo jedro snovi v starem vodniku razdeljeno v poglavji o izhodiščih in poteh ter vrhovih in planinskih postojankah, je v novem na bolj logični poglavji o izhodiščih ter vrhovih in dostopih; planinski popotnik se iz izhodišča odpravi na turo na izbrani cilj, ki je z vsemi podatki predstavljen na tej poti, pod goro ali na njej. Vsak planinsko ali le turistično pomembnejši hrib, da ne govorimo o gori, je najprej opisan »kot tak«, takoj zatem so, nekateri kar badjurovsko natančno, razloženi pomembnejši dostopi nanj in vse, kar je omembe vrednega ob njih, vključno s planinskimi in drugimi kočami.
Glede na zadnja leta vse večje zanimanje za hojo po planinskih transverzalah je v novem vodniku več kot naštetih kar 22 najbolj znanih, ki potekajo po posavskih hribih; v vodniku izpred četrt stoletja jih je komaj osem, saj takrat še ni bilo niti Levstikove poti od Litije do Čateža, niti Grosupeljske planinske poti, niti Poti slovenskih legend, niti Rokovnjaške planinske poti in še marsikatere druge. Seveda v novem vodniku niso popisane prav natančno, saj že obstaja o skoraj vsaki od njih posebna knjižica.
Novi planinski vodnik po Kamniško-Savinjskih Alpah so sestavili Vladimir Habjan, Jože Drab, Andraž Poljanec in Andrej Stritar, posamezna poglavja so dodali še France Malešič, Bogomir Celarc, Peter Skoberne in Tone Tomše, knjigo so pred izidom pregledali kar štirje recenzenti in lektor, risbe planinskih koč je narisal Anton Rojc, tehnično pa jo je uredil Avgust Stušek. Tudi ta knjiga sloni na dobrih izkušnjah, na kar štirih izdajah vodnika po kamniških in savinjskih gorah Petra Ficka, od katerih je zadnja izšla že leta 1993: po predstavitvenih uvodnih poglavjih o opisovanem gorstvu so v kar dolgem poglavju predstavljena izhodišča za poti v te gore, v najdaljšem, ki obsega dve tretjini knjige, pa vrhovi in planinske koče ter poti do tja.
Novi vodnik je razširjen s poglavjem o gorski skupini Dobrče, ki »sodi glede na zemljepisno lego sicer v Karavanke, geološka sestava (apnenec) pa jo nesporno uvršča v Kamniško-Savinjske Alpe. Severna meja skupine (torej meja med Kamniško-Savinjskimi Alpami in Karavankami na tem območju) gre od Most pri Žirovnici po dolini Završnice, nato po grapi Globokega potoka na Poljško planino, od koder se spusti v dolino Drago, dalje ob potoku Begunjščici na Preval in v Šentansko dolino,« kot piše v novem vodniku. Taista Dobrča je sicer uvrščena tudi v planinski vodnik po Karavankah istega založnika iz leta 1997, katerega avtor Stanko Klinar, med Slovenci najbrž največji poznavalec karavanškega pogorja, seveda pravilno postavlja mejo s Kamniško-Savinjskimi Alpami tja, kjer poteka, nato pa piše: »Geološko spada Dobrča k zahodni skupini Kamniških Alp in je vezni člen med Brezniškimi pečmi na zahodu (tu se Kamniške Alpe v tej smeri končajo) ter Kriško goro in Storžičem na vzhodu. Ker je od obeh ločena z globokima dolinama Drage in Mošenika in je zemljepisno sestavni del Stolove skupine, z Begunjščico dejansko grebensko povezana, je za planinske potrebe prikladneje, da se obravnava tu. Avstrijska zemljepisna in vodniška literatura prišteva Dobrčo in Storžič kratkomalo h Karavankam.
Kakšna drobna nedoslednost niti malo ne zmanjšuje vrednosti novega vodnika. Tako se ne ve, ali se ena od planinskih koč imenuje Planinski dom Kokrškega odreda na Kališču ali Dom na Kališču, ker piše enkrat tako in drugič drugače, prav tako ostaja skrivnost, po kom ali čem se imenuje Skuta (piše samo, da »njeno vabljivo ime nima zveze s skuto in tudi ne z besedo priskuten«), in tudi to, zakaj se Fickova gora Rogac po novem spet imenuje Rogatec. Na drugi strani pa je v knjigi več pravih biserov, s kakršnimi se slovenska vodniška literatura sicer ne more pretirano hvaliti. Z velikanskim užitkom se berejo strani urednika Franceta Malešiča o zgodovini gorništva v tem gorstvu, drugačni od drugih pa so celo odstavki o varnosti v gorah istega avtorja in Jožeta Draba.
Marjan Raztresen