Večer, 04.11.04, Narava, gore, ljudje: Na Mljetu spopad nasprotnih interesov, vprašanje pa je, kateri bo prevladal, kratkoročno egoistični ali trajnostni
Zelena oaza na Mljetu za nostalgike, željne pristne, divje narave
Vonj morja, soli in borovcev v razgibanem planinskem svetu
Na Mljetu spopad nasprotnih interesov, vprašanje pa je, kateri bo prevladal, kratkoročno egoistični ali trajnostni
Še pred dobrimi desetimi leti smo vedeli, da na jadranske otoke hodimo v poletnih počitnicah predvsem na plavanje, hribi nas niso zanimali, vsaj večine ne. Ostali so samo za planinske sladokusce in domačine. Z razvojem planinskega turizma pa so pohodi po otokih postali poslastica za planince, za Dance, Nizozemce in Angleže. Predvsem slednji so osvojili številne gorate dalmatinske otoke in planinski Mljet, ki je za nekatere zanimiv in lep, za druge divji in neciviliziran. Pozornosti vredni so njegova raznolika mediteranska narava ter njegovi prebivalci. Najlepši pohodi za raziskovanje otoka so pozno jeseni, do začetka decembrske burje in od februarja do aprila.
Da so stvari takšne, kot jih vidimo danes, je mnogo razlogov, predvsem pa goratost in neprehodnost grebenov ter vrhov; najvišji vrh je nad Babnim poljem 514 metrov visoko. Tudi ostali vrhovi, ki se kot posledica vulkanskega delovanja v davni preteklosti dvigajo strmo nad morje, ne dajejo videza gostoljubnega zavetja.
Klimatske in pedološke razmere omogočajo bujno rast mediteranskemu rastlinstvu. Človek se je uspel zasidrati v majhnih, za pristajanje primernih zalivih. Nastalo je nekaj pristanišč in manjših vasic v notranjosti otoka. Zgodovina poselitve otoka je dolga in pestra, današnje število otočanov je primerljivo s tistim pred stoletjem, posledično je tudi vpliv ljudi na okolje relativno majhen, ni razvite industrije, prometnic in prometa, hrupa in onesnaženega okolja. Prebivalci obdelujejo majhna polja in vinograde, zaposluje jih predvsem morje, bogato z ribami.
Tako ima ostala narava možnost, da se razvija v okviru svojih naravnih pogojev. Ohranili so se mogočni borovi gozdovi, ki pokrivajo večji del otoka. Človek jih je prepredel s posekami, ki jih ščitijo pred požari, ti so njihov največji sovražnik. Da se ljudje zavedajo pomena teh gozdov, pričajo opazovalnice s stalnimi požarnimi stražami, ki jih podvojijo v mesecih, ko pridejo na otok turisti. Posledice požarov so vidne na poti po edini cesti vzdolž otoka. Narava res hitro zaceli od požara dobljene rane, vendar so posledice vidne še desetletja. Hribovitost otoka je razlog za nastanek večjih in manjših zaselkov, ki nikoli niso predstavljali bistvenih izvorov onesnaževanja okolja. Ob poteh na otoku je videti opuščena polja, ki pričajo, da je v davnini še bilo smiselno njih obdelovanje, a je bilo to opuščeno zavoljo izseljevanja prebivalstva. Po teh poljih danes rastejo drevesa in divja trta. Da tod poseljenost in kmetovanje v preteklosti nista bila tako razvita, je mogoče sklepati tudi po tem, ker ni toliko kamnitih zidov kot na drugih otokih. V takih razmerah se dobro počutijo koze in prašiči, ki se svobodno gibljejo po otoku.
Današnji prebivalci se preživljajo s tem, kar pridelajo na njivi, v vinogradu in nalovijo v morju. Povsem nov izziv je zanje turizem. Kot magnet privlači goste tudi samostan na otoku sredi otoka. Če bi dopustili, bi turisti preplavili otok in ga zasuli z denarjem in onesnaženjem. V kratkem času bi prebivalci obogateli in odšli v svet, saj drugače, kot živijo zdaj, trajno na tem otoku ni mogoče živeti. Otok je občutljiv biotop, je kot čoln, na katerem je lahko samo določeno število prebivalcev in obiskovalcev. Če je ta meja prekoračena, se potopi. Tega se zavedajo tudi v upravi narodnega parka in skrbijo, da so usklajeni apetiti in možnosti. Če je naval obiskovalcev velik, navijejo cene, otežijo prevoz potnikov s kopnega, zaprejo vrata. Da je tudi tu množica nasprotnih interesov, je razumljivo, vprašanje je, kateri bo prevladal, kratkoročno egoistični ali trajnostni.
Jakov Nodilo, direktor Nacionalnega parka, je otočan, ki se je po študiju in bivanju v Zagrebu z družino preselil na Mljet in usklajuje interese med samostanskim vodstvom, ki zahteva skoraj polovico otoka zase, in med željami prebivalcev, ki bivajo v parku. V strogem naravovarstvenem režimu živi le polovica otočanov, ostali, južni del, je nezavarovano območje. Se pa tudi v drugih vasicah pozna, da je varovanje narave na prvem mestu, zgledi in zahteve so znani vsem, saj je Nacionalni park na Mljetu nastal pred skoraj 80 leti.
Človek, ki stalno živi na Mljetu, se ne zaveda kvalitete svojega bivanja, želi si več. Kvalitete tamkajšnjega življenja se lahko zave turist, ki ima možnost nekaj dni bivati na tem otoku. Pravzaprav se tu ponavlja zgodba vsega ostalega sveta, samo da so tukaj stvari bolj očitne in obvladljive. Za zdaj je tu še vedno zelena oaza za nostalgike, željne divje, pristne narave.
Kako do Mljeta?
Preizkušeno dobra varianta: z vlakom do Rijeke/Reke, nato 24 ur z ladjo Marco Polo do Dubrovnika, kjer je treba prespati; zjutraj vas odpelje do Mljeta gliser ali ladja. Iz Maribora potujete torej do Mljeta tri dni, z letalom pa v dveh dneh. Povratek mimo Korčule je nekoliko krajši.
Urška Šprogar