Rado Kočevar: ... Midva z Lukancem pa sva se odločila pogledati še na Bavarsko.
Najprej sva morala urediti mejne formalnosti. Za vstop v Nemčijo (Bavarska je bila tedaj še pod ameriško okupacijsko cono), kamor sva bila namenjena, nisva imela vizuma. Lukanc pa je kmalu ugotovil, da je za obiske v obmejnem pasu, možno dobiti tudi tridnevno »posebno turistično« propustnico.
Ta del Bavarske je danes turistično zelo obiskan. V bližini je namreč »orlovsko gnezdo«, ki je bilo tedaj še zaprto območje, solni rudniki, solne terme v Bad Raichenhallu in pa seveda lepo »kraljevo« jezero po katerem sva se z ladjico z električnim motorjem do kapelice Sv. Jerneja pripeljala tudi midva z Lukancem.
Pregledala sva tudi vse možne dostope in sklenila povzpeti se nanj čez »znamenito« vzhodno steno po klasični Kederbachovi smeri iz leta 1881 (III. tež. st. in eno mesto IV. tež. st.).Ta je nekaj podobnega, kot je pri nas Zimmer - Jahnova smer v severni steni Triglava. Razlika je le, da je smer tukaj daljša. Vzhodna stena Watzmanna je namreč najvišja v Vzhodnih Alpah (višina skoraj 2000 m).
Po dobri uri hoje sva prišla pod steno. Najprej naju je nevihta zadržala. Z majhno zamudo sva nato prestopila krajno poč (med snežiščem in steno), seveda že navezana na vrv. Spominjam se strmih travnatih vesin in številnih skalnih možicev, ki so nama kazali pot. Na veliki terasi sva našla zanimivo 
votlino, v njej pa slamo in odeje. Čudoviti bivak! Danes pa je možno bivakirati v sodobnejši »škatli« v vzhodni steni, nedaleč od tod. Midva z Ivom, pa sva v lepi noči, pokrita z odejo uživala s pogledom na jezero in okolico. Naslednjega dne pa sva morala zopet čez ledišče. Z lednim kladivom je bilo treba vsekati kar precej stopinj. Na nevarnem prehodu je bilo v preteklosti, kar precej nesreč. Sledilo je najtežje mesto Schoellhornplatte. Do takrat se je v steni, največ ravno na tem mestu smrtno ponesrečilo že 41 alpinistov, do danes pa že čez 100. To je več kot v severni steni Eigerja. Tu sva midva pomagala z vrvjo tudi neki nemški navezi, ki je plezala za nama. V tej smeri, pa gre bolj za objektivne nevarnosti, kot za tehnične težave. To sva kmalu spoznala v silovitem neurju, ki nas je nenadoma presenetilo. Po grapah so poleg vode drveli še skalnati delci. Zadnji hip smo skupaj z nemško navezo našli zavetje v majhni votlini, že do kože premočeni. Pozno popoldne sva dosegla greben, ki je bil opremljen z jeklenimi vrvmi. Kmalu za tem pa še kočo Watzmannhaus. Utrujena sva potem spala še daleč naslednjega dne …
V Salzburgu smo bili zopet vsi skupaj. Naslednjega dne smo odšli v Schladming. V Austriahütte smo videli še Dachstein in slovito južno steno. Pa nas je dež zopet odgnal. Nazaj grede smo se ustavili še v Grazu, se povzpeli še na grad, potem pa se mimo Maribora vrnili domov. Čez nekaj dni sem zvedel, da sva z Lukancem preplezala vzhodno steno Watzmanna ravno 150 let po prvopristopniku na vrh rojaku - Valentinu Staniču. Okroglega jubileja sva bila zares vesela. Valentin Stanič, se je kot prvopristopnik povzpel še na 2522 metrov visoki Hoher Goell, ki ga danes lepo vidimo kmalu za zadnjim predorom na avtocesti pred Salzburgom na levi strani. Mimogrede še to: Stanič se je kot drugi pristopnik povzpel še na Grossglockner in druge vrhove. Leta 1808 se je povzpel tudi na Triglav in ga prvi izmeril ... bil je res prvi slovenski alpinist. Ko sem leta kasneje z našimi turisti obiskoval to območje sem ponosno pripovedoval o tem. Rad se vračam, tudi danes, ko ne plezam več in obujam spomine. Tako sem septembra 2012 še s kolesom po Turski kolesarski poti nazadnje pod gorami obkrožil ta gorski predel. Spomini izpred 60 let so se nenehno oživljali.
Rado Kočevar