Delo, 13.09.04, Kronika - Tatjana Lotrič: Toni Smolej, načelnik GRS: Ne morem razumeti, kako poceni se zdi nekaterim lastna glava - Čelada se še vedno zdi marsikomu, ki hodi v gore, predraga
Delo in izkušnje v Gorski reševalni službi
Z nasmehom o reševalnih akcijah s srečnim koncem
Toni Smolej, načelnik GRS: Ne morem razumeti, kako poceni se zdi nekaterim lastna glava - Čelada se še vedno zdi marsikomu, ki hodi v gore, predraga
Lesce - »Ob dveh zjutraj je ravno v času Blejske noči zazvonil telefon. Vrglo me je pokonci in novica, ki sem jo zaslišal, je bila vse prej kot obetavna. Prav nasprotno, zvenela je nadvse tragično, če že ne brezupno. V avtomobile smo naložili vso opremo za reševanje v steni, vzeli s seboj tudi reflektorje in se odpeljali pod stometrsko steno. Dvaindvajset reševalcev je strahoma pogledovalo proti steni in kar nismo mogli verjeti, da je lahko nekdo padel z Babjega zoba. Z dvema zdravnikoma smo žensko, ki je pred padcem opazovala dogajanje na Bledu, kljub zahtevni lokaciji in razmeram kmalu našli. Ko smo prišli do nje, smo mislili, da je mrtva. Čez čas pa se je ponesrečenka začela odzivati, iz minute v minuto je bila boljša. Zdravnikoma se je sicer zdelo čudno, a v rešilcu, slabo uro pozneje, se je z nami že pogovarjala,« lanskoletno dogajanje z nasmehom ob srečnem izidu nesreče pripoveduje Toni Smolej, načelnik Gorske reševalne službe Slovenije (GRS).
Sogovornik pravi, da sicer težko opisuje akcije reševanja zaradi tragike, ki je z njimi povezana, a ta opisana se mu je posebej vtisnila v spomin zaradi brezupnega začetka in srečnega konca.
Reševali so tudi kravo
Podobno se je srečno končalo tudi, ko so gorske reševalce prek telefonske številke 112 poklicali na pomoč kravi. »Letos so nas poklicali, ko je najmanj deset metrov globoko v gozdu padla krava. Hoteli smo jo izvleči, vendar je bila precej težka in vznemirjena. Lahko si mislite, da niti tehnika za pomiritev ponesrečenca ni bila dovolj dobra za ubogo žival. Tako se je prestrašila, da je čmoknila še deset metrov niže in nato nepoškodovana stekla na varno,« pripoveduje načelnik in doda, da človek takega padca verjetno ne bi preživel.
Čeprav pri kravi pomiritev ni delovala, pa slovenski gorski reševalci, ki so letos opravili približno 200 reševalnih akcij, veliko časa na svojih usposabljanjih namenijo tudi pravilnemu pristopu k ponesrečencu. Ti so jih po navadi veseli prav toliko, kot so reševalci prestrašeni, ko vidijo poškodovanega, saj nikoli ne vedo, kaj jih čaka. Smolej: »Po etiki se vedno predstavimo in povemo, zakaj smo prišli. Pomembno je, da nam ponesrečeni zaupa, saj je naše delo potem precej lažje. Težko pa je, če ni vzpostavljen topel stik. Težja, kot je poškodba, težje je tudi za ponesrečenca, saj si, ko gleda vso tisto zdravnikovo opremo, misli, da je že konec. Prav zaradi tega moramo zelo paziti, hkrati pa smo kljub prostovoljnosti za vsa dejanja kazensko odgovorni, saj je zakon na tem področju zelo jasen.«
Za vseh 500 reševalcev GRS, ki delo opravljajo prostovoljno na 17 postaj ah po vsej Sloveniji, Smolej zatrjuje, da sta njihovi glavni prednosti srčnost in predanost, ki je ob profesionalizaciji verjetno ne bi bilo. Po njegovem mnenju Slovenija zaradi števila in vrste nesreč poklicne gorske reševalne službe ne potrebuje, »saj bi za državo predstavljala ogromen finančni zalogaj. Seveda to ne pomeni, da ta, ki jo imamo zdaj, ne bi smela bili boljša«. Kot stvaren približek profesionalizmu Smolej navede dežurstvo na Brniku, ko je za konec tedna, praznike in proste dneve med glavno poletno sezono, ko se zgodi tudi polovica vseh nesreč, v stalni pripravljenosti helikopterska ekipa. Sestavlja jo posadka helikopterja, zdravnik reševalec letalec, policist in gorski reševalec letalec.
| Status Gorske reševalne službe se bo s prihodnjim letom zaradi načina financiranja spremenil, saj bo postala samostojno društvo v okviru Planinske zveze. Le status samostojnega društva ji bo namreč omogočal kandidaturo za sredstva Fundacije humanitarnih in invalidskih organizacij. |
Nahrbtnik, težak kot cent
Čeprav je delo GRS tudi opozarjanje, je najnovejša anketa, ki so jo pred kratkim opravili med slabimi tristotimi pohodniki, dokazala, da izrečena prošnja o odhodu v dolino zaradi neprimerne oziroma nepopolne opreme ne zaleže prav dosti. O pohodnikih, ki so včasih videti kot izgubljeni v vesolju - ko ne vejo niti, kje je pot, kje imajo vodiča in kakšno opremo bi potrebovali, Smolej težko govori, saj je tragičnih nesreč prav zaradi takih razlogov največ. »Včasih ne morem razumeti, kako poceni se zdi nekaterim lastna glava. Brez dlake na jeziku lahko rečem, da je opremljenost gornikov pozimi katastrofalna. Poleti je nekoliko bolje, a čelada se marsikomu zdi žal še vedno predraga,« potarna sogovornik. Čelada bi vsako leto, glede na statistiko poškodb glave, lahko rešila najmanj 10 življenj. Sicer pa se v naših gorah pripeti največ nesreč (70 odstotkov) malo nad gozdno mejo, in sicer ljudem, starim od 30. do 39. leta.
Izkušnje in predvsem usposobljenost reševalcev, med katerimi je tudi 13 zdravnikov, so bile ključne tudi pri reševanju poškodovane Beograjčanke, predavateljice na tamkajšnji policijski akademiji, ki se je neprimerno obuta in neseznanjena z razmerami in smerjo pohoda odpravila na Stol. Ta letošnji dogodek se Smoleju zdi omembe vreden predvsem zaradi take teže njenega nahrbtnika, da ga niti dvigniti ni mogel. »Ko smo ji oskrbeli zlomljeno nogo, sem želel dvigniti še nahrbtnik, a sem takoj pomislil, da je mogoče z žeblji pribit ob tla. Gornica je imela ob taki slabi obutvi in tolikšni teži na hrbtu pravzaprav veliko srečo, da si je nogo zlomila tako nizko, ker bi bile razmere višje v gori precej težje,« pribije sogovornik, ki razloži, da je njihovo delo prav zaradi težkega terena tako zahtevno, saj reševalec v želji, da bi čim prej našel ponesrečenca in mu pomagal, pozabi na svojo varnost.
V dobri uri s helikopterjem
Reševalci danes porabijo bistveno manj časa za posamezno akcijo, kot so nekoč. »Reševalna akcija s helikopterjem je opravljena v uri in petnajst minut, redke trajajo več kot pol dneva, tako da je tudi za delodajalce, kjer so naši reševalci zaposleni, to lažje, čeprav smo imeli tudi že težave,« po-ve prvi mož GRS. O težavah z delodajalci letos reševalci nišo govorili, lani pa so imeli nekaj primerov, čeprav službe zaradi reševanja življenj še ni nihče izgubil. »Namigi so sicer bili, da bi raje videli, da kdo ne bi šel v akcijo, in to smo tudi upoštevali, vendar se zahteve niso ponavljale,« zatrdi Toni Smolej. Omeni tudi, da so s široko akcijo z amandmajem k zakonu o dohodnini in dedeveju poskušali doseči ugodnosti za tiste delodajalce, ki imajo zaposlene ljudi, ki prostovoljno delajo še v humanitarnih organizacij ah, vendar žal niso dobili podpore.
| Toni Smolej v GRS deluje že tri desetletja, zadnji dve leti in pol je načelnik GRS in zadnje čase, kot omeni ob pogledu na uro, že odšteva ure, ko bo štiriletni mandat lahko končal. Želi si, kot metaforično pojasni, da bi lahko več časa posvetil goram, ki jih je zaradi gora v zadnjih letih nekoliko zanemaril. |
Država sicer prostovoljni, a povsem profesionalno organizirani in usposobljeni vojski reševalcev na leto da prek republiške uprave za zaščito in reševanje 92 milijonov tolarjev, ki jih porabijo za izobraževanje (vsako leto imajo samo za helikoptersko reševanje 24 usposabljanj), opremo in stroške postaj. Tretjino denarja, ki ga namenijo nakupu opreme za pomoč ponesrečencem, dobijo od Fundacije humanitarnih in invalidskih organizacij. Med tistimi, ki še prispevajo denar, so tudi zavod za zdravstveno zavarovanje in lani tudi Krka.
Kljub temu da so ponesrečenci v stiski večinoma zelo veseli reševalcev, se najdejo tudi taki, ki vanje mečejo kamenje, jih klevetajo ali so celo nasilni. »Res je, da je v takih primerih pogosto kriv alkohol, vendar opažamo, da je čedalje manj gornikov, ki ga prekomerno uživajo oziroma da so med ponesrečenci zelo redki pijani,« pripomni sogovornik.
Tatjana Lotrič
Foto: Arhiv postaje GRS Radovljica