Delo, 22.06.05: Tine Mihelič: Klic gora, Sidarta, Ljubljana, 2005, 288 str., 4200 SIT.
književni listi
Klasika slovenske gorniške literature
Zadnji plezalski romantik
Tine Mihelič: Klic gora, Sidarta, Ljubljana, 2005, 288 str., 4200 SIT.
Tineta Miheliča, do zadnjega diha poklicnega glasbenika-violinista v orkestru Slovenske filharmonije, zasebno pa vsestranskega gornika, ki je lanskega 2. oktobra utrujen obsedel na samotni planinski poti, potem pa »z zadnjim pogledom na Triglavsko steno mirno zaspal in tiho odšel v legendo«, pozna vsak slovenski alpinist, saj menda ni nikogar, ki ne bi redno jemal v roke njegovih plezalnih vodnikov po domačih in tujih gorah. Poznajo ga tudi številni planinci, saj je njegov vodnik po Julijskih Alpah, katerih izvrsten poznavalec je bil, doživel od 1974. do predlanskega leta kar sedem ponatisov. S planinskim leposlovjem se je ukvarjal bistveno manj; od tega je še najbolj znana njegova knjiga Andi, beli vrhovi zelene celine iz leta 1997; med Slovenci iz domovine najbrž ni bilo boljšega poznavalca tega pogorja od Miheliča. Zdaj, ko tega izvrstnega gornika ni več in ko je izšla njegova knjiga Klic gora, pa se je šele pokazalo, kako nadarjen pisec planinske literature je bil: vsekakor eden od največjih, kar jih je bilo in kar jih je na sončni strani Alp.
Bil je eden od zadnjih romantičnih alpinistov, ki mu ni bilo mar rekordov in prvenstvenih smeri (čeprav jih ima toliko na svojem seznamu); njegove pogosto najkrajše in najbolj strme poti na gore so bile zanj večinoma romantični sprehodi v pustolovska iskanja samega sebe z enim samim ciljem – postati alpinist. Tega si je zaželel, ko je, Bohinjec od nog do glave, odšel v fantovskih letih skoraj po naključju na svojo prvo pravo plezalno turo na Rokave, ko je potem s soplezalcem s prazgodovinsko opremo preplezal svojo prvo prvenstveno smer v krušljivi severni steni Raskovca in ko je ta dan spoznal, da so taki brezglavi podvigi »bližnjica na britof«. Postal je vrhunski alpinist in gornik, ki je hodil in še raje plezal po hribih izključno zato, ker je bil v gore do ušes zaljubljen. Tega ni nikoli skrival in to odkrito priznava na vsaki strani svojega Klica gora, ki mu ga v knjižni obliki ni bilo dano videti.
Predvsem trem gorskim skupinam je namenil največji del svojih gorniških dejanj in literarnih opisov: Julijskim Alpam, posebej še Triglavski severni steni in Zahodnim Julijcem, Andom in Dolomitom. Predvsem tam je vedno znova spoznaval, kako zapeljiva droga so gorske stene, ki jim ni mogoče ubežati, ko človeka zasvojijo. Sanjska in umetniška duša Tine Mihelič se je z njimi seznanjal z njihove najbolj zapeljive in najgrozljivejše strani: »Po grapah so še vedno drli slapovi in v prizoru je bilo čutiti vso elementarnost gorske divjine. Med šumi padajočih voda so se mešali udarci kamenja. Nebo so še vedno prekrivali temni oblaki in se vrtinčili nad zatrepom Vrat kot v čarovniški kuhinji. Potem pa se je za nekaj trenutkov nekje na nebu napravilo okno in skozenj se je pognal sončni žarek. Kapljice na macesnih in rušju so zažarele kot biseri in kontrast s temno sceno okolice je bil tako presunljiv, da smo v nebeškem prizoru začutili nekakšno nagrado za vse tegobe, ki smo jih tega dne preživeli.«
Vsaj dvakrat je bil v gorski steni na robu smrti, bil je priča, ko je smrt žela med plezalskimi prijatelji, nekajkrat je sledil skrivnemu opozorilu in se rešil. Posebno taki odstavki in poglavja se berejo kot srhljivke s čisto pravimi imeni in priimki udeležencev v teh baladah. Toda čeprav je bilo še tako hudo in na videz tako brezizhodno, da bi lahko imelo za posledico nerazsodno ali egoistično obnašanje vpletenih, so v Miheličevih pripovedih vsi udeleženci po vrsti junaki brez napake; marsikatera lepa beseda kuje v zvezde brez izjeme vse alpiniste, ki so se avtorju zdeli vredni opisa.
Planinci vseh kategorij bodo knjigo, ki bo nedvomno postala klasika slovenske gorniške literature, prebrali na dušek. Prijetno in zabavno branje je celo za nealpiniste, saj pisec nikjer ne šari s faktografijo, ki ji je marsikateri plezalec tako privržen. Ko bo knjigo prebral kateri od planinskih pohodnikov, se ne bo več čudil, kako se je v Miheličevih vodnikih po Julijskih Alpah znašlo toliko tako zanesljivih podatkov in praktičnih napotkov: vse, kar je avtor opisal, je sam večkrat doživel. Kdor bo knjigo Klic gora prebral enkrat, jo bo potem kot nekakšen planinski brevir zanesljivo še pogosto jemal v roke.
Marjan Raztresen