To zimo se je odvil tretji, zdaj že tradicionalni ledni tabor AO Železničar v tujini, z namenom plezanja lednih slapov.
Matic Dolinšek: Jeseni smo se skupaj odločili, da ne bomo tvegali in bomo šli nekam, kjer se led naredi vsako leto in se zanesljivo drži od novembra do marca. Tako smo se odločili, da bomo šli v Cogne takrat, ko naj bi bilo najmanj možnosti za slabe pogoje, to je konec januarja, začetek februarja. Kljub temu pa se nas je prijela smola, saj temperature zadnjih dveh, treh tednov niso bile naklonjene lednemu plezanju. Kljub temu smo splezali lepo število slapov.
Prva skupina Železničarjev je odrinila proti Cogne 28. 1. zgodaj zjutraj in tako že prvi dan opravila s prvim lednim vzponom v smeri Traffic (WI4+, 250 m). Ostali smo prišli za njimi 30.1. in tako imeli že dobre informacije o razmerah v glavnih dolinah okoli izhodišča. Razmere niso bile idealne, temperature so bile za tovrsten alpinizem previsoke in zato večino slapov ni bilo narejenih, ostali pa so bili deležni precejšne gneče. Kljub temu nas to ni ustavilo in smo se vsako jutro zgodaj podali v katero od dolin, kjer so bili narejeni slapovi. Največ smo plezali v dolinah Valnontey, Lillaz in nekaj tudi v dolini Valeile. Najbolj aktualna slapova v dolini Valnontey sta bila Patri Guche (WI4, 250 m) ter Monday monay (WI4, 220 m) in v teh dveh ni šlo brez gneče. Oba sta bila solidno narejena, z izjemo nekaj votlega ledu na posameznih odsekih, kjer jih v popoldnevu obsije sonce. Za tiste močnejše in izkušenejše pa je bil narejen tudi glavni slap v dolini - Repentance Super (WI6, 250 m) za katerega se pa žal nihče od nas ni čutil dovolj pripravljenega. V dolini Lillaz smo se poizkusili tudi v mixu v smeri Lillaz gully, ki je postregel z začetnim in končnim skalnim skokom in tako popestril plezanje.
Kljub neidealnim razmeram smo se imeli odlično in smo se zadosti naplezali, čeprav nam Cogne mogoče ni postregel z ravno široko izbiro slapov in smo morali plezati to, kar je bilo pač narejeno. V teh štirih (nekateri petih) dneh plezanja smo splezali praktično vse, kar je bilo še narejeno oziroma dovolj varno za plezanje, na momente celo na meji, saj niso bili zvoki ob udarjanju ob led nič kaj prijetni ter pogledi na tekočo vodo pod ledom, po katerem plezaš, zaskrbljujoči. Kar se pa gneče tiče sta pa dve rešitvi: prehiteti ali pa dvigniti nivo in začeti plezati smeri, kjer ne bo gužve.
Ekipa: Vesna Meden, Saša Požun, Maruša Rus, Barbara Viltužnik, Maja Knez, David Kozjek, Tomaž Jelenko, Marko Mlakar, Jakob Blatnik, Miha Kavčič, Toni Kavčič, Matej Koprivec, Matej Pivar, Marko Žličar, Gašper Kurež, Črt Ševerkar (AO Litija) in Matic Dolinšek.
Splezali smo: Acheronte (WI3, 300 m), Oceano polare (WI3, 120 m), Patri gauche (WI4, 250 m), Traffic (WI4+, 70 m), Monday money (WI4, 220 m), Lillaz gully (WI4, M4, 200 m), E tutto relativo (WI4, 250 m), Chandelle levure (WI4, 250 m), Il Sentiero dei Trol (WI3, 350 m), Pattinaggio Artistico (WI3, 280 m), Candelone di patri (WI4+, 250m)