Slovenske novice - Drago Perko: ... Peter Ščetinin ponosen, da je osvojil Sfingo
LEGENDE SLOVENSKEGA ALPINIZMA
v Slovenskih novicah vsak ponedeljek v sodelovanju s Komisijo za alpinizem PZS.
Kemik iz Švice založil franke za reševanje
Alpinist Peter Ščetinin ponosen, da je osvojil Sfingo
Navdušen zmajar kar dve uri krožil nad Šmarno goro
LJUBLJANA • »Nekako sem v hribih iskal samega sebe in se tam tudi našel. Gnalo me je naprej. Težko je to opisati. A ves čas sem iskal neko zvezo s skalo. V njej sem se počutil fantastično. Ko si v steni, pozabiš vse, tisti občutki so izjemni,« uvodoma pove 85-letni Peter Ščetinin, zagotovo ena od markantnih osebnosti slovenskega alpinizma 60. in 70. let. Rodil se je v Celju, kjer se je šolal na gimnaziji. V najstniških letih je v roke dobil tudi dve knjižni deli, ki sta nanj naredili velik vtis. »Prebral sem knjigo Nanga Parbat Hermanna Buhla, mojega vzornika, ter opis Direktne smeri v Dedcu Cirila Debeljaka,« pove. Ko se je v Celju že dogovoril z načelnikom celjskega AO, da bo začel, mu je načrte preprečila tragedija. Med plezanjem v gorah se je ponesrečil ravnateljev sin, Petra pa je minilo plezanje. A le za nekaj časa. Pot ga je vodila na študij montanistike in metalurgije v Ljubljano, v tretjem letniku fakultete pa je prišel v Akademski AO.
Podvigi z ženo Barbko
Alpinizem in gore so mu dali veliko. Na alpinističnem odseku je srečal svojo prvo ženo, tedaj še Barbko Lipovšek. »Saj ne vem točno, kako sva prišla skupaj. To se zgodi,« smeje pove Peter, ko ga pokličemo, doda pa, da smo ga ujeli ravno v Avstriji. »Veliko sva plezala skupaj. Med vsemi temi vzponi pa sva se zbližala,« prizna in navrže, kje vse sta bila in kaj sta preplezala. Leta 1962 sta bila v Dolomitih, naredila sta Direttisimo v Veliki Cini, Barbka kot prva ženska. »Barbka je bila izjemna alpinistka. Če ne bi bila celo najboljša, pa je zagotovo sodila med tiste najboljše. Resnično je bila izjemna,« spoštljivo pove Peter in takoj spomni na leto 1961, ko sta njegova Barbka in Helena Lužar preplezali kot prva ženska naveza Čopov steber in kot prva ženska naveza tudi Desno v Dedcu. »Dejansko je bila Barbka najbolj pogosto moja soplezalka, le nekaj smeri sem opravil z Antejem Mahkoto,« nadaljuje Peter.
Delo je leta 1969 poročalo, da sta se zakonca Ščetinin mudila v italijanskih Alpah in opravila vrsto vzponov. Tako sta 12. julija 1969 preplezala smer Vechia v Punta di Frida (V-VI) in sta zanjo porabila štiri ure. Naslednji dan sta preplezala smer Egger v Piccolissimi (VI), kjer sta plezala šest ur. 15. t. m. sta preplezala smer Cassin-Ratti v Zahodni Cini (VI+), trajalo je 11 ur. 18. t. m. sta se zakonca Ščetinin lotila smeri Cassin v SV steni Piz Badile (V+), v kateri sta lani zaradi slabega vremena obtičala nekaj dni, tako da je morala posredovati gorska reševalna služba, ki ju je rešila iz stene. Tokrat sta smer preplezala v devetih urah in še isti dan sestopila po S-grebenu. Tudi Peter se spominja tega reševanja in pravega podviga. »Predse sva spustila nemško navezo, ki pa je bila počasna,« meni Peter, ki spomni, da je Nemcema isti dan uspelo prek najtežjega dela, Barbko in Petra pa je ustavil naliv. »To so bili kar slapovi vode, ki so padali po granitni steni ... Naredila sva prvi bivak, do jutra pa je zapadlo še pol metra snega. Naslednje jutro sem želel nadaljevati, a je bilo hitro jasno, da je to prenevarno,« se spominja Peter, ki je z Barbko potem naredil še štiri bivake, 6. dan pa so ju rešili švicarski reševalci, ki so napeli z grebena 200 metrov vrvi. Vedeti velja tudi to, da so reševalci odšli na pot, ko je bilo na njihov račun položenih 10.000 švicarskih frankov, ki jih je za Barbko in Petra založil Rado Rakuša, Slovenec, kemijski inženir po stroki, ki je živel v Švici, v mestu Bond pa je imel svoj vikend, Peter in Barbka sta ga po golem naključju spoznala dan pred vzponom! Očitno z razlogom. »Naslednje leto sva s tem opravila v osmih urah,« dodaja Peter.
Obraz Sfinge
»Pri meni je tako, da sem bolj užival v skalnem plezanju kot pa himalaizmu, ki je bilo zame malce precej enolično,« iskreno pove. Za sabo ima nekaj izjemnih dosežkov: z Antejem Mahkoto sta leta 1966 preplezala prvenstveno smer v Obrazu Sfinge v Triglavski severni steni. Ponosen je tudi na nekaj svojih solo smeri: Ašenbrener v Travniku, Centralni steber v Dedcu, Direktna v Štajerski Rinki. Peter Ščetinin je bil eden prvih Slovencev, ki je leta 1973 preplezal severno steno Eigerja. Sodeloval je tudi na mednarodnih odpravah. Leta 1974 pa je v navezi s Stanetom Belakom in Romanom Robasom stal na vrhu 7902 m visokega Kangbačna. »Na svoji poti sem imel kar nekaj angelov varuhov,« odvrne, ko ga pobaramo, kako je bilo s srečo v gorah.
Najhuje jo je skupil leta 1964, ko je sam plezal Desno v Dedcu in zgrmel do vznožja in spodaj obležal. Poškodoval si je šesto in sedmo vretence hrbtenice in imel popolnoma razbit nos. »Naslednje leto sem to ponovil. Gori nisem ostal nič dolžan,« pripomni. Ponosen je na vzpon v obrazu Sfinge. »Takoj sem bil za, ko me je Ante Mahkota povabil,« se spominja plezanja iz leta 1966. »Ante me je tudi spustil naprej v iskanje nadaljnje poti,« dodaja Peter, ki dejansko niti ni vedel, kaj ga čaka v steni, ki je bila psihično in fizično izjemno naporna. »Še danes se čudim, kako to, da me ni bilo nič strah.
Člani odprave: stojijo Sandi Blažina, Ante Mahkota, Barbka Ščetinin in Miha Potočnik, čepijo pa Pavle Dimitrov, Franci Ekar in Peter Ščetinin; arhiv Peter Ščetinin
V gorah strahu nisem poznal, nisem pa bil nor. Sem pa bil prepričan, da bom zmogel. Ante je celo predlagal, da bova še bivakirala, a sem rekel, da morava kar čez, ker sem hotel biti zvečer pri Barbki,« še izvemo nekaj podrobnosti ob rešitvi do tedaj nerešljivega alpinističnega problema.
Peter in Barbka sta bila leta 1967 tudi v odpravi pol ducata jugoslovanskih alpinistov na vrhu sedemtisočaka Pika Lenina. To je bila prva jugoslovanska odprava, ki je osvojila prvi sedemtisočak. Ante Mahkota je za takratno Delo poročal, da sta se dve skupini jugoslovanske alpinistične odprave, ki jo je vodil dr.
Miha Potočnik, povzpeli na vrh Pika Lenina 7134 metrov visoko. Štirinajstega avgusta je dosegla vrh skupina, v kateri so bili Barbka in Peter Ščetinin iz Ljubljane,
Franc Ekar iz Kranja in Ante Mahkota iz Ljubljane, 16. avgusta pa
Sandi Blažina iz Izole in
Pavle Dimitrov z Jesenic.
Združila ju je usoda
Barbka je leta 1975 po hudi bolezni umrla, stara je bila komaj 33 let. V naslednjih letih je življenje hotelo, da Peter ni ostal sam. Uroš Tršan je naprej Petra seznanil z bavarskim učiteljem Georgom Haiderjem, ki ga je Uroš spoznal v francoskem Chamonixu. Haiderja je povabil v Slovenijo, a ni imel vedno časa, da bi plezal z njim, pa sta Georg in Peter začela prijateljevati. Vmes se je Peter spoznal tudi z Georgovim prijateljem Herbertom in njegovo ženo Marjano. Usoda je hotela, da je Herbert utonil, Peter in Marjana pa sta ostala sama. Nesreča ju je zbližala, zadnjih 31 let sta poročena, po 14 dni živita v Sloveniji v Trenti, drugi del meseca pa sta v Avstriji v kraju Brixen im Thale.
Peter je bil in ostal gorski reševalec in gorski vodnik. Zadnji vzpon je opravil leta 2011 v Zadnjici, skupaj z njim je bil Tine Marenče. »V Trenti imam eno steno, nazadnje sem se pretegnil tu pred dvema letoma,« pove Peter, navdušen zmajar, ki ima tudi neuradni rekord: dve uri je krožil nad Šmarno goro.