Janez Pikon: Zareza ali usek, kot odlom od pečine nad Sotesko, kjer ožino prečka Sava, cesta in železnica. 
Zareza, kot odlom od pečine severno nad Sotesko, zažagana skala (narečno: Lšina ali šplevta), kjer na najožjem predelu prečka reka Sava Bohinjka, cesta in železnica, visoko in severno nad še vedno opaznemu, pred desetletji zgrajenemu cestnemu počivališču za kraljeve konje s kočijo kralja Aleksandra, ko je v Soteski lovil ribe in obiskoval Bohinj. Gozdna cesta je speljana daleč od razglednega robu Dolge doline in mimo številnih gozdnih vlak, ki vodijo južno do izhodišč »Za strano« z dvoje uhojenih steza v smeri vasi Nomenj.
Vstop do izpostavljene zarezane skale vodi strmo in zahodno po brezpotju in stečinah, ter ob razpadajočemu drevju do večje kotanje na razgledni rob, kjer šele od blizu lažje opazim s listjem prekrito več kot pol metra široko razpoko na poraščenem južnem robu, ki vodi preko celotne dolžine odmaknjene pečine nad Sotesko, približno nad cestnim mostom preko železniške proge. Postanem za trenutek in prestopim na izpostavljeno vršno zajedo in se sprehodim po travnatem temenu kamnitega odloma.
Usek so poznali že starejši domačini, lovci in prenašali iz roda v rod. Povedati vedo tudi, da so med drugo svetovno vojno nameravali viseči skalnati rob (zažagano skalo, narečno: Lšina ali šplevta), zaminirati, da bi zaradi varnosti v tistem času zaprli cesto in železnico v Bohinj.
Pri gradnji gozdne ceste iz Spodnjih Gorjuš (Pr' Matijovc) v Mokri Log (Pr' Skrivnek) so gozdarski delavci iz Bohinja v predelu (Za strano) odkrili na dveh navpičnih skalnatih stenah zasekane in zarezane znake srednjeveških rudarjev in rudosledcev železnega bobovca na gorjuškem območju. Označevali so se s posamičnimi zarisi in črtami, črkami, trikotnimi in krožnimi liki, križci s pikami, puščicami in tudi z obrisi upodobitve človeka.
Znaki so del naše kulturne dediščine, ko jih bomo razvozlali, kdo in zakaj jih je ustvaril, bo naša zveza s predniki še tesnejša. Dan za dnem človekova napadalna radovednost osvetljuje nova in nova spoznanja iz neštevilnih neznank, ki so nam skrite v okolju iz preteklosti. Spoznavna moč posameznika in družbe se posebej preizkuša ob osrednjih narodnih dragocenostih, tudi Bohinj vsekakor sodi mednje.
Po naključju sem si predel s skalnimi stenami zadnjič ogledal in si izvirne like označil le nekaj dni pred močnim neurjem, ki je divjalo na Pokljuki in Gorjušah, kajti strela je 12. avgusta 2013 udarila v večjo od sten in delno poškodovala nekaj zarezanih znakov, katerih v bodoče ne bo več mogoče videti v prvotni obliki.
Vir: Ivan Veber in Bohinjski zbornik, leto 1978
Janez Pikon