Pohajanje po vrhovih nad Zelenico.
Ob pol osmih sva na izhodišču današnje pohodne ture, na Ljubelju. Plačilo parkirnine preko SMS ni potrjeno in zato romajo še kovanci v parkomat in nato pričneva svoj pohod.
Takoj greva v gozd in na plano prideva nad prvo vzpetino. Pred in za nama truma pohodnikov in hči zastavi peklenski ritem, da prehitiva, kar se da in višje odvijeva na servisno cesto, a jo hitro zapustiva in stopiva na stezico, ki višje preči pobočje gozda in naju v miru popelje na Zelenico. Pri koči številni obiskovalci, midva pa greva mimo in se povzpneva na gornjo izravnava ter v bližini balvana narediva prvi odmor. Telefonsko sporočilo oznani plačilo parkirnine preko SMS, kar pomeni, da sva dvakrat plačala. Sedalni podlogi sta dobrodošli, ker je trata mokra od jutranje rose. Lep je razgled na Begunjščico, Srednji vrh s Stolom v ozadju in na Vrh Ljubeljščice s Spodnjim plotom. Okoli naju pa mali cvetni vrt in kaj je lepšega kot malce posedeti ob hrani in pijači iz nahrbtnikov.
Mimo gredo pohodniki in za njimi se kmalu odpraviva tudi midva. Stopiva na označeno pot za Vrtačo, se spustiva nekoliko v gozd in nato pričneva z vzponom. Ko hočeva prečiti melišče izpod grebena Na Možeh, naju ustavi omamni vonj Sternbergovega klinčka, ki ima tu svoje rastišče. Nekaj trenutkov vdihujeva naravno dišavo in nato nadaljujeva pot do odcepa za Suho ruševje, kjer nekaj pohodnikov počiva. Pozdrav in nekaj besed spregovorimo, potem pa sprostiva noge z vzponom med drevjem do ruševja nad velikim balvanom pod melišči. Sva v dolini Suhega ruševja, pravzaprav zelo zelenega, suho je tisto, ki so ga porezali za sprostitev poti. Okoli poti je sedaj ruševje in manjše trate, kjer raste in cveti alpska velesa, Clusijev svišč, brezstebelna lepnica, grebenuša, julijski mak in drugo rastlinje. Pridobivava na višini in prestopiva na plato, od koder se odpre široka dolina med pobočji Vrtače, Zelenjaka, Palca in grebena Na Možeh. Ruševje počasi prepušča mesto kamenju velikih melišč, na dnu kotanj je še nekaj ostankov snega, pot pa naju povede na melišča pod razbrazdane stene velikega grebena, ki povezuje Palec in Vrh Ljubeljščice. Stopava in prečiva pobočje nad dolino in prideva do sedla Žleb, na višino 1989 m, od koder se odpre pogled na avstrijsko stran.
Narediva kratek odmor, povezneva čeladi na glavi in prečiva pobočje Zelenjaka do zahodnega sedelca med njim in Vrtačo. Pritrdiva palice na nahrbtnika in poprimeva za skalo. Z vrha se spuščajo planinci, midva pa previdno stopava navzgor. Z nekaj lahkega plezanja doseževa greben in po njem hitro tudi 2024 m visoki vrh, ki ni en sam.
Gora ima dva glavna vrhova z vpisnima skrinjicama in še enega nižjega in dostopnega le s plezanjem. Razideva se in greva vsak na svoj vrh, od koder drug drugega fotografirava, nato se hči malce spusti in povzpne na moj avstrijski vrh. Lepi so razgledi vse naokoli. Pred nama je razbrazdano pobočje Vrtače, s katerega se venomer nekaj plazi. Pogled se pomudi na vrhu Stola in Celovške špice kot tudi na grebenu Vajneža, za katerim so slabo vidni Stenar, Razor, Dolkova špica in Škrlatica. Lepši je pogled na Svačico, Kozjak in Kosmatico, da o Palcu in dolini Suhega ruševja ne izgubljava besed. Vrneva se na slovenski vrh, kjer narediva kratko pavzo, nato pa poprimeva ponovno za skalo in se previdno ob srečevanju vzpenjajočih planincev vrneva na sedelce.
Nahrbtnika razbremeniva palic, ki jih potrebujeva na poti proti Žlebu in vzponu na Palec. Sam vzpon je lažji, le pred prestopom grebena je potrebno ponovno poprijeti za skalo, a to ne pomeni, da lahko brezskrbno hodiva. Previdno stopava, vidiva planike, Clusijev in trebušasti svišč in že sva na 2026 m visokem vrhu, kjer se pridruživa obiskovalcem. Predahneva in nadomestiva porabljene kalorije ter osveživa suha grla. Za čudo danes črnih pernatih prijateljev ni od nikoder, le brnjenje helikopterja zdrami našo radovednost. Nekaj se dogaja na Begunjščici in ko z vitlom povleče v kabino dvojico, vemo, da rešujejo. Razlog več za varno gibanje v gorah. Sonce je močno in čas je za odhod. Po poti vzpona se spustiva nazaj na Žleb in odvijeva na stezo v smeri Zelenice. Srečava in tudi prehitiva nekaj pohodnikov, doseževa razcep poti in tokrat ne greva v ruševje, temveč nadaljujeva prečenje in hitro doseževa najlepši del poti, veliko rastišče očnic. Le te so komaj dobro odprle svoje bele žametne cvetove in bodo v polnem razcvetu v naslednjih dneh. Pazljivo stopava med planikami, fotografirava in neizmerno uživava v gorski naravi. Nikamor se nama ne mudi, poiščeva primerno mesto in počijeva. Čas neusmiljeno hiti in čeprav nerada, vstaneva, oprtava nahrbtnike in s palicami v rokah stopiva s trate na pot in na melišča, po katerih se spustiva do velikega balvana in vidiva nekaj velikih možicev na sosednji veliki skali. Z vstopom v gozd zapustiva sončna melišča in hodiva v blagodejni senci gozda do Zelenice, kjer pri koči narediva zadnji odmor in se dobro odžejava s hladno pijačo.
Zapustiva planinsko družbo, stopiva na servisno cesto in po njej se spustiva mimo rastišča cvetočega dlakavega sleča do počivališča ob cesti, kjer prestopiva na stezico, po kateri v senci gozda doseževa spodnje pobočje na Ljubelju. Še kratek spust in zaključiva današnji poletni pohod.