Luka Mišič: Minuli konec tedna sem se udeležil zimskega tabora KA PZS na Grohotu (vodja A. Jež, pomočnik J. Toni), namenjenega tečajnikom oziroma (in predvsem) pripravnicam alpinističnih odsekov.
Kratko poročilo o odlično izpeljanem usposabljanju podajam predvsem z namenom, k prijavi na podobne tabore spodbuditi manj izkušene akademske vrstnike in vrstnice. Žal sem se tabora udeležil edini, medtem ko so skoraj vsi drugi odseki bili zastopani z več člani in članicami.
Četrtek 21. 3.
Večerni prihod na udobno opremljeno kočo, kjer nas je sprejelo v prijaznosti in odlični kuhi nepopustljivo osebje, in predavanje A. Ježa o plezanju t. i. alpske trilogije ter o odpravi v Peru.
Petek 22. 3.
Celodnevna ponovitev osnov gibanja v snežnih razmerah s poudarkom na gibanju naveze. Razdeljeni v naveze smo gibanje vadili od vznožja snežišča pod Malo Raduho pa vse do Durc. Po sestopu je sledila ponovitev ustavljanja s cepinom.
Poznopoldanska vrnitev na kočo in predavanje J. Tonija o nevarnostih v zimskih gorah.
Sobota 23. 3.
Plezanje smeri v Lanežu, praviloma v samostojnih navezah ob spremljavi alpinističnega inštruktorja, ki je po potrebi zagotovil tudi varovanje od zgoraj. Sam sem plezal smer Grizzly Adams (IV+/II-III, 130 m), ki jo je začinil zame zahtevnejši (M4+) nekajmetrski skalni skok v drugem raztežaju. Slednjega se sicer da obiti po nekoliko lažjem svetu desno. Prvi skok v smeri je bil kratek in neproblematičen. Namesto da bi pohiteli po snežišču, ki vodi na Lanež, smo si izstop popestrili z usmeritvijo desno, nekam med skale in proti vrhu.
Popoldan sta sledili razmeram prilagojena lavinska delavnica in ponovitev spusta po snežni gobi, zvečer pa analiza in predavanje o (ne)načrtovanem bivakiranju. Več udeleženk in udeležencev tabora je pridobljeno znanje izkoristilo že tisto noč, ko so načrtovano prenočili na prostem.
Nedelja 24. 3.
Plezanje smeri v Lanežu. Tokrat sem plezal Detektivsko smer (II-III, 130 m), ki jo je v soboto plezalo več navez. Detajl sicer povsem nezahtevne smeri je nastopil na samem začetku, v obliki nekajmetrskega, le delno zalitega in s svežim snegom nadležno prekritega skalnega skoka, ki ni bil tako »poceni« kot se je zdel od daleč. Edini problematični trenutek v smeri je sicer nastopil na koncu prvega raztežaja, ko nikakor nisem uspel pripraviti kakovostnega sidrišča. Položaj je – jasno – razrešil inštruktor.
Sledila je analiza tabora in povratek v dolino.
Povzetek
Tabor je bil poln aktivnosti, ki so potrdile, da pri manj izkušenih plezalkah in plezalcih skoraj vsak korak ponuja možnost za pomembnejše izboljšave, zato udeležbo v prihodnje priporočam vsem svežim pripravnicam in pripravnikom. Inštruktorji so svoje delo opravili temeljito in nepopustljivo, nepopustljivi pa s(m)o bili tudi v družabnem programu. Ko skupino neznancev, ki jih druži cilj lepega in varnega plezanja, za več dni zapreš na planinsko kočo, prej nezdružljivo lahko postane eno, v dolini komaj znosno pa skoraj prijetno.
Tabora sem se udeležil MP L. Mišič
P. S. Fotografije so avtorsko razpršene med udeležence in udeleženke tabora.