Nina Korošec: V četrtek popoldne se s sotečajnikoma Matjažem Vehovcem in Jernejem Štukljem odpravimo proti Zgornji Savinjski dolini na zimski tabor za mlajše pripravnike in tečajnike alpinističnih šol.

Kot navigatorka med drugo polovico vožnje zadremam, zato šofer Matjaž zgreši odcep in prestrašimo se, da zamujamo. Vodja tabora, alpinistični inštruktor Andrej Jež, nas pomiri, da so vsi malo pozni. Parkiramo ob kmetiji Bukovnik, nahrbtnike lahko odložimo, rečejo, da jih bodo odpeljali do koče na planini Grohot, kjer bomo bivali. Začne deževati. Skupaj s Špelo iz Rašice in Luko iz Akademskega alpinističnega odseka že sestradani in utrujeni uberemo pot skozi gozd, naglavno lučko pa ima pri sebi samo Špela. Osvetljuje nam pot, ki je podnevi rahlo položna, v temi in dežju pa se spotikaš ob korenine. Drugi so šli po cesti, ugotavljamo, mogoče bi bilo to bolj pametno. Premočeni (vsaj jaz sem svoj goretex in gojzarje pustila v nahrbtniku) si oddahnemo, ko končno prispemo, a pred vrati kadi Janko Oprešnik – Zumba, gorski vodnik in alpinistični inštruktor s Ptuja, in nas napoti nazaj do kmetije, ker menda še niso pripeljali vse robe. Po desetih minutah hoje se mimo pripeljejo sani in opozorjeni smo, da je vsa roba že gor. Nas je ta Zumba malo nahecal, hm? Dobro, Luka in Špela sta šla še dlje haha. Ampak: ne bo nam treba v hrib nositi vsakemu dveh težkih nahrbtnikov in morda še vrvi.
Dobre volje se vrnemo v kočo in se ob žgancih spoznamo z drugimi. Dobimo tudi palačinke z jabolčno čežano in takoj z Matjažem za hrano, ki je ne moreva pojesti, zadolživa Jerneja. Jernej res ne mara metati hrane stran in vse dni vestno izpolnjuje svojo nalogo. Po večerji se najprej predstavijo inštruktorji, šest jih je, najstarejši, najizkušenejši in najhecnejši je Zumba. Nato se predstavimo in povemo, česa si od tabora želimo, še udeleženci. Domala vsi bi radi izpopolnili znanje zimske tehnike, pa tudi nameščanja varoval, stvari, ki sta v alpinističnih šolah malo v ozadju. No, pa kaj lepega bi splezali tam pod severno steno Raduhe in Laneža. Nato sledi Andrejevo predavanje o plezanju Trilogije Alp in odpravi v Peru z Anjo Petek, že trikrat zapored alpinistko leta. O tem nam je v Črnučah leto nazaj predavala Anja, plezanje pa sta oba opisovala kot dogodivščino, vrhovi so bili le majhen del vsega. Tudi Andrej tega, da sta zaradi razmer dosegla samo en vrh od treh želenih, ne dojema kot neuspeh: tako pač je v hribih.
Naslednji dan se lahko naspimo (odhod je šele ob devetih!). Na pobočju nam prikažejo sidrišče s cepinom v snegu in varovanje na telo prvega in drugega v navezi. Večina nas je to že poskusila, a sedaj moramo v hrib do sedla med Malo Raduho in Lanežem dejansko simulirati pet, šest raztežajev. Razdelimo se po navezah, člani teh pa ne smejo biti iz istega odseka. Prvi zakopan cepin se mi ob majhnem inštruktorjevem potegu iztrga, naslednja dva komaj spravim ven, ko želim sidrišče podreti. Inštruktorji nas spremljajo in komentirajo. Ko prispemo na sedlo, smo navdušeni, saj so se nam naučene stvari zdaj že nekoliko vsidrale, predvsem pa se nam je z vajo posvetilo, zakaj tako in ne drugače. Matjaž kavkam meče papriko iz sendviča (Vzem že, jebemo sunce. No, lepo vzem!), Zumba pa druge inštruktorje zaslišuje, ali lahko na polbiča delaš avtoblok. Menda se da, načina pa nam niso podrobno opisali (najprej usvojite osnovno znanje, kasneje boste nadgrajevali).
Ob sestopu nam prikažejo še ustavljanje s cepinom pri padcih na tri načine. Najpogostejši je padec vznak. Vsi moramo vsak način izvesti vsaj petkrat, inštruktorji nam nazorno razlagajo, kako poteka gibanje, nam držijo in spustijo noge, če se ne upamo vreči sami, ali nam celo pomagajo izvesti obrat. Na koncu nas pošljejo še po nahrbtnike, zdaj pa še z njimi. Precej smeha je. Nekaterim gre gladko že zelo kmalu, drugi potrebujemo malo več časa, a na koncu vsi dojamemo in pravilno izvedemo obrate.
Za večerjo imamo obaro, res je božanska, tudi štrudelj. Po večerji se vsak od nas za dve minuti oglasi pri mizi inštruktorjev, ki načrtujejo plezanje za soboto. Večina nas izpostavi predvsem nesuverenost pri postavljanju varoval, zato nam določijo lažje grape. Sledi predavanje Janeza Tonija, gorskega reševalca in alpinističnega inštruktorja iz Rašice o nevarnostih v gorah. Najpogostejši vzrok za padce v hribih je zdrs, poudari, da pozimi predvsem zaradi cokel na derezah – močno in res pogosto po čevljih potolčite s cepinom.

Ne poznam nikogar, ki bi abzajlal na cepine
V soboto zjutraj moramo vstati bolj zgodaj. Razdelijo nas v dve skupini, prva pleza dopoldne in se vrača med dvanajsto in trinajsto uro, druga ima v tem času preverjanje in iskanje z žolno ter spust po vrvi na snežno gobo. Vsak si mora izkopati svojo, se ustrezno pripraviti in spustiti. Janez nam komentira vsako posebej, kaj bi lahko izboljšali, kaj je v redu, kaj ni. Goba Veronike Foške iz AO Železničar je najbolj podobna obliki solze, moja je videti kot jajce. So nas pa zdržale, le ena se je porušila, ko so se nanjo obesili trije. Zakaj ne delamo še abzajla na cepine? Inštruktorji so se na zadnjem seminarju odločili, da tega ne bo več niti na izpitih za alpiniste. Andrej Jež pove, da se je na gobo spustil že desetkrat, na cepine pa nikoli. ''Če gre kaj narobe, se ne moreš vrniti, ker si ostal brez obeh cepinov. Ne poznam nikogar, ki bi abzajlal na cepine.'' V tako mehkem snegu se menda ne bi zanašal niti na gobo. Raje bi očistil tudi 40 centimetrov snega, da bi prišel do skale in tam naredil sidrišče. Inštruktor Marjan Kozole iz AO Vertikala doda, da je metoda s cepini velikozahtevnejša in veliko več stvari lahko gre narobe. Možno je, da cepinov in s tem vrvi ne bomo uspeli potegniti za seboj. V nekaterih snežnih pogojih je težko utrditi zadnjo, obremenjeno steno. Pri spustu se obremenjen cepin lahko zareže v sneg in oteži ali onemogoči poteg cepinov. Sidrišče na snežno gobo je pogostejše, ker lahko snegu prilagodimo velikost gobe, stene pa dodatno utrdimo tudi z vejami, kamni, folijo. Vendarle pa poudari, da sneg prenese bistveno manjšo obremenitev kot skala ali led. Kdaj pa bi se vseeno odločil za spust na cepine? ''V primernem, dovolj trdem snegu, saj je precej manj kopanja.''
Ker zaključimo pred dopoldansko plezalno izmeno, posedimo ob koči gorskih reševalcev in debatiramo o izbiranju kandidatov za tabor, saj nas zdaj, tiste, ki še nismo bili, zanima tudi poletni. Nato se plezalci začnejo vračati, nas pa malce skrbi vreme, saj se v daljavi že pojavljajo temni oblaki. Matjaž je bil v Mišini grapi, Jernej je dobil malce težjo smer – Grizli Adamsa, jaz s solčavsko lovko Emo in še enim inštrukturjem neskončnega potrpljenja Matejem Balažicem (Pikijem) iz najbolj ravnega dela Slovenije, Prekmurja, v Butalski grapi zabijam kline, vstavljam metulje in zatiče, izdelujem sidrišča. To ob razlaganju in okretnosti po tečajniško traja dlje kot z našimi uplezanimi mentorji, zato ob čakanju, da prvi v navezi zaključi, pride prav puhovka. Proti koncu drugega raztežaja začne padati babje pšeno, zato hitro potegnemo še tretjega, se razvežemo in začnemo sestopati. Bližamo se koči, ko se začne bliskati in grmeti, začne tudi močno snežiti. Na srečo smo vsi nazaj, zunaj postane divje. Bivakirali nocoj verjetno ne bomo?
Sledi večerja, za sladico pa so sirovi štruklji s karamelno omako. Z Jernejem zaslišujeva Emo o lovstvu in gamsjih garjah, ki jih menda stakne petkrat letno. Po večerji imamo analizo, vsi smo se veliko naučili, nekateri smo zabili prve kline, vstavili prva premična varovala. V eni od razprav inštruktor Borut Demšar iz Akademcev vneto razlaga, da če zabije dober klin, ga pusti v skali, če pa ni prepričan, ali je klin dovolj dober, ga bo izbijal petnajst minut, samo da se ne bo kdo zanašal na tak klin. Nato ima Borut predavanje o bivakiranju in prvi pomoči. Andrej Jež fantom veli, naj jim ne bo nerodno v torbico prve pomoči spraviti kakšnega tampona za soplezalke, pride prav. Špela: ''Uuu, a vložke in tampon, da imamo na izbiro?'' Res se velikokrat zgodi, da aplikacija kaže bolj oddaljen datum.

Rahleži in džihad
Sneg zunaj se ob veselem druženju poleže in inštrukturji naznanijo, da se lahko gre spat ven zraven koče. Ker ne bo nič z luknjo, se odločim, da ne bom spala zunaj, saj sem zunaj na snegu v hribih že spala. Tudi Akademec Luka, ki nas je na taboru poučil, da je 'rahlež' slovenska ustreznica za 'softiča', reče, da ima naslednji teden preveč obveznosti, da bi si lahko privoščil, da zboli. Drugim vseeno uspe izkopati dvajset centimetrov globoke grobove, Jernej si je svojo luknjo izkopal tik pod Kristusom na križu. Matjaž, ki je bil ob informaciji, da bomo na taboru morda bivakirali, zelo navdušen – uuu pa še v luknji bom spal – se je prvi zavlekel v kočo. Že kmalu mu je spustila podloga. Ko drugi zunaj skušajo spati, punce, od katerih jih je večina bivakirala, zažuramo z inštruktorji. Marjan, Matej in Zumba izvajajo odpuljene plesne gibe. Soglasni smo, da Marjan nima konkurence.
Jutro je težko. Danes se bo plezalo samo, če bodo razmere dobre. Špela ob zajtrku: ''O s*****, megla se bo razkadila.'' Vseeno gremo plezat, medtem ko Matjaž in še nekaj fantov, ki niso žurali, ostane v koči. Andrej jim razlaga, kako postati gorski reševalec, o načrtovanju odprav, jim kaže manevre. Jernej gre v Detektivsko grapo, jaz grem danes v Mišino. Ob dostopu še nekako gre, pri zabijanju v prvem raztežaju pa mi je žal, da sem se spravila sem gor, postane mi slabo. Ob podpori Janeza, ki mi pomaga na sidriščih, zdržim do konca. Na vrhu je bolje in veseli, da smo šli kljub nenaspanosti plezat, sestopimo. Na taboru za mlajše pripravnike si še lahko privoščiš nezbranost, saj se še učimo, tabori za starejše pripravnike in alpiniste pa so menda 'džihad'– in seveda se lahko zaneseš le nase. Ob kosilu si izmenjamo še vtise in kontakte ter se poslovimo. Upamo, da se spet vidimo. Na poti do kmetije zaostanem in uspe se mi še enkrat izgubiti (predavanja o orientaciji nismo imeli), zdaj pa na bolniški tuhtam, da me prekrokana noč notri namesto spanja zunaj ni rešila.