Po hodnikih doma se zasliši trobentanje: znak smučarskega učitelja, da morajo smučarji iz postelje. Pri drugem trobentanju moramo biti že najmanj v garderobi ali v »štalici« za smuči, kajti vsak trenutek bo odhod. Nekoliko minut kasneje so prvi že pred domom. Mraz je, ker stojimo v senci hiše, samo par korakov se pomaknemo, na sonce, in že nam je prijetno gorko. Tako smo zaposleni s pregledavanjem in zapenjanjem smuči, da v prvem trenutku ne opazimo ničesar okrog sebe. Ko se pa vzravnamo, nas objame vsa nepopisna lepota sončnega jutra v zasneženih planinah. Srce se ti zgane pod valom topline. Neko hvaležnost občutiš in skoraj glasno rečeš: vredno je živeti!
»Hej, remelj, a imaš psičke na deskah?«
Navidezno strogi učiteljev glas te prenese v stvarnost.
»Imam jih«.
»Imaš seboj kaj za obleči?«
»Imam.«
»Imaš temne naočnike?«
»Imam.«
»Imaš mažo za lice?«
»Imam.«
»Imaš pomaranče?«
»Imam jih.«
»Noge imaš, dobro, gremo.«
Učitelj Jože res misli na vse. Strogo je premotril remelj, ki gre letos prvi na večji izlet. Mala karavana se začne pomikati proti Planini na Kraju. Namenjeni smo na Mala Vrata.
Predno začne velika strmina, se ustavimo. Jože nas pogleda s tistim svojim posebnim pogledom, ki naj bi bil strog, za katerim se pa skriva dobronamerna navihanost in tovariška toplina.
»Tik za menoj dame, za njimi gospodje, in tako naj ostane ves čas.« Jože začne počasi in enakomerno stopati v breg. S psički, na smučeh se kar sprehajamo po veliki strmini. Kako bi se morali mučiti, če bi jih ne imeli! Jože požvižgava v ritmu naših drsajočih korakov.
»Ti Jože, če žvižgaš do vrha, dobiš kovača«.
Splošen gromki krohot, ker vsi vemo, da mu bo kmalu sape zmanjkalo.
Prišli smo že daleč. Že davno smo v dolini pod Lanševico. Dva se javita, da bi rada pokadila cigareto. Vsi so navdušeni za kratek odmor.
»Dobro«, reče učitelj, »smučke dol, jope gor«.
Takle počitek v snegu, na soncu v mali kotlinici zaščiteni od vetra, je užitek zase! Ali veste kaj takrat pomeni pomaranča ali cigareta? Lepa gospa iz Beograda nam meče krhlje pomaranče in mi jih lovimo v roke. Ampak zadnji izmed nas je stal predaleč: krhelj ga ni dosegel. Skotalil se je dol po obronku. Nastane krik in vik, ker krhlja ne damo! Medtem ko vsi z grozo strmimo v krhelj, ki se čedalje hitreje kotali navzdol, se zapodi »Vidi ga«, ki je imel smuči še na nogah, v divji vožnji za njim, se ustavi s kristjanijo pod njim in res — krhelj obstane na gornjem robu smučke. »Aha, ampak sedaj je moj!«
Nekdo privleče Leico na dan. »Gospoda, prosim snemite naočnike, ker drugače ne bomo vedeli, kdo je na sliki.«
»Pej no nekam«, se obregne Jože, »jaz sem že sit tega večnega fotografiranja.«
Seveda, njega, učitelja, lovijo v svoje kamere vsi smučarji, pa ni čudno da je »sit«.
»Seveda, seveda. Ti si kakor Greta Garbo, obletavan od fotografov od vseh strani. Kmalu si boš z rokami zakrival obraz, ko te bodo hoteli slikati.«
Smeh.
Čez pol ure smo na grebenu. »Smučke dol, jope gor, smučke obrnite da se psički posuše«. Spet so pomaranče v velikih časteh. Na drugem grebenu zagledamo skupino smučarjev. Učitelj Jože, s svojim večnim humorjem, se že zadere: »Hej, remeljni!«
Neznani »remeljni« se živahno odzivajo: »Hej, hej!« in od vseh strani veselo odmeva od sten: »Hej, hej!«
Z našega grebena imamo posebno lep razgled: odprto je na vse strani. Kot srebro se v soncu lesketajo neštete veriga zasneženih planin in nihče si ne bi mogel izmisliti k temu lepšega okvirja, kot je jasno plavo nebo nad njimi. In zopet te prešinja toplina, ki je skoraj podobna sreči.