Bohinjske novice - Marija Cvetek: Bohinjci smo pravkar praznovali svoj kulturni praznik: na rojstni dan našega pisatelja Janeza Mencingerja, ki mu je zibel stekla 26. marca 1838. leta ...
... na Brodu, kjer se pri hiši še danes po domače reče pri Grogorju. Da premoremo kar dva kulturna praznika, pomeni, da se vendarle zavedamo svojega bogastva tudi na duhovnem področju. Mencingerjev naj bi pomenil za Bohinjce prav toliko kot Prešernov za Slovence nasploh. Saj je glasnik Bohinja - kakor so mu ob desetletnici smrti zapisali na rojstno hišo - v svojih delih predstavil Bohinj in Bohinjce širšemu slovenskemu in tudi evropskemu svetu. Znameniti francoski jezikoslovec Lucien Tesniere, ki je bil v dvajsetih letih prejšnjega stoletja lektor francoskega jezika na Filozofski fakulteti v Ljubljani, je dejal, da zelo ceni Mencingerjevo literarno ustvarjanje, ki je od vseh slovenskih pisateljev po svoji duhovitosti in načinu razmišljanja še najbolj podobno francoskim pisateljem. V svojem delu o dvojini v slovenskem knjižnem in govorjenem jeziku (Les formes du duel en slovene), kije izšlo 1925. leta v Parizu, je za posvetilo zapisal slovenski citat iz Mencingerja: Uganila sta celo, da je slovenski jezik kakor nalašč prijateljski jezik, ker ima posebne oblike za pogovore v dvojini! (Mencinger, Skušnjave in izkušnje, p. 70).
Prav gotovo ga je ganila tudi njegova izredna skrb za jezik, saj se je kot odločen rodoljub zavedal, da je prav naš jezik prvo in najočitnejše znamenje slovenske identitete. Mencinger velja za pisatelja z izrednim smislom za humoristično, ironično in satirično oblikovanje pripovedi. Tudi odvetniški poklic mu je izostril posluh za trezno presojo in racionalno misel, ki je znala razkrinkati človeške slabosti in družbene zablode. Da smo smisel za humor ohranili Bohinjci do današnjih dni, se kaže tudi v bohinjskem folklornem pripovedništvu. Vanj je ta naša značajska komponenta živo vraščena kot pomembna pripovedna perspektiva. Ker premoremo tudi nekaj izvirnosti in ustvarjalnosti, lahko upamo, da se bomo znali vračati k odličnosti Mencingerjeve duhovne dediščine. Tudi on je vtkal naše ljudsko izročilo v večino svojih del, ki govorijo o njegovem »trdnem in starodavnem Bohinju.«
Pisati je začel že v gimnazijskih letih. Najprej je pisal pesmi, ki jih je izdajal pod različnimi psevdonimi. A njegova moč je bila vendarle v pripovedništvu. Njegovi najpomembnejši deli sta Abadon (1893) in Moja hoja na Triglav (1897). Posebno v prvem razglablja o materializmu in brezsrčnem tehničnem napredku. Tu najdemo najrazličnejše nazore o svetu in o človekovem duhovnem in siceršnjem razvoju. V obeh delih je bičal napake tedanje družbe; v Abadonu nam v prividih in blodnjah glavnega junaka prispodablja človeka, ki je v sebi izgubil dobrega duha in se je predal zlemu duhu Abadonu. V romanu spoznamo, kako se kopičijo stiske takih posameznikov v podobo kolektivnega zla. Vanj jih pehajo: brezobzirnost, koristolovstvo; danes bi rekli tajkunstvo itd. Ljudje ob takih negativnih družbenih pojavih izgubljajo vero v dobro in v človeka nasploh. Zato je Mencinger obsojal tudi politične prenapeteže na levi in desni, kajti njihov radikalizem je razjedal »javno življenje«. Če hočemo, da bo narod obstal (pa tudi drugi evropski narodi), da se bo razvijal in uspeval, mora njegovo žitje in bitje temeljiti na »plemeniti človečnosti«. Prav tako v Moji hoji na Triglav najdemo kritiko družbenih in političnih razmer, ki velja tudi za današnje čase. Zato ne preseneča, da so pisatelja imeli za preroka. Ne samo, da je prvi napovedal 1. svetovno vojno, v Abadonu je opozarjal tudi, da nam grozi »rdeča nevarnost«. Zato kasneje ni bil družbeno sprejemljiv in v slovenski književnosti ni imel tistega »mesta«, ki mu je pripadalo. Še dobro, da politiki preveč ne berejo, sicer bi se marsikaj v preteklosti ne smelo imenovati po njem. A vendarle bi tudi njim priporočili, naj se poglobijo v Mencingerjev literarni opus, kjer se bodo lahko zamislili nad avtorjevim izrednim smislom za tako rekoč večno slovensko »resničnost«.
V svojih delih se je Mencinger z veliko pozornostjo obračal k naravi, ki prav tako spada med temeljne človekove vrednote, do katerih moramo biti kar najbolj spoštljivi. V njegovih delih s posebnim »poudarkom« zaživi bohinjska pokrajina s svojo okolico. Pisatelj opozarja rojake, ki »brezglavo« gradijo svoje hiše itd., kako je kvaliteta življenja povezana z odnosom do narave in kako naj svoje odločitve, ki se tičejo posegov v naravo, uresničujejo z veliko odgovornostjo.
Kako mu je bil Bohinj pri srcu, spoznamo tudi iz njegovih pisem, ki jih je vseskozi pisal svojim domačim. Vsa dijaška in študentska leta se je vračal domov na počitnice, kasneje pa so mu domači obiske vračali v njegovem novem domovanju.
Mencinger je začel s samostojno advokaturo v Kranju (1871), leta 1882. pa je na prigovarjanje svoje žene Marije, ki je bila rojena na Vidmu pri Krškem, svojo odvetniško pisarno preselil v Krško. Čeprav mu je bil Kranj bolj »pisan na gorenjsko kožo«, pa se je tudi v Krškem hitro uveljavil s svojo odvetniško spretnostjo in poštenjem, pa z duhovitostjo in dostojanstveno držo, čeprav ni nikoli silil v ospredje. Tam je bil dve leti celo župan, potem pa je odstopil zaradi slabšega zdravja. V Krškem je sklenil tudi svojo življenjsko pot; umrl je 14. aprila 1912 v 75. letu starosti. Dve leti pred smrtjo je v svoji oporoki zapisal, da mora na nagrobniku imeti naslednji zapis, ki tudi razkriva njegovo duhovito naravo: Tukaj vstajenja čaka / dr. Janez Mencinger, / advokat. / Svojega življenja pravdo je začel / 26. 3. 1838 / in nedovršeno končal / () 191 (). / Bodi mu sodba milostljiva.
Dopolnili so mu dan in mesec smrti, pri letnici pa samo dvojko, saj si je že sam »določil« desetletje odhoda s tega sveta. Imel je veličasten pogreb, a po šestdesetih letih so čez pokopališče pri Sv. Križu speljali cesto. In namesto da bi dostojno prekopali posmrtne ostanke pisatelja in njegovih najožjih sorodnikov, so »grobarji« v zabojček med slamo naložili samo kamenje. Nad tem dejanjem se je zgražala vsa slovenska kulturna javnost. Pisateljeve vnukinje in Slavistično društvo Slovenije so skupaj dosegli, da so prekopali cesto in njihove posmrtne ostanke le premestili v mestni Gaj, kjer so pokopani še drugi zaslužni občani. Ko sem ob 90-letnici njegove smrti obiskala njegov grob, je njegova znamenita hiša v Krškem kazala sledove zapuščenosti; sorodniki je po vsej verjetnosti niso zmogli vzdrževati. Od njih jo je l. 2010 odkupila občina in začeli so jo temeljito obnavljati, saj velja za kulturni spomenik več kot samo lokalnega pomena. Zadnje raziskave so pokazale, da je bil lastnik te hiše tudi Valvasor; pred Mencingerjem pa Prešernov gojenec in prijatelj, grof Auersperg, s pesniškim imenom Anastasius Grün. Obnovo hiše so upočasnila odkritja poslikav in druge najdbe, pa še finančna sredstva povrhu. Tako bodo stoletnico pisateljeve smrti in 130. obletnico njegovega prihoda v Krško slovesneje počastili šele oktobra letos z mnogimi najrazličnejšimi prireditvami.
Upajmo, da bomo v letošnji kulturni praznični okvir tudi Bohinjci vtkali 100. obletnico Mencingerjeve smrti in jo dostojno izpričali tudi z večjim zanimanjem za njegova dela. Poskrbeti moramo za večjo pisateljevo »navzočnost« med mlajšimi generacijami. Spodobi se, da se poglabljajo v večno živo dediščino ene največjih osebnosti v bohinjski kulturni zgodovini. Poleg naših naravnih lepot je v njegovih delih v vseh pogledih zaživel tudi bohinjski človek v širšem slovenskem - in kot že rečeno - tudi evropskem prostoru.
Mencinger prav gotovo spada med najpomembnejše slovenske pisatelje, ki so v 2. polovici 19. stoletja, kakor bi dejal France Vodnik, »rahljali rast« našega leposlovja in nam hkrati ustvarili prve slovenske novele in povesti »trajne vrednosti«. S svojo kleno in modro besedo je Mencinger budil slovenstvo in vse tiste vrednote, ki pomagajo človeku pri njegovi osebni rasti na duhovnem, kulturnem in tudi gospodarskem področju.
Marija Cvetek