Bojan Ambrožič: Dimnik Termoelektrarne Trbovlje (TET) je z višino 360 metrov najvišji dimnik v Evropi in sedmi najvišji dimnik na svetu. V tako izredno višino pa niso gradili brez potrebe.
Zgrajen je bil z namenom da bi se onesnaženje v Zasavju prerazporedilo na večje območje. V praksi to ni prava rešitev. Danes pa poznamo že bolj napredne metode s katerimi lahko filtriramo dimne pline in že na ta način učinkoviteje (in ceneje) omilimo onesnaženje.
Trboveljski dimnik je služil svojemu namenu vse od leta 1976. Letos pa je Termoelektrarna Trbovlje prešla v postopek likvidacije. Termoelektrarna in dimnik ne obratujeta več. Zato je kmalu skupina zanesenjakov, z Brankotom Povšetom načelu, prišla na idejo, da bi ga preuredili v nekakšen športno-turističen objekt.
Prav na vrh dimnik vodijo jeklene lestve z okoli 1300 prečkami. Vse skupaj zelo spominja na neke vrsto ferato. S primerno plezalno opremo je vzpon na dimnik torej povsem varen. Le zakaj torej ne bi hodili gor, kot podobno počnemo na feratah v hribih? Po nekaj tednih pogajanj z vodstvo termoelektrarne smo končno dobili zeleno luč. Naš vzpon naj bi nekako predstavljal poskus ali bi tudi taki vzponi lahko zares zaživeli v praksi, kot del turistične ponudbe.
Tako smo se danes zjutraj zbrali v Trbovljah pod dimnikom. Še pred vzponom smo podpisali izjave da to počnemo na lastno odgovornost. Pri tem je bilo v zraku čutiti kar neko vznemirjenje, saj nihče od nas še ni počel nič podobnega. Plezal sem že številne zahtevne ferate, ampak na dimnik pa res še nisem lezel.
Na dimnik se je nas je danes povzpelo devet. Glede na to da je dimnik zelo visok, bi na enkrat prenesel tudi večje število obiskovalcev. Po drugi strani pa je bilo to ravno prav da ni bilo gneče. Odločili smo da z vzponom ne bomo hiteli. Sam sem plezal povsem na koncu skupine, skupaj z Nejcem in novinarko Tadejo iz Kanala A.
Do vrha dimnika vodi trinajst 30 metrov dolgih jeklenih lestev, ki so med seboj ločene s podesti. Lestev so obdane z jekleno kletko, kar daje dober občutek varnosti. Zato sploh ni bilo občutka izpostavljenosti. Po drugi strani pa so te kletke preozke za nahrbtnik. Zato je le tega bolje pustiti v dolini. Tisti z dolgimi nogami se boste tudi butali v železje.
Poleg klasičnega samovarovalnega kompleta, sem s seboj nosil tudi popkovino za počivanje. Za vsak slučaj pa sem imel tudi 30 metrov dolgo vodniško vrv. Obvezna oprema na tej poti so tudi gumene rokavice z dobrim oprijemom in pa čelada.
Letvice na lestvah po katerih stopamo so na srečo dovolj široke da lahko v njih vpnemo klasične vponke. Ob lestvi pa ni namaščene nobene jeklenice s katero bi se lahko varovali. Zato smo bili postavljeni pred izbiro ali se vpenemo v vsako izmed 1300 prečk ali pa se sploh ne varujemo. Vsi smo izbrali drugo možnost, saj je prva povsem prezamudna.
Varovanje smo uporabljali predvsem za fotografiranje in pa snemanje prispevkov za televizijo. Na vsakem od podestov smo počivali in vmes veliko klepetali. Zato nam je bilo zelo lepo. Ura pa je pri tem kar tekla. Od tem pa smo se počasi vzpenjali nad okoliške hribe. Vreme je bilo za vzpon idealno, saj ni bilo vetra, ki lahko dimnik na vrhu upogne tudi do enega metra.
10 m pod vrhom dimnika je okoli dimnika speljan balkon, s koder smo lahko videli tudi na drugo stran doline. Do sem smo z vsemi “opravki” vred potrebovali dve uri in pol. Vendar ker smo se bolj zabavali, kot pa hodili, je minilo v trenutku.
Najbolj nevaren del vsega početja, je vzpon prav na sam vrh dimnika. Na vrhu dimnika ni ograje, prostora pa je le toliko da se na obodu dimnika stisnejo trije. Za varovanje pa zasilno služi samo ena tanjša jeklena palica, ki prav gotovo temu ni bila namenjena. Na vrhu se odpira razgled na Kum in ostale Posavske hribe ter kar nekoliko grozljiv pogled v črno globino notranjosti dimnika.
Navzdol smo plezali hitreje. Zaradi uporabe drugih mišic pa se mi je sestop zdel celo nekoliko bolj naporen kot vzpon. Zahteven je tudi prehod iz podestov na lestve, ker so le te nekoliko prekratke. Vendar smo se tudi tega kaj kmalu navadili. Z vrha do podnožja dimnika smo potrebovali eno uro.
Dan pa smo zaključili z analizo na Kumu. Pri tem smo se vsi strinjali da je vzpon na dimnik dovolj varen za izkušenega gornika. Ni pa še primeren za turiste na splošno. Prav tako je potrebno tudi kar nekaj moči in vzdržljivosti v rokah. Za 100 % varnosti bi bilo potrebno potegniti pravo “feratarsko” jeklenico od dna do vrha dimnika. Obstajajo pa tudi ideje da bi z vrha dimnika na bližnji hrib izdelal zip line. Vsekakor je vzpon na dimnik čudovita izkušnja, ki bi jo vsakemu privoščil.
Še enkrat hvala Brankotu za povabilo na ta enkraten dogodek in pa lep pozdrav,
Bojan Ambrožič