Delo, Panorama - Katja Željan: 101. obletnica prve slovenske gorske vojaške enote - Razstava Naši gorski strelci bo v Goriškem muzeju odprta do konca leta
Prvi marec 1911 je bil za slovensko vojaško gorništvo pomemben datum: takrat je nastala prva vojaška gorska enota. »Čeprav se je dogodek zgodil v tedanji Avstro-Ogrski, se je zgodil na naših tleh in našim ljudem, zato je prav, da se ga spomnimo,« pravi David Erik Pipan, avtor razstave Naši gorski strelci, ki bo v Goriškem muzeju odprta do konca leta, pozneje pa bo postala ena od njegovih stalnih postavitev.
Po besedah Davida Erika Pipana je bila Avstro-Ogrska v svojem zahodnem delu izrazito gorska država, a v svojo vojsko je kljub temu razmeroma pozno uvedla posebne gorske enote. Prve je dobila šele leta 1906, medtem ko je njena zahodna soseda Italija že od leta 1872 poznala alpinske polke. Leta 1906 sta bili kot prva gorska enota Avstro-Ogrske opremljena prvi in drugi polk tirolskih deželnih strelcev in celovški četrti domobranski pehotni polk, leta 1909 pa se jim je pridružil še tretji polk tirolskih deželnih strelcev.
Kot zadnji polk, ki je spadal med domobranske gorske enote (Landwehrgebirgstruppen), je bil 1. marca 1911 v gorsko enoto preoblikovan ljubljanski domobranski pehotni polk št. 27 in od takrat naprej lahko govorimo o začetku vojaškega gorništva na Slovenskem. »Čeprav je bil ta polk del mogočne avstro-ogrske armade, so ga na slovenskih tleh že takrat imenovali slovenski planinski polk, saj so v njem služili slovenski fantje, večinoma iz takratnih dežel Goriško-Gradiščanske in Kranjske. V ljubljanski domobranski kasarni je bilo polkovno poveljstvo in vsi trije bataljoni, prvi s štirimi stotnijami ter drugi in tretji bataljon s po tremi stotnijami,« opisuje Pipan.
Trideset kilogramov opreme
Preoblikovanje polka v gorsko enoto, ki mu je bila zaupana obramba meje z Italijo od Gorice do trdnjave Kluže, je prineslo spremembe v uniformi, opremi in vadbi moštva. Kot ugotavlja avtor razstave, so bile skladno s to nalogo v poletnih mesecih razporejene tudi stotnije. Pripadniki so namreč zapustili svoje mestne kasarne in se namestili v manjših vaških kasarnah ob meji z Italijo. Stotnije so bile tako razporejene v Bovcu (stalna postava obeh trdnjav v Klužah), Breginju, Logjeh, Kobaridu, Livku, Tolminu, Srednjem pri Kambreškem, Kanalu in Kojskem. Iz teh vasi so hodili na pohode v okoliško hribovje. Kar pa z vso bojno opremo nikakor ni bil mačji kašelj. Popolna oprema, ki jo je vojak nosil s seboj, je, verjeli ali ne, tehtala 30 kilogramov.
Uniforme gorskih enot so bile sprva sivo modre barve iz volnene tkanine. Osnovna oprema je vsebovala kapo, suknjič, pelerino s kapuco, plašč, pumparice, volnene gamaše in gorske čevlje. Značilnosti suknjiča za pripadnike teh enot so bili našiti žepi in podložen ovratnik z zelenimi našitki, na katerih so bile prišite planike, znak avstrijskih gorskih enot.
Nosili so vojaško kapo s senčnikom, ki je imela na levi strani pritrjen ruševčev krivček. Okoli pasu so imeli usnjen pas s sponko, na katerem so nosili obešeno bočno hladno orožje – bajonet, pripadniki strojničnih oddelkov, podčastniki in častniki pa posebno kratko sabljo. Poleg osebne oborožitve, mannlicherjeve kratke puške M.95 z bajonetom in ustreznih nabojnic, so bili opremljeni še s krušno torbico in dvodelnim telečnjakom. Pripadniki strojničnih oddelkov so bili oboroženi s pištolo in kratko sabljo, namesto telečnjaka pa so nosili posebej prirejena lesena hrbtna nosila, namenjena nošenju strojnice in osebne opreme.
Obvezni del vojaške opreme je bila še lopatka ali sekirica, vsi pa so bili opremljeni s cepinom ali planinsko palico. Pozimi so bile obvezni del vojakove opreme še zaščitna očala, dereze, krplje in plezalna vrv. Vojakom, ki so se zadrževali v visokogorskih zimskih razmerah, so razdelili še dodatno opremo. Leta 1915 so bile v gorske enote avstrijskega domobranstva uvedene nove uniforme sivo zelene barve, ki so se od predhodnih razlikovale le po barvi, sčasoma pa pelerine s kapuco nehali razdeljevati.
Smuči s tjulnjevo kožo
Poglavje zase je bila zaščita pred vetrom in mrazom. Vojakom, ki so se zadrževali v visokogorju v zimskih razmerah, so razdelili telovnike in plašče iz ovčjih kož, slamnate stražarske čevlje, pletene volnene kape, podložene platnene rokavice in mufe ... Smučarji so menda poleg tega imeli še par smuči z vezmi in tjuljnjevimi kožami, srenače, nosilni jermen, palice in seveda pribor za vzdrževanje smuči. Velika večina bogate opreme je zdaj na ogled v prostorih Goriškega muzeja v Kromberku, poleg nje so na ogled še fotografsko gradivo, osebni predmeti vojakov, dnevniki, zapiski ...
Pipan je večino eksponatov prispeval sam, nekaj so jih dodali drugi zasebni zbiratelji in Goriški muzej. Z razstavo prehodimo pot od ustanovitve prve slovenske gorske enote v predvojnem obdobju do prve svetovne vojne in nato obe vojni.
»Ti izbranci so morali biti vajeni gora že iz svojega civilnega življenja, poleg tega se je od njih zahtevalo, da so odličnega zdravja, da so nadpovprečno fizično sposobni, da obvladajo plezalske in smučarske veščine. Ponavadi so bili izurjeni za trasiranje prehodov po najtežje prehodnih območjih, za izvidnico in patruliranje,« ugotavlja Pipan.
Bojna pot teh fantov se je začela v Galiciji. Del enot so potem poslali na soško fronto, od tam ponovno v Galicijo … »Začetek septembra 1917 pa so bili poslani kot pomoč branilcem Škabrijela pred napadi Italijanov. Imeli so veliko žrtev,« opisuje del vojaške poti tega polka avtor razstave, ki bo odprta vse letošnje leto, del pa bo kasneje postal stalna postavitev Goriškega muzeja.
»Goriški muzej se vključuje v obletnice, ki jih bomo praznovali v prihodnjih letih. Naj omenim obletnico začetka prve svetovne vojne, soške fronte, balkanskih vojn …« poudarja direktor Goriškega muzeja Andrej Malnič.
Katja Željan