Delo - Simona Bandur: Vsakdanjik oskrbnic v Domu Valentina Staniča - V koči preživljata sedmo poletje – »Za to delo moraš imeti rad gore in – ljudi«
Triglavska cesta 94 je na prvi pogled povsem navaden naslov, čeprav bi lahko kakšnemu naivnemu poštarju precej podaljšal delovni dan. Pod to hišno številko je tabla z napisom Dom Valentina Staniča, kjer poletja preživljata oskrbnica Tilka Arh in njena pomočnica Darinka Močnik. Tudi onidve se ob hišni številki na 2332 metrih pretkano nasmihata: »Ali ni fajn?! Lahko bi naročili kaj od Halo Pizza!«
Pot do omenjenega naslova je pravzaprav zelo preprosta: kreneš iz Kota, se prebiješ skozi gozd, rahlo spolziš po dveh skalcah, pri treh svizcih in družini kozorogov narediš desni zavoj, greš mimo Debelega kamna in slediš smerokazu Staničev dom. Popotovanje je seveda mogoče na različne načine zaplesti in se privleči do doma recimo čez greben z Vrbanovima špicama ali čez Rjavino. In ko s te sestopaš proti domu, ves čas zreš vanj in sanjaš o nečem toplem na žlico, preklicana hiša pa se nikakor noče približati, vlije upanje (predvsem pa da vedeti, da podobno malodušje zapopade marsikoga) napis Še malo. Za dlakocepce: ni ravno čisto malo, je pa v tolažbo misel, da prej ali slej prideš tja.
Tri mesece od jutra do večera
Če je takšen dan, da je Dom Valentina Staniča, ki ga upravlja planinsko društvo Javornik - Koroška Bela, pogreznjen v oblak, bi lahko oskrbnici zalotili pri reševanju križanke ali prebiranju starega časopisja (Tilka Arh se zaradi neažurnosti prav nič ne vznemirja: »Ah, za nas je tako ali tako spet vse novo!«). Tako si oskrbnici, ki prideta na delovno mesto sredi junija in ostaneta cele tri mesece, krajšata čas – ko imata čas.
Delovnik oskrbnikov koč se namreč začne okoli pol šeste ure zjutraj in konča ob pol enajstih zvečer (pa tudi ponoči je treba kdaj še »podežurati« in koga spustiti v kočo). Če je še lep konec tedna, je tistih, ki bi kaj spili, pojedli, prespali ali pa vsaj poklepetali s Tilko in Darinko, precej. Avgusta je ob koncih tedna večkrat vnaprej rezerviranih vseh 113 postelj, kolikor jih ima dom, zgrajen že leta 1887. Takrat ga je postavilo nemško-avstrijsko planinsko društvo, rekli pa so mu Deschmannhaus (po Dragotinu Dežmanu, slovenskemu politiku in zgodovinarju). Pred slabimi petdesetimi leti so ga obnovili in poimenovali po slovenskem duhovniku, pesniku in alpinistu Valentinu Staniču, znanem tudi po tem, da je pred več kot dvesto leti izmeril višino Triglava.
Dopoldne, ko sem obiskala dom, je bilo okoli njega in v njem ravno dovolj ljudi, da sta bili oskrbnici nenehno po malem zasedeni. Zunaj se je sušilo njuno perilo, vrvice so dopolnili planinci in posedali po klopeh ter izmenjavali informacije, od kod in kam še. V koči se je zaslišalo cingljanje z žlicami, iz kuhinje pa ropotanje z lonci in kuhalnico. Za to je bila odgovorna Tilkina in Darinkina pomočnica, kuharica Jožica Vrečko; jedilnik je bil hribovsko železni: jota, ričet, kranjska klobasa, jajca z ocvirki, palačinke, jabolčni zavitek ...
S pladnji, blagajno in ljudmi sta imeli opravka Tilka in Darinka, na njunem obrazu se je izrisoval profesionalni pristop: najprej resen pogled, ki ga je takoj, ko sta se približali gostom, zamenjal nasmeh. Pravzaprav bi temu lahko rekli že profesionalna deformacija, kajti Tilka in Darinka sta bili – preden sta se upokojili in začeli kariero v gorah – trgovki. In že takrat sta bili sodelavki; delali sta v trgovini na Jesenicah. »Še ko sem bila zaposlena, sem si rekla: 'Ko grem v penzion, bom delala v planinski koči',« je Tilka ponovila obljubo, ki jo je res začela uresničevati takoj po upokojitvi. »In zdaj sem po hribih že 14 let.«
»Čisti primitivizem«
Od takrat so se na seznamu zvrstili dom na Kališču, Zoisova koča na Kokrskem sedlu, Mihov dom na Vršiču, šest zim je delala na Krvavcu, je naštevala. Zadnjih sedem let, pravzaprav poletij, se vrača v Staničev dom, ki velja v primerjavi z velikim domom na Kredarici za bolj mirno zatočišče pod Triglavom. Na vprašanje, kaj je takega na tem domu, da se vrača vsako leto, je natresla kup odgovorov: »Všeč mi je ... Tukaj se dobro počutim ... Ta dom ima dušo.« In naposled s širokim nasmehom in z malo navihanim pogledom prostodušno priznala: »Ne morem nehati!«
Tako kot je pogosto pri marsikateri »odvisnosti«, tudi začeti baje ni prav lahko. Najtežje je prvo leto, je prikimala Tilka Arh, že zaradi tega, ker se je treba navaditi na »čisti primitivizem«, kakor se je znova nasmejala, torej na življenje brez vseh dobrin; brez tople prhe, brez televizije, brez skoka v trgovino ... Tudi Darinka Močnik se spomni začetka, njen je bil pred sedmimi leti: »Težko je bilo. Nisem bila navajena tega dela, recimo pospravljati toliko postelj. Potem pa sem se navadila.« Njena skrb so v glavnem sobe pa tudi pri strežbi in v kuhinji pomaga. A da bi si delo kaj posebej delili, ni bilo videti.
Vse, kar potrebuje koča, pripeljejo vsakih 14 dni s helikopterjem, sicer pa sta Tilka in Darinka priložnostni mojstrici za vse.« Saj je tudi doma treba poprijeti za vsako delo,« je z roko zamahnila Tilka ob vprašanju, katera opravila so ji zoprna. Naposled je priznala, da ji tehnične stvari (»moška dela«) niso najbolj pri srcu, a če je treba, še kaj popravita. »Gospodar nama vse tako nazorno razloži, da znava tudi to,« se smeje Tilka.
Nadihati se tišine
In tako jima pogosto zmanjka tudi časa za pobeg v hribe, ki se ob lepem vremenu bahavo bleščijo skozi okna. Tilka pravi, da ji že malo nagajajo noge, zato se drži bolj pri koči, sredi Julijcev, ki so ji od nekdaj zelo pri srcu. Tudi Darinka je včasih več hodila v hribe. Najljubši ji je Viševnik, je izbrala po premisleku. Zdaj pa ... »Če imam čas in če ne dežuje, grem hodit, se nadihat tišine.« In kam se najraje odpravi? »Ja, na kakšne hribčke okoli.«
Okoli Staničevega doma se poleg Triglava, katerega višine ni treba ponavljati, dvigujejo Rjavina z 2532 metri, Visoka Vrbanova špica (2408), Spodnja Vrbanova špica, ki je dobrih sto metrov nižja, Cmir (2393), Begunjski vrh (2461) ... Beseda »hribčki« zveni – milo rečeno – podcenjujoče, toda od njune koče do nobenega ni prav daleč, sva se naposled strinjali. Na Triglav se še ni povzpela – kajti od take višine se ji zvrti –, niti njena kolegica ne. »Trikrat sem se odpravila tja, a zaradi slabega vremena nikoli prišla do vrha!« je povedala Tilka. A kakor je razbrati, je to niti malo ne vznemirja, »saj ga vsak dan gledava skozi okno«.
Tilka se malo – a neuradno – vznejevolji zaradi obleganosti najvišjega slovenskega vrha, tudi med pogovorom o obiskovalcih gora zmaje z glavo, reče pa ne veliko. Ljudi, ki hodijo v hribe, deli na tri skupine: na planince, pohodnike in »tretje«, ki jih noče imenovati. »To so tisti, ki nimajo toliko zavesti, da bi počistili za sabo, in pričakujejo, da imamo tukaj hotel s petimi zvezdicami.« Sklep je bil prav tako iz železnega repertoarja: »Za to delo moraš imeti rad gore in – ljudi.« A rahla nejevolja v resnici ni nejevolja. »Ostanejo le lepi spomini,« se je Tilki znova vrnil nasmeh na obraz in spomnila se je ljudi, ki se vsako leto vračajo in se že napovedo s klicem: »A sta vedve še vedno tam?«
Ali bosta tudi prihodnje leto? Vsaka posebej skomigne z rameni, a s pričakovanjem reče: »Če bo le zdravje!«
Simona Bandur
Foto: Simona Bandur in Mateja Gruden
V slovenskih gorah 6000 ležišč
Planinska društva upravljajo 176 planinskih koč, zavetišč in bivakov z okoli šest tisoč ležišči. Slovenske gore vsako leto obišče približno 1,4 milijona obiskovalcev. Prejšnji konec tedna je bil po obisku letošnji rekordni.