Urban Golob: Od tega počitka pod Stolom, a še vedno kar nekaj nad Žirovnico, sva z Marjanom ostala sama.
Tudi Tadej je plačal davek razbolenim kolenom. Sredi noči sva tako začela čim hitreje sestopati po gozdni cesti v Žirovnico. Toda po skoraj 19 urah je ta »čim hitreje« relativen pojem. Kakšnega teka si namreč nisva več privoščila, čeprav je šlo ne preveč strmo navzdol. Do Žirovnice in naprej do mostu čez Savo, kjer je bila tudi najnižja točka našega lomastenja, sva se še malo pogovarjala, potem pa nič več.
S Tadejem in Rafaelom smo tudi ta del od Žirovnice prek Zasipa, Gorij in skozi vso Radovno do Krme pretekli že maja. Takrat je bil to res tek, ne sicer kdo ve kako hiter, a za 28 kilometrov s 600 metri višinske razlike smo potrebovali okoli 2 uri in pol. Zdaj ni od teka ostalo ničesar več. Od Save naprej sva sicer malce potegnila in nekaj časa hodila s povprečjem nekaj več kot 6 km/h, potem pa so počitki postajali vse pogostejši.
Danes pravzaprav ne vem, kaj se je skozi vso tisto neskončno dolino Radovne sploh dogajalo. Bila je noč, shladilo se je, ali pa nama je samo tako padel cukr, da naju je začenjalo pomalem zebsti. Dehidrirana nisva bila, vsaj po neštetih scanjih ob robu ceste sodeč ne. Zato pa so bile težave pri počitkih. Res se je bilo fajn usesti in posrebati kakšno juho ali dati v usta banano ali kakšno drugo stvar, a pri prvih korakih nadaljevanja so se pojavljale vsaj pri meni strahovite težave. V nekaj minutah sedenja sem tako zakrnel, da sem potem komaj shodil. Moje gibanje je bilo prej kot hoji podobno racanju kakšne gosi z išijasom in s težavami v kolkih. Po nekaj metrih je hoja spet stekla, a ta razdalja se je z vsakim počitkom večala. Na misel mi je prišlo vprašanje, če bom sploh kdaj še hodil normalno.
Bolečih nog naokrog. Po 31 urah nepretrganega lomastenja na Kredarici. (foto: arhiv: Urban Golob)
Za razliko od mene, pa je imel Marjan težave s nekakšnimi prividi, pri katerih je videl ogromno lisic (jaz sem videl dve, no, vsaj mislim, da sta bili pravi) kakšnega medveda in kar je še takšnih živali, kako so ravnokar smuknile v gozd. Glede na to, da po Radovni še ni pešačil, tudi ni vedel, koliko je še te nesrečne makadamske ceste do parkirišča v Krmi. Jaz pač sem in tudi vedel sem, da greva počasi, čeprav sva dala vse od sebe. Ne vem kako je bilo s tistimi dvema urama in pol teka, ampak zdaj sva bila na poti že pet ur, v Krmo še nisva zavila, bil pa je že nekaj časa dan. Ko sva kasneje hotela ta del poti analizirati, kot učeno pravijo temu športniki, nisva imela kaj. Spomnila se nisva skoraj ničesar, vedela sva, da nama je v drugi polovici te mukotrpne hoje padel tempo, in predvsem da ne veva, kje bi prihranila oziroma bi lahko bila hitrejša niti za kakšne četrt ure.
Nadaljevanje/celotna objava na Fotografski in plezalni grifi >>>