Intervju - Anton Lamovšek: V pogovorih si mi dejal, da boš po vsej verjetnosti vse dnevnike ob prvi priložnosti pokuril.
Zakaj? Spravi jih raje kam na suho, jih zakoplji in napiši potomcem, kdaj naj jih izkopljejo.
Preskočiva vprašanje!
Naj stvar obrnem in iz dnevnika rešim nekaj drobcev tvojih pogovorov z nekdanjimi velikimi alpinisti. Seveda, če ne bova vprašanja „preskočila“. Kdo je zate največji slovenski alpinist vseh časov?
Da si bova na jasnem, vprašal si - slovenski alpinist? Upam, da se ne meniva o velikih plezalcih z virtualnim nazivom alpinist ali novodobnih, nekofeinskih alpinistih. Zame je bil, recimo, stoodstotni alpinist starega kova Stane Belak - Šrauf. Rekel sem zame, kar je za novodobne alpinistične zgodovinarje povsem nepomembno. Novodobni alpinisti pa po zaslugi novodobnih alpinističnih kvazipedagogov sploh ne vedo, kdo je bil Šrauf. V njegov zagovor lahko v šali rečeno napišem doktorsko disertacijo.
Nedvomno je bilo na sončni strani Alp - kako naj rečem? - vsaj dvesto, tristo izjemnih plezalcev, ki so plezali bolje, hitreje, težje kopne, ledne ali mešane smeri, kot Šrauf. A zame nikdar niso bili alpinisti. Vendar me ne jemati preveč resno. Sam namreč nekoliko drugače obravnavam njihov naziv alpinist. Tudi pri dodeljevanju tega naziva sem precej selektiven.
Dobro, to bolj sodi v kakšno razpravo med prijatelji. Da prideš do njega, naziva namreč, bom parafriziral Buhla: Po duši moraš biti najprej gornik in imeti gore rad. Potem ti odpustim, če si tako kot jaz, po svojem početju v strmih stenah plezalski tehnokrat. Šrauf je bil v slovenskem alpinizmu nekakšen poslednji Mohikanec. Bil je najvidnejši predstavnik klasičnega oziroma junaškega obdobja slovenskega alpinizma druge polovice 60. let prejšnjega stoletja. Messner bi dejal, da je bil ustvarjalni alpinist par exelence.
Sicer pa si lahko vsak misli, kar si želi. Danes formalno ni težko postati alpinist. Skupčkaš nekaj plezalnih vzpončkov in opraviš izpit za alpinista. Ki ga seveda moraš plačati.
Kaj pa Boris Krivic, klicali ste ga Boro, mar ne?
Dobro vprašanje. Nekoč davno je bil „kralj“ švicarskih gorskih vodnikov Melchior Anderegg bolj znan kot Napoleon Bonaparte. Ko je postalo združenje GV CH nekakšen stanovski ceh, so njegovemu rojaku Christianu Almerju podobno kot Melchiorju dali vodniško značko z vgravirano številko ena. To je bil nekakšen unicum med poklicnimi gorskimi vodniki in primer na svetu do danes.
Nekoč v 80. letih sem ta nekoliko nenavaden podatek preverjal pri reviji Die Alpen. Odgovorili so mi po pošti. Glede značke z isto številko pa mi niso niti potrdili niti zanikali. Češ, to je zelo daleč in arhivi so propadli. Ej, v Confedertio Hlevetica, ki obstaja že 500 let.
Boro si je zaslužil, tokrat v prispodobi, enako viteško značko kot Šrauf. Boro je bil svojčas prvi in edini idejni vodja Šraufove generacije. Taki, kot je bil Boro, se rodijo bolj poredko.
Naj takoj nekaj pridam, da ne bo kakšnih nesporazumov. Njega dni so imeli veliko dobrih zamisli Klavdij Mlekuž iz Mojstrane in nasploh Mojstranške veverice, pred njimi pa Aleš Kunaver in Ante Mahkota. In še pet, šest drugih slovenskih alpinistov. Nikdar jih ni bilo veliko in možnosti v nekem času in okolju so bile včasih nične.
Recimo po drugi vojni. Nekako so bili razsejani po različnih časovnih obdobjih slovenskega alpinizma. Včasih se vprašam, kam bi se usmeril slovenski alpinizem, če se ne bi Marko Dular - Durus leta 1957 smrtno ponesrečil v Ojstrici. Seveda tudi prvih lastovk iz leta 1968 ne smemo zanemariti. Predvsem gre za vzpona čez Mrtvaški prt in Walkerjev steber v Grandes Jorasses. Toda šele obisk Šraufovega moštva v ENSA v Chamonixu leta 1969 je v temeljih spremenil slovenski alpinizem. In mu nakazal bleščečo prihodnost.
Tedanji dnevi so zame največja prelomna točka v zgodovini slovenskega alpinizma. Dejal bi, da je šlo za odločilni preboj, kajti od takrat naprej ni bilo več psiholoških zapornic. To so pokazala naslednja leta. Šrauf, Boro, Mitja in Marjon so opravili veliko maturo s suma cum laude. Po domače z odliko. Velika vrata so odprli na stežaj in postavili dovolj trden most navdiha. In potomci so se podali širom po svetu na vse bolj ali manj večje nezorane ledine. In uspeli.
Mimogrede, ali ni po tvoje tudi Nejc Zaplotnik alpinist klasičnega kova, ki spada ob bok Šraufa ali Borota (Bora od Boris?)?
Je, o tem ni nobenega dvoma. Le nekoliko mlajši je bil. Nekoč v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja (ha, ha) sem imel enkratno priložnost - nemara si v mojem dnevniku prebral moje srečanje z njim in mojim, žal tudi pokojnim prijateljem Igorjem Grudnom – Hipijem.
Takrat sta se potepala po Ljubljani in sem nanju naletel čisto po naključju. Bila sta že na tem, da zavijeta v Šestico na pivo. Pri priči sta me bratsko objela in še mene odvlekla na odžejanje. Oba sta imela malo daljše lase in sta bila res nekakšna hipija iz prve polovice 70. let prejšnjega stoletja.
Na začetku letošnjega leta sem v nekem Poletu prebral članek o Yvonu Chouinardu in Douglasu Tomknisu. Vse, kar je novinar dal na papir, domala enako velja za Igorja in Nejca. Ki resda nista postala bogata upokojenca kot lastnika firm Patagonija, Chourinard Equupment Ltd., Black Diamond Equipment. Tudi Hipi in Nejc sta bila nekakšna križanca med plezalci in hipiji. Tudi onadva sta imela romantični odnos do gora in bila sta idealista ter nematerialista.
Toda, kaj vse ju je gnalo v stene, njuni motivi, so in naj ostanejo uganka. Vsak je bil svet zase. Kmalu po tem srečanjem se je vsak od njiju podal na svojo pot. Od tedaj je minilo 40 let. Vem pa, skoraj iz prve roke, da sta bila izjemno načitana mlada človeka, prava erudita. In, sem že rekel, vsak zase vesolje v kapljici vode.
Danes, ko si poskušam priklicati njuna obraza, se spominjal nekih besed Hipija, ki jih je - ne vem kje - pobral. Doma pri meni je kosil travo in mi je nekoč serviral nekaj podobnega aforizmu: Bine, do globoke misli se je treba povzpeti visoko. To je uspelo Nejcu v knjigi Pot, Igor pa žal ni ničesar zapisal. Prezgodaj je umrl v gorah; smrtno se je ponesrečil med neko plezarijo v Velikem Draškem vrhu.
Naj te vprašam, ali si prebral Zgodovino slovenskega alpinizma Urbana Goloba in Petra Mikše, ki je izšla v decembru prejšnjega leta?
Nisem je še kupil. Čakam, da dobim regres pri pokojnini. Šalim se.
Ko sem bil pred nekaj dnevi na obisku pri Franciju Savencu sem jo površno prelistal. Tudi ko jo bom prebral, ne bom ničesar komentiral, ker to ni moja stvar. Pozneje boš izvedel, zakaj. Med prijatelji lahko kaj pripomnim, hvalim ali grajam, a javno moram biti tiho. V Sloveniji je dovolj presojevalcev zgodovine slovenskega alpinizma in oni bodo, seveda če bodo, vse stvari postavili na svoje mesto.
Pravijo, da nič na tem svetu ni enkrat za vselej dokončnega. Zavedati se je treba, da je različnih interpretacij zelo obsežnega sklopa zgodovine slovenskega alpinizma toliko, kolikor je poklicnih ali nepoklicnih zgodovinarjev. Vsak na svoj bolj ali manj izviren način suče svoje pero oz. uporablja svoj iPad. Vsakdo, ki objavi knjigo, je bralcem bolj ali manj všečen oziroma dopadljiv.
Kakopak, nekateri v knjigi pogrešajo sebe. Vsak (ne)poklicni zgodovinar alpinizma ima svoja merila pri opisovanju nosilcev nekih zgodovinskih vlog, ki sta jih pisca uvrstila med stebre. In vsak zgodovinar ima neke (samo)svoje interpretacije nekdanjih dogodkov, ki so prinesli ali porajali prelome, preboje, tektonske premike.
Ko so se naši plezalci pojavili na tujih prizoriščih, skalaš Boris Režek bi dejal toriščih, se je kmalu pri nas doma uveljavil ali uveljavljal neki novi trend v plezanju. Vseeno je, ali so to prinesli iz polabskih peščenjakov, švicarske Jure ali rdečih stolpov Arizone. Tako se je vsakokrat obrnili majhen ali nekoliko večji list v zgodovini našega alpinizma. Tudi kadar je šlo za nek nov način plezanja. Na primer napredovanje s sprotnim nameščanjem. In tako naprej, včasih pa nazaj.
Praviš, da si zgodovino površno prelistal. Ali te je kakšna stvar vseeno vznemirila?
Dalje jutri >
Z Binetom Mlačem se je pogovarjal Anton Lamovšek