Intervju - Anton Lamovšek: Praviš, da si zgodovino le površno prelistal. Ali te je kakšna stvar vseeno vznemirila?

Morda se ne bi povsem strinjal z njuno „statiko“ stebrov, a kot sem rekel, izbira je bila njuna. Za statiko, če ostanem pri prispodobi, moraš imeti merila in izmere ter narediti zelo točne izračune. In za neko veliko zgradbo, lahko je tudi stolpnica, je glede na neizogibne potrese in pretrese daleč bolj varno, če v dobro utemeljenih izračunih ni nobenih napak. V zgradbi pa večjih razpok. Končajva.

Kdo ti je od alpinističnih zgodovinarjev najbolj všeč?
Ne gre za všečnost, ampak bolj konsistentnost besedil, seveda tudi koliko je berljivo in privlačno, koliko so besedila tudi običajnem smrtniku razumljiva. Zame je klasa zase Alessandro Gogna. Njega vedno berem z velikim užitkom. „Alpin Historiker“ Fritz Schmitt je zame številka dve. On se zna vživeti v dušo alpinista. Premore empatijo, čustveno inteligenco. Neverjeten je.
Nekdanje dogodke zna dobro osvetljevati tudi Reinhold Messner. Njegove primerjave in vrednotenje zgodovinskih plezalnih vzponov so „tisto ta pravo“ in vsakokrat temeljijo na večjem številu starih virov. In, dokler so stari klasiki še bili živi, se je z njimi na dolgo in široko pogovarjal. Nekje sem prebral, da je Messner z njimi opravil nekaj več kot tisoč pogovorov. Ni mu bilo žal ne časa ne denarja. V tem pogledu je nedosegljiv. Je eden izmed redkih alpinističnih zgodovinarjev, ki odlično pozna skoraj vsako plezalsko prizorišče v Dolomitih, visokih Alpah ter v Himalaji in Karakorumu. Brez zadržkov lahko tu in tam zapiše, da je bil na mestu samem in da ga pozna malone do zadnjega kotička. Pač zna pokukati pod patino minulih časov. Tudi njegova „faktografija“ je iz prve roke, saj ve, kaj govori ali opisuje. Če njegov junak prime za oprimek iz granita, ne bo trdil, da je iz kalcijevega karbonata. On si lahko privošči, da na primer napiše knjigo Plezanje s (dr.) Paulom Preussom, kakor da bi bila kamerada iz iste generacije. Včasih se združi s kakšnim nadpovprečno pismenim novinarjem in zato v njegovi najnovejši knjigi ne manjka filozofiranja. Ker je občudovalec Domenica Rudatisa, dolomitskega sestograda iz 30. let prejšnjega stoletja, ga včasih zanese pri soljenju pameti novodobnim tehnologom. Šaljivci bi rekli, kaj čemo, tudi starost stori svoje.
Kar zadeva prijatelja Viktorja Grošlja, pa se bom enkrat v bližnji prihodnosti lotit njegove kar obilne knjižne produkcije. Nekaj tega, kar je ustvaril, sem prebral. Kot običajen bralec, lahko rečem, da piše dobro. Dobro pozna gradivo. Vse je v bistvenih črtah dovolj podrobno razčlenjeno in razloženo. Na mojih knjižnih policah je okoli 50 domačih in tujih odpravarskih monografij in lahko rečem, da med njimi, pisci, ki se lotevajo zgodovine himalajskih prvih pristopov in vzponov, ki so jim sledili, ni nobenih večjih razhajanj. Danes je pač lažje priti do male gore podatkov. Sicer pa ima vsak pisec svoj pristop k pisanju in seveda svoj slog pisanja.

Med letoma 2003 in 2009 si tudi sam porabil precej časa za pisanje. Vendar je le ena tvoja publikacija zagledala knjižne police in še okoli nje je bil cirkus. Kaj se je dogajalo?
Nič pretresljivega. Podajva se na začetek tega tisočletja. V besedila, ki sem jih začel »pacati« v zadnjem desetletju prejšnjega stoletja, sem se vsake toliko časa zagnal in delal dva, tri mesece. Včasih dan in noč. Potem sem na neki knjigi dlje časa pavziral, včasih tudi več kot eno leto. Ta zadnji priročnik, Z otroki varno v gore, ki obsega 400 strani, sva s Tino (Vrhunc) klepala osem mesecev. Nato sem ga pustil na miru šest mesecev. Je počival. Zdaj na njem delam kot nor.
Malce čuden način dela. Meni gre od rok. Še zmeraj sem stvar pripeljal do konca. Sam potrebujem pet let, kdo drug pa pet mesecev. Pri vsem tem je bolj pomembno, da imaš čim bolj izvirno zamisel in da tvarino poznaš do obisti. Ko delaš, si pomagaš s strokovno ali zgodovinsko literaturo. Danes je še najlažje knjigo napisati. Vse tisto, kar sledi, pa zahteva dobre živce in nemalo »zajebavanja« z založniki in njihovim nesramnim odnosom do tebe. Dobro, zdaj so takšni časi. Ker je kriza, vsak pisec rabi še kakšne sponzorje, denarne dobrotnike … Vsebina pa naj bi bila taka, ki je nihče še ni obravnaval. In da ne pozabim: nekateri med nami so odlični pisci, vendar jih ni veliko. Drugi smo nekje v bližini povprečja ali celo malce pod njim. Vendar brez dobre ideje ne gre. Če nimaš idej, se slikaj. In razjoči nad seboj. Če je ideja izvirna, si skoraj na konju ali vsaj pod njim. Takih, ki imajo dobre ideje, pa je bore malo tudi med odličnimi avtorji. In tako se včasih tudi oni vrtijo okoli povprečja.

Dobro, kaj pa tvoja druga knjižna bera?
Nič posebnega. Prva knjiga po ženinini smrti – ona je bila moj največji kritik in popravljalec - je bila čisti fijasko. Za tisk sem leta 2004 pripravil priročnik „50 prehranskih košaric za gore“. Popisane papirje sem najprej odnesel Zamanu v Didakto. Ta je precej časa mečkal, nakar jih je dal prebrati Nadi Kozjek – Rotovnik. Ta se je zapičila v neke napake, ki so se nanašale na maso beljakovin, ki naj bi jih človek zaužil v enem dnevu … nakar sem rokopis ponudil založbi PZS. Vendar je njen šef rekel, da je en priročnik več kot dovolj. Menda so se na sestanku odbora sprli in, kolikor vem, je dr. Stanko Klinar navijal zame. Poslali so mi pismo in mi s stisnjenimi zobmi sporočili, naj prinesem disketo, da bodo priročnik tiskali. Takrat pa sem jaz rekel »jeb... se«, in romanca med nami se je končala.
Lep primer za mojo trmo, torej ahilovo peto. Sicer moram reči, da je še kar uporaben priročnik. Približno pet ali šest izvodov sem podaril svojim prijateljem. Ah, kamor gre … naj gre...

Nadaljujem?
Ja, ja, kar daj, saj si mi že dvakrat razložil, da sem potegnil nekaj napačnih potez.

Trmast si kot mula, je rekla tvoja pokojna žena?
Še dobro, da se tikava. Ne maram, da mi kdo bere levite za nazaj. Retroaktivno (ha, ha). Saj jih tudi ti ne maraš. Kakorkoli, po letu 2003 sem bil sem zelo priden, kar ne pomeni, da je kakovostno vse, kar sem dal na papir. Pardon, na disk. Velike pionirje IV sem postrgal iz Alpinističnih razgledov. Malce sem še dopisal, obtesal, našel lepo fotografijo za naslovnico, dobra prijateljica mi je besedilo lektorirala in v dveh mesecih je bila knjiga nared. Takrat sem se vprašal: Bine, kaj misliš, koliko teh pionirjev lahko prodaš in kdo ti bo knjigo sploh tiskal. Odgovor je bil dvakrat negativan. Natiskal sem si 12 izvodov in zunaj prestolnice našel nekaj bibliofilskih manijakov. Enega celo na Hrvaškem, enega v Vidmu in enega v Celovcu. Vsi so mi plačali … ni pomembno, lahko bi me kakšen žvižgač prijavil davčni upravi. In dobil bi informativni izračun. To je delo na črno. Skrbno sem se izognil CIP in NUK, datoteko pa zelo težkega srca zbrisal. Cincal sem skoraj eno leto. Pred tem vsak izvod oštevilčil in se podpisal. In s tem je bila zgodba končana.
V nadaljevanju sem napisal še dve knjigi iz zgodovine našega alpinizma in storil povsem enako. Morda sem pri zadnji bibliofilski knjigi, ki obravnava 14 največjih slovenskih alpinistov, vso stvar »zajeb...«. A zdaj je, kar je. Sicer pa, zakaj ne bi še drugi napisali podobno knjigo. Bomo pač nekega dne imeli dve knjigi na isto temo. Iz dveh zornih kotov. Popravnega izpita ni in ga ne bo. Trma pa kot trma.
Naj ti povem še, da pri bibliofilskih izvodih ne sme goljufati noben pisec. Na internetu bi te spravili na grmado, morda celo na sodišče. Pravila igre so že dolgo časa znana in utečena. Kdaj se bo kakšna knjiga našla v antikvariatu ali v prosti prodaji na tržišču knjig, ni moja stvar. Čim pozneje, tem bolje. Nekaj prijateljev me je kasneje trdo prijelo in mi očitalo nekakšno nerazumljivo letargijo, resignacijo, tudi zagrenjenost. Nič od tega. Vsak je kovač … knjige so njegovi otroci in na področje pisanja, vključno s „hranjenjem“, če karikiram to problematiko, se ne more nobena socialna služba vtikati v „očetovo“ vedenje.
Recimo maltretiranje lastnih otrok. Morda bi naše velike alpiniste z veliko truda prodal v kakšnih 150 izvodih. Vendar ima ta moja knjiga eno večjo napako, nepopravljivo pomanjkljivost. Pri pisanju sem bil bolj romantik, pravljičar. In manj športni faktograf. Več dam na kulturno in ustvarjalno stran alpinizma. Zanima me miselnost posameznih velikih alpinistov iz nekega prelomnega obdobja. - Pojdiva naprej!

Ti je morda vseeno malce žal?
Ne boš verjel, ni. Častna beseda. Če tega ne bi zmogel, bi spal bolj slabo. Kot ti ji znano, sem tretjo knjigo, Od drenovcev do daulagirijvcev, posvetil prof. Marijanu Lipovšku. V njej sem še kar dobro nanizal vse nekdanje vodilne obraze Drenovcev, TK Skala in v KA pri PZS. Na svoj način sem obravnaval vse predsednike, načelnike in še nekatere veljake v našem alpinizmu od leta 1906 do leta 2000. Naj omenim le Toneta Škarjo.
Iz osebnih razlogov, predvsem zaradi moje kredibilnosti, sem izpustil načelnika KA Blaža Stresa in Andreja Štremflja. Zanju bi bolj težko našel kakšno lepo besedo, moj način pisanja pa je, kako naj rečem, v tem pogledu vseskozi pozitivističen. O alpinističnih veljakih velja razglabljati zgolj kot o pozitivnih ljudeh. Navsezadnje so skoraj vsi bili entuziasti in volonterji. Tisto, o pristavljanju svojega lončka, je postranskega pomena. Moja rdeča nit se je nekako opirala na teologa in misleca Janeza Janžekoviča. Tudi pri meni naj bi šlo za „soglasje treh vrlin: dobro čuti, dobro misli, dobro hoče“. Kar se tiče dveh boncev, pa sem zaslutil, da postajam oseben, mestoma sarkastičen. In zato sem ju izpustil. To je vse. Končajva.

Drugo poglavje te iste zgodbe, ki je botrovala zasnovi oz. zamisli za to knjigo, pa se glasi nekako takole: leta 1984 sem prišel s prijateljem Alešem Doberletom na planino Laz, kjer ima v zakupu pastirski stan za 99 let. Takrat je Aleš tekel po profesorja Lipovška, ki se je ravnokar odpravljal nekam na Ograde. In profesor je takoj prišel do – ne spomnim se več dobro, ali je tisto studenček ali betonsko korito s pipo za vodo. Piši in reci, s profesorjem sva se stoje pogovarjala dve debeli uri. Tik pred slovesom sva se zmenila, da se še enkrat dobiva v Ljubljani. In sva se še trikrat. Pozneje sem izračunal, da sva se vse skupaj pogovarjala skoraj 19 ur. Vse ni šlo gladko, ker sem hotel snemati. To mi je uspelo le, ko je šlo za dva veljaka TK Skale. Težje je bilo glede Mire Marko Debelakove in Marije Pauline Jesihove.
Na kratko; veliko nekdanjih zadev, v glavnem nejasnih odnosov med skalaši, mi je, na moje veliko presenečenje, podrobno razložil oziroma razjasnil. Zdaj vem nekoliko več o vzrokih čudnega obnašanja Vinka Modca.

Ja, videl sem, da se doma utapljaš v papirjih, mapah, malem morju papirjev. Kaj boš naredil z njimi?
Po ženini smrti sem za približno dve samokolnici popisanih papirjev odpeljal v velik zabojnik na koncu ulice. Neumno pri tem početju je to, da je človek čustveno navezan na sleherni popisan papirček. Bolj je star, kajpak papir, jaz sem ... (ha, ha), bolj ti se zdi dragocen. Vsaj kar zadeva mene, je tako. Ko si nekako dopoveš, da se v preostanki življenja z hribovsko opremo zagotovo ne boš nikdar več ukvarjal, pri čemer imam v mislih knjigo o opremi v gorah, nekoliko lažjega srca odneseš med stare papirje približno dvajset zajetnih map. Odslej ne bom več odpiral map, ločeval popisane papirje in „jokal“ nad njimi, ampak bom do pomladi naredil generalno čistko.

O Planinskem vestniku se bova morda še pogovarjala. Zanima me usoda članka, ki si ga naslovil Pogovori s skalašem prof. Marijanom Lipovškom. Zakaj ga nisi objavil?
Pet, šest let sem odlašal iz meni neznanih razlogov. Res ne vem, zakaj. O tem nisem nikdar razmišljal. Zdi se mi, da sem v morju drugih popisanih papirjev nanj preprosto pozabil. Zdaj je mimo! Ko bom morda zbiral za mapo, ki bo romala v planinski muzej v Mojstrani, ga bom vtaknil vanjo in priložil dve kaseti pogovorov. - Si zadovoljen z odgovorom?!

Obrniva vprašanje? Če bi obstajala še kakšna druga gorniška revija, ali bi ga objavil?
Ne me provocirat! Sicer je bolj povprečen članek, četudi bogat s pojasnili ter nekoliko bolj čustveno obarvanimi razlagami starega skalaša. Bodi realen, koga danes še to zanima?

Greva na drugo področje. V dnevniku si lepo opisal svoje zadnje pogovore s Šraufom, Bojanom Počkarom, Marijo Frantarjevo - Maričko, Pavletom Kozjekom, Tinetom Miheličem in številnimi drugimi slovenskimi alpinisti. Tudi tega gradiva je za debelo knjigo. Boš gledal v dnevnik ali govoril iz glave, saj me nekaj velikih alpinistov iz polpreteklih časov zelo zanima.
Bom poskusil iz glave, saj mi spomin še kar dobro deluje.

Dalje jutri > 

Z Binetom Mlačem se je pogovarjal Anton Lamovšek