Planinsko društvo Grosuplje - Franc Štibernik:
KRN – POHOD SPOMINA 1918 – 2010
Tudi letos se je ekipa Planinskega društva Grosuplje udeležila tega spominskega pohoda. Naša tradicija že od prvega pohoda je, da prehodimo pot s planine Kuhinja na vrh Krna in se nato spustimo do Krnskega jezera in naprej v Lepeno.
Čeprav smo vedeli, da vladajo v gorah prave zimske razmere, se nas je enajst najbolj izkušenih vseeno odločilo, da se spopademo s snegom in ohranimo našo tradicijo.
Pred nami so po cesti proti vasici Krn mežikale številne lučke avtomobilov, tako da nam ni bilo jasno, kaj se dogaja, saj smo bili vsako leto bolj osamljena skupina. Na parkirišču pod planino Kuhinja smo hitro ugotovili, da so tu imeli zbor številni lovci, ki so prišli na svoj način počastit spomin na konec morije v 1. svetovni vojni, z morijo gorskih živali, ki so se pred snegom umaknile na gozdno mejo.
Z neprijetnimi občutki smo opazovali pobočje Krna pod megleno pokrovko, kjer so lovci nameravali uprizoriti svoje poslanstvo, z željo da bo čim več živalim uspelo pobegniti iz njihovega ognjenega obroča.
Nad planino smo najprej pozdravili krave, ki so pred snežno pokrovko trgale še zadnje šope zelene trave. Na višini 1300 metrov smo stopili v megleno odejo in na južen sneg, ki se je z vsakim korakom debelil. Kmalu smo zaslutili, da nas zgoraj čaka sonce. In res! Na višini 1650 metrov se nam je odprl pogled na s soncem obsijane vrhove, obenem pa nas je zmrazilo ob pokanju pušk pod nami. Nekateri so s strahom pogledovali v megleni pokrov, saj ne more kaka krogla tudi do nas?
Debela snežna odeja in naporno vzpenjanje je naše misli zopet osredotočilo na hojo in varno gibanje. Zavetišče na Krnu je vabilo, kot da je na dosegu roke, a potrebno je bilo premagati še nekaj sto metrov, da smo lahko odložili nahrbtnike. Sonce je prijetno grelo, tako da je zimska soba z vpisno knjigo hitro ostala prazna. Do zavetišča so prišli tudi drugi pohodniki, med njimi tudi gorski reševalci. Trije so se odločili, da nam malo olajšajo iskanje poti proti jezeru in odšli skupaj z nami naprej. Ko smo olajšali nahrbtnike, smo nadaljevali z vzponom na vrh. Postregel nam je s čudovitim razgledom na vse strani, le doline so se skrivale pod oblaki. Spust do Škrbine je bil uživaški, čeprav se nam je udiralo do kolen.
Pri prečenju strmega pobočja pod Škrbino smo povečali našo medsebojno razdaljo in previdno premagali ta najbolj nevaren in izpostavljen del. Nadaljevanje je bilo vedno lažje, čeprav smo na višini 1600 m spet prišli v megleni objem.
Tam smo spoznali, da megla zmede tudi izkušenega reševalca, ki je zgrešil pravo smer in se usmeril preveč v levo. A ostali smo solidarni in kljub temu spoznanju šli še sami pogledat kje je taval, da je našel pravo smer mimo lovske koče. Nad jezerom so nas že pozdravili poki raket, kar je pomenilo, da smo zamudili pričetek proslave, ki se je pričela točno ob 13 uri. Udeležencem proslave smo se pridružili po končanem govoru slavnostnega govornika Daniela Krivca, župana občine Bovec in poslanca državnega zbora.
Letos je zaradi snežnih razmer večina udeležencev prišla iz Lepene. Opažam, da se v glavnem srečujemo isti pohodniki. Med politiki proslava ni preveč priljubljena, saj ni na voljo helikopterske pomoči in mora vsak opraviti najmanj 700 m vzpona po ne preveč lepi gorski stezi, ki je bila do polovice tudi zasnežena. Je že tako, da večina politikov raje deli svoje nauke, če se jim za to ni potrebno preveč potruditi.
Se pa vsako leto na prireditev potrudijo vojaške delegacije tedanjih vojskujočih držav, naši vojaki in pripadniki veteranskih in policijskih enot ter številni gorski reševalci. Proslava je vsakič veličastna in lepo pripravljena.
Krn nam poleg razmišljanja o I. svetovni vojni vedno prinese tudi tisto pravo planinsko vzdušje in veselje ob snidenju s planinskimi prijatelji, ki se vedno znova vračajo v ta planinski raj.
Občutka medsebojne povezanosti in pripadnosti domovini nikjer drugje ni možno tako doživeti, kot ravno na tem pohodu. Tisti, ki se v vsakem vremenu podajamo na ta pohod spominov in ga s svojimi različnimi izhodišči povezujemo v živ spomin na okrutne čase, prenašamo naprej misli slavnostnih govornikov, da moramo živeti tako, da ne bo nikoli več prišlo do takšnega nesmiselnega vojskovanja, ki je vzelo toliko življenj.
Na koncu ne morem brez pohvale gorskim reševalcem, ki s svojo prisotnostjo krepijo občutek zaupanja in medsebojne pomoči. Hvala tistim ki ste nam pomagali pregaziti letošnjo pot preko Krna, drugo leto pa se spet snidemo.
Franc Štibernik