Spomini in stari zapiski
Vi poznate Solčavo, ljubko vasico ob vhodu v Logarsko dolino, ob vznožju sten Raduhe in Olševe. Ta gorska občina poseduje divje romantični Robanov kot ter vso Logarsko dolino s prekrasnim Okrešljem. Razteza se preko nedostopnih severnih sten Ojstrice, Škarij, Planjave, Kamniškega sedla, Brane in Rinke; v njenem območju leže Mrzla gora, Olševa in Raduha, na severozahodu pa meji na Koroški občini Železna Kaplja in Bela.
Zgodovina Solčave sega daleč nazaj. To priča prekrasna župna cerkev, ki leži na griču nad vasjo in je bila zgrajena v gotskem slogu v 14. ali 15. stoletju. Na cerkveni zgradbi pa je opaziti tudi dele starejše zidave, ki po svoji oblini spadajo k romanskemu slogu, iz česar sledi domneva, da je bila cerkev deloma sezidana že v letih 1000 do 1200. Tudi v zgodovini celjski grofov je Solčava igrala že gotovo vlogo. Govorica pravi, da so celjskim grofom, ko so bili v največjih stiskah, služile daljne in skoraj nedostopne Solčavske planine (tako imenujejo Gornjesavinjčani Savinjske Alpe) kot pribežališče in skrivališče. Ker meji solčavska občina v nedostopnih stenah od Ojstrice do Savinjskega sedla s Kranjskimi občinami, je jasno, da je občina Solčava igrala veliko vlogo v času, ko so se fantje skrivali pred rekrutacijo in so bežali v hribe. Preko Škarij in Kamniškega sedla so se zlasti fantje iz kamniškega okraja zatekali v Solčavo, kamor ne vodi nobena cesta in noben kolovoz. Tu so ubežniki služili tudi pri kmetih, ki so jim dajali hrano. Mnogi se sploh niso več vrnili v svoje rodne kraje, temveč so se v Solčavi popolnoma udomačili in tudi priženili. Dokaz temu je, da najdemo v Solčavi mnogo rodbinskih imen, sličnih onim v krajih po okolici Kamnika in Ljubljane ter Slovenije sploh, katerih solčavski rodovnik more zasledovati le do pradedov, v prvo polovico 19. stoletja.
Ubežništvo je bilo zatrto v začetku druge polovice 19. stoletja. Ko so vojaški begunci in dezerterji leta 1851 na dan 17. decembra na koroško štajerski meji na št. Lenardskem vrhu napadli orožniško patruljo in jo skoraj pobili, so oblasti energično likvidirale zatočišče ubežnikov v Solčavi.
Ne dolgo po tem napadu je močna vojaška sila koncentrično napadla solčavsko kotlino in do zadnjega polovila in prepodila vse dezerterje in rekrute-begunce. O teh dogodkih, ki jih omenja tudi Kocbek v svojih »Savinjskih Alpah«, je graška »Tagespost« po starih uradnih aktih prinesla zanimiv članek. Po njem posnemamo naslednje poročilo:
17. decembra 1851 je nastalo v majhnem koroškem trgu Kaplji veliko razburjenje. Star berač je okrog poldne prinesel v trg poročilo, da ležijo visoko v hribih trije mrtvi, odnosno pol mrtvi orožniki, ki so bili napadeni od čete upornih vojaških beguncev. Nemudoma se je odpravila na pot reševalna ekspedicija, ki je po napornem potu našla orožnike. Ranocelnik Miha Tanzer iz Kaplje je nudil ranjencem, ki so ležali skoraj dvanajst ur v snegu in ledenem mrazu, prvo pomoč, nakar so jih nesli skoraj eno uro daleč do sani in jih nato prepeljali v Kapljo.
In kaj se je prav za prav zgodilo? Dne decembra so odšli z orožniške postaje Dobrlaves na Koroškem trije orožniki; najprej so hoteli iti v Koprivno, da bi aretirali nekega dezerterja. Prijeli so ga šele pri kmetu Prodniku v Solčavski dolini. Od tod so odšli v Solčavo, kjer jih je dobri župan zaman svaril: »Izpustite aretiranca, sicer vam bo slaba predla«. Mož je pač poznal svoje ljudi. Iz Solčave so se orožniki napotili k Sv. Duhu. Na poti so presenetili pri kvartanju in popivanju družbo dezerterjev, od katerih so dva aretirali, za tretjim, ki je pobegnil, pa so zaman streljali. Orožniki so z aretiranci vred prenočili pri kmetu Rogarju.
Med tem se je bliskovito raznesla po celi okolici vest, da so bili žandarji v dolini in da so aretirali vojaške begunce. Iz vse okolice so se zbrali v bližini hiše kmeta Rogarja fantje dezerterji. Sklenili so, da bodo brezpogojno osvobodili aretirance.
Janez Glavač, brat onega, ki je srečno ušel strelom, je zbrane fante pozval, da napadejo žandarje takoj v Rogarjevi hiši. Celo župan sam je pristavil, da ne bi bilo to tako napačno napasti žandarje in oprostiti ujetnike. Ko je eden od zbranih fantov izrazil bojazen pred puškami, je Glavač obljubil, da bo pripeljal čarovnika, ki bo poskrbel, da streli žandarjev ne bodo zadeli. Ta pomirjevalna obljuba je zelo ohrabrila zbrane fante, ki so bili trdno odločeni, da bodo po potrebi s krvjo ubranili dohod žandarmerije v njihove, do takrat še nedotaknjeno solčavsko zatočišče. Toda kmet Rogar je dal fantom sporočiti, da v njegovi hiši ne smejo žandarjem ničesar storiti, kje druge pa jim tega ne brani.
Nato so se fantje odstranili in so prenočili v nekem ovčjem hlevu, ne daleč od poti, ki pelje čez sedlo na Koroško. Ker so orožniki opazili postopati sumljive ljudi okrog hiše in so slišali tudi skrivno šušljanje Rogarjevih, so se v zgodnjem jutru 17. decembra podvizali, da čim prej zapustijo nevarno okolico. Ko so se pred 4. uro zjutraj s svojimi aretiranci podali na pot, je smuknila iz Rogarjeve hiše dekla in tekla k ovčjemu hlevu obvestit fante, da so orožniki že na poti. Fantje so odšli nato po bližnjici do tesne soteske, skozi katero vodi steza na Koroško, in se poskrili za drevjem.
Kmalu nato so prišli v popolni temi, po trdo zamrzlem škripajočem snegu nič hudega sluteči orožniki. Vodeč vsak svojega aretiranca so stopali v ozki soteski drug za drugim. Naenkrat se oglasi divji krik, sledilo je vpitje, od vseh strani so skočile skrivnostne postave iz temne noči na orožnike in jih z vso silo bile s cepini, poleni in palicami, žandarji so se sicer branili in ubili enega napadalca, dva pa ranili, vendar pa so kmalu podlegli premoči in ranjeni obležali v snegu.
Napadalci so osvobodili ujetnike, vzeli s seboj pri napadu ubitega tovariša in oba ranjenca ter zbežali preko sedla v Solčavo, kjer so se ustavili v neki niši. Njihov pogovor je slišal za pečjo sedeči berač, stari Fajdl, ki se je skrivno splazil iz hiše. Odšel je na mesto napada, od tod pa je v prepričanju, da bo dobil lepo nagrado, hitel v Kapljo, kjer je alarmiral oblast.
Ker se je napad izvršil že na koroškem ozemlju, je bila seveda v prvi vrsti naloga koroških oblasti, da so uvedle preiskavo. Odredile so koncentričen pohod vojaških kolon skupaj kakih 600 mož, proti solčavski kotlini, kot ognjišču upora. Taki moči se seveda dezerterji niso mogli upirati. Aretiranih je bilo okrog 300 osumljencev med njimi tudi župan iz Solčave. Vsa skrivališča so bila preiskana in izpraznjena. Baje se je mnogo ubežnikov javilo tudi prostovoljno, tako da so bili, kakor pravi drugo poročilo, vsi vojaški zapori v Celju, Celovcu in v Ljubljani polni.
Glavna preiskava proti osmim udeležencem solčavskega napada je bila 17. decembra 1852, točno ob obletnici napada, pred deželnim sodiščem v Celovcu. Obtožnica se je glasila na zločin vstaje in težke telesne poškodbe. Obtoženi so bili obsojeni na težke zaporne kazni. Janez Pavlič, vodja napada, je bil obsojen na 8, Janez Glavač kot hujskač na 6, Miha Podbrežnik na 4, Janez Gerbec, Janez Pogorevčnik in Matija Jergič vsak na 3 leta, Matija Podbrežnik in Ignac Štifter pa na eno leto ječe.
Fante, ki še niso bili pri vojakih in torej še niso bili v smislu zakona dezerterji, je že mnogo prej, 23. marca 1852, sodil v Gornjem gradu okrajni sodnik Kronabethvogel, na katerega so se starejši Gornjesavinjčani spominjali še v preteklem desetletju. Takrat sodna praksa še ni poznala poenostavljenega postopka, toda Kronabetfogel je očividno poznal svoj posel. V eni uri je zaslišal vseh 16 obtožencev, ki so se vsi zagovarjali, da so se odtegnili rekrutaciji. ker so se bali vojaške službe, sestavil tri strani dolgi zapisnik in proglasil sodbo, ki je bila za vse enaka: 24 ur zapora, poostrenega s postom. S to obsodbo je bilo na najenostavnejši način rešeno tudi vprašanje prehrane obtožencev.
Ranocelniku Mihu Tanzerju iz Kaplje je bilo za njegovo, ranjenim žandarjem nudeno zdravniško pomoč izrečeno cesarsko priznanje in mu je razen tega bila podeljena nagrada v znesku 200 forintov. V utemeljitvi predloga za to nagrado je zanimiv naslednji odstavek: »... Ker je c. kr. žandarmerijska uprava pri tukajšnjem prebivalstvu trn v očeh, je Tanzer z dejansko udeležbo in s podpiranjem žandarmerije izgubil zaupanje prebivalstva in si je s tem škodoval ...«
Turist, ki bo prepotoval Gornjo Savinjsko in Logarsko dolino ter se od tu napotil čez Št. Lenardski vrh na Koroško bo prišel tudi mimo kmeta Rogarja. Od tod mu ne bo težko najti mesto, kjer je pred 80 leti izvršil opisani napad. Z razganjanjem begunskih zavetišč se je končalo tudi rokovnjaštvo.
Svoj čas je ob stezi, kjer se je izvršil napad, stalo znamenje (bridka martra). Ne vemo, ali je mesto tudi še danes zaznamovano. Prav gotovo pa je, da bo kmet Rogar radovednemu popotniku rade volje pokazal kraj usodnega dogodka, ki je še danes živ v pripovedovanju krepkih Solčavanov.
Jutro, št. 67, 19. marec 1932