... žaganje macesnov in veselo popoldne pri Bregarjih
Bela glava je 1926 m visok, neopazen in nepomemben hrib, ki le malokomu pade v oko. Če se odpravimo do Sedmerih jezer preko Štapc, jo vidimo na desni, če pa od planine pri Jezeru skozi dolino Za Kopico, jo imamo na levi strani.
Že kar petnajst let bo, kar sem jo pravzaprav prvič opazil - na zemljevidu. Nekega dne sem pregledoval karto in iskal kakšen nov cilj in naletel na ta, skoraj dvatisočak, z zanimivim imenom. To je sicer popolnoma logično, ker je bel samo vrh, sicer pa so dolga pobočja, ki padajo proti planini Ovčariji in Vodenim rupam, prepredena z labirinti ruševja, ki požrejo živce še tako skuliranemu gorniku. Obisk je seveda najlažji pozimi, ko je smolnata nadloga lepo prekrita s snegom - tedaj bi se lahko turni smučar prav enostavno sprehodil čez njo, pa kaj, ko ob imenitnejših sosedih praktično nikogar ne zanima.
Velika in Mala Tičarica ter v sredini Bela glava, posneto s pl. Ovčarije
Prav zaradi silnega lomastenja in preklinjanja prehodov med zelenimi jeziki, ki so se vsi slej ko prej slepo končevali, sem na tem popolnoma praznem vrhu ob svojem prvem pristopu sklenil postaviti piramido iz skal. Da bom lahko že od daleč videl, kje in kakšna nepomembna gora mi je nekoč trenirala živce. Zastavil sem jo kar velikopotezno, meter in pol v višino sem jo ocenil.
Nato je minilo nekaj let in ob prvem bovškem potresu se je nesrečnica, ki je seveda ni vezala nikakršna malta, porušila. Kamenje se na srečo ni odkotalilo daleč po položnem vrhu. Postavil sem jo na novo in v kljubovanju silam narave pridal še nekaj dodatnih skal.
Pa je minilo še leto ali dve in tako sem jo neke jeseni opazil pol nižjo, kot bi morala biti. Seveda, moja želja po njeni dodatni višini ji je vzela trdnost, pa so ji sneg in viharji nekoliko pristrigli peruti. Ponovno sem se šel tepsti z rušjem in si smolnate roke brisal ob skale, ki so se skotalile z moje kamnite tvorbe. Mogoče jo bo pa smola držala skupaj?
Piramida na vrhu, zadaj markantna Kopica in Zelnarice, desno Vogli
Par let je bil mir, nato pa je preprosto izginila. Kakor kafra, nema je, pa da ga j..., sem debelo gledal.
"Hudič jo je vzel" sem si jezno mrmral v brado, le kaj mu bo vendar tisti kup kamenja? A res nima pametnejšega dela, kakor rušiti mojo pramarkacijo na vrhu nekega nepomembnega kuclja? Če bi imel pri roki vrečo cementa, bi mu že pokazal ...
Ko sem priplezal na vrh, sem imel kaj videti. Ne samo, da je moja piramida izgubila vso višino, tokrat je pridobila celo globino! Na njenem mestu je bila približno pol metra globoka jama. Nobene divje jage torej. Piramida se je spremenila v strelovod, ko jo je s trebuhom oplazil nek nesramen oblak in silna energija je pognala rock'n roll, oziroma v tem primeru zame dobesedni rolling stones. Ponovno sem pobiral raztreseno kamenje in ga zložil vestno kot kak star Kraševec. Pet let je že od tedaj in kolikor danes vidim, še vedno stoji. Morda je pomagalo, ker sem se ob tem pridušal, da se je nikoli več ne pritaknem. Pa me je hudobec morda nehal jeziti, ker mu ni bilo več zanimivo, kali?
Popoldne sem zagnal motorko in razžagal dva macesna. Letos je bila huda zima in ogromno drevja je podrtega ali poškodovanega. Gozdar je prišel po nekaj letih in označil kar je za posek. Težav glede kurjave so se stanovi znebili za dolgo časa in še planina se bo nekoliko očistila. Gozdovi namreč planine, na katerih malo ali neredno pasejo počasi in zanesljivo zarastejo ...
Zavetišče in depandansa PD Drago Bregar
Popoldne je bila pri Bregarjih vesela družba, presmejali smo se kot že dolgo ne. Zavetišče PD Drago Bregar je res mini, ampak zato tem bolj domače. Poleg nekdanje sirarne, ki so jo preuredili v zavetišče je tudi obnovljen manjši stan, ki ima funkcijo "depandanse".
Pri Bregarjih je torej možno tudi prenočiti (tel: 031 270 884) in se za silo okrepčati, vsekakor pa je nekdanje pastirsko domovanje dosti bolj pristno kakor večje, brezosebne koče z nezainteresiranim osebjem.
Zanimiv je nastanek tega zavetišča. Bilo je leta 1977, ko je v Karakorumu, na osemtisočaku Hidden Peak (Gašerbrum) izginil 25 - letni alpinist Drago Bregar, ki je bil kot knjigotiskar zaposlen v tiskarni Ljudska pravica. Na pobudo nekaj njegovih sodelavcev so dve leti kasneje ustanovili planinsko društvo in ga imenovali po svojem izginulem alpinistu.
Tiskarna je že pred leti propadla, planinsko društvo in Bregarjevo zavetišče pa živita naprej. Oskrbniki so člani društva sami, ki se pri tem menjajo v eno ali več tedenskih intervalih. Ta teden dežura celo sam predsednik.
Dušan Škodič