Letošnji december je za GRS Škofja Loka nekoliko poseben, saj društvo 8. 12. 2023 praznuje svojo 45-letnico.
GRS Škofja Loka
Naša postaja je sicer med mlajšimi pod okriljem Gorske reševalne zveze Slovenije (GRZS), saj je bila ustanovljena »šele« leta 1978. Kljub temu smo se dobro uveljavili tako na ravni GRZS kot tudi v lokalnem okolju. Nimamo največjega števila intervencij med članicami GRZS, niti najbolj strmih in visokih gora, niti neobvladljive množice planincev in pohodnikov na našem območju. Smo pa dobro usposobljeni ter imamo zelo veliko srce, voljo in željo pomagati vsem, ki potrebujejo našo pomoč. Ob taki obletnici se lahko pohvalimo, da smo že trikrat zapored zmagali v tekmovanju iz prve pomoči, ki ga organizira GRZS, ter da se trudimo biti najbolj prijazna GRS postaja v Sloveniji.
Vabimo vas, da greste skupaj z nami na kratek video sprehod skozi našo zgodovino.Tisti, ki pa imate morda minuto ali dve časa, pa si lahko spodaj še preberete, kako delujemo in kako razmišljamo gorski reševalci.
Društvo Gorske reševalne službe Škofja Loka (GRS Škofja Loka) je prostovoljna in humanitarna organizacija, ki deluje na osnovi nepridobitnosti in prostovoljnosti ter opravlja dejavnost reševanja in iskanja oseb v gorah, hribovitem svetu in na drugem težko dostopnem terenu. Območje GRS Škofja Loka je precej obsežno in zelo razčlenjeno ter zajema celotno Škofjeloško hribovje, precejšen del Polhograjskega hribovja, na območju Ratitovca in Jelovice pa se dotakne tudi Julijskih Alp. Škofjeloški gorski reševalci pokrivamo območje občin Gorenja vas – Poljane, Škofja Loka, Železniki in Žiri, ki obsega 512 kvadratnih kilometrov, več kot 180 naselij ter približno 45.000 prebivalcev.
Značaj terena na območju GRS Škofja Loka sicer ni takšen, da bi bilo na njem veliko klasičnih gorskih nesreč. Prednjačijo nesreče, ki so značilne za sredogorje in predalpska hribovja, medtem ko so plezalsko-alpinistične nesreče možne predvsem v stenah Ratitovca, smučarske pa tudi na pobočjih Blegoša in Porezna. Kljub temu društvu ne manjka zahtevnih intervencij, saj velikokrat posredujemo pri težkih gozdarskih in drugih delovnih nesrečah na težko dostopnih območjih, poleg tega so pogoste tudi hude nesreče pri izvajanju drugih rekreativnih dejavnosti (npr. planinstvo, pohodništvo, turno smučanje, lov, gobarjenje, gorsko kolesarjenje). Presenetljivo veliko teh nesreč se zaradi hudih poškodb ponesrečencev konča s smrtjo. Za nesreče na tem območju je značilno tudi to, da je zaradi zaraščenosti in drugih karakteristik terena posredovanje helikopterja velikokrat oteženo ali pa celo ni mogoče. O nepredvidljivosti terena priča tudi dejstvo, da smo škofjeloški gorski reševalci v letu 2022 v dolino prenesli kar šest pokojnikov, kar je največ izmed vseh postaj v okviru Gorske reševalne zveze Slovenije (GRZS).
Narava naših posredovanj in odnos reševalcev - prostovoljcev sta takšna, da smo pripravljeni ob vsaki uri in vsakem vremenu odhiteti na pomoč, pri čemer je naše glavno vodilo želja, da bi čim prej in čim bolj kvalitetno pomagali ponesrečenemu oz. drugi osebi, ki potrebuje našo pomoč. Pri tem se ne oziramo na to ali našo pomoč potrebujejo ravno med praznovanjem rojstnega dne, na božični večer ali pa med počitkom po nedeljskem kosilu.
Zavedamo se, da nismo popolni ter da včasih delamo tudi napake. Kljub temu se vsi po najboljših močeh trudimo, da v naši sredini vzdržujemo čim večjo stopnjo kohezivnosti, sodelovanja in prijateljstva. Poskušamo, da je med nami čim manj razprtij in slabe volje. Zakaj to počnemo? Zato, ker nam ni vseeno za GRS. Ni nam vseeno za našo domačo postajo, ni nam vseeno niti za vse ostale postaje v okviru zveze. Zavedamo se, da je vsak izmed nas edinstven košček mozaika, ki sestavlja razpoznavno in učinkovito celoto. Vsak posameznik, s svojimi prednostmi in slabostmi. Poskušamo gledati s pozitivne stvari. Gledamo, kaj je kdo naredil in ne, česa kdo ni naredil. Pri članih se trudimo iskati znanje, ne neznanja. Poskušamo doseči, da so inštruktorji pripravnikovi prijatelji in zaupniki ter ne osebe, pred katerimi bi se jim morale tresti roke na izpitu iz vrvne tehnike.
Vemo, da se lahko drug od drugega kaj naučimo ter na ta način razširimo svoje znanje in obzorja, tako reševalska kot tudi življenjska. Trudimo se spoštovati drug drugega ter drug drugemu zaupati. Na intervencijah vsi vemo, da smo tam zato, ker bi radi pomagali ponesrečenim v naših hribih, gozdovih in grapah. Ker smo vsi sotrpini, ko gremo na akcijo. Ko si nadenemo težke nahrbtnike in drug drugemu pomagamo nositi težka nosila. Vsi smo romantične duše, ko sopihamo v hrib z reševalno opremo, da nas bolijo noge in se srce in pljuča niti nimata časa dogovoriti, kaj bo prej odpovedalo. Vendar nato duša in srce kar zapojeta in poletita, ko se ti nad meglo odpre čudovit pogled na te naše griče, hribe, gozdove, na ta naš raj pod Blegošem, Ratitovcem in Poreznom.
Vsi smo veseli, če koga srečno spravimo v dolino. Ker se nas lepe zgodbe dotaknejo. In ker skupaj ali pa vsak na skrivaj stiskamo cmok v grlu in potočimo kakšno solzo, ko na akciji ponesrečencu ni več pomoči. Zaradi vsega tega se trudimo, da smo kolegi in prijatelji. Ker nas druži to, da radi pomagamo, ker to delamo s srcem. Pomembnost člana na postaji merimo s številom lepih trenutkov, ki jih je preživel z drugimi člani postaje. S številom lepih zgodb, ki jih je pomagal napisati med reševanji, dežurstvi in drugimi aktivnostmi.
Naša največja nagrada oz. neke vrste simbolično plačilo za naše delo je uspešno izpeljano reševanje. Zadovoljstvo, da smo nekomu pomagali v težkih trenutkih. Še bolj smo veseli, če to naše delo pohvalijo še udeleženci sami oziroma njihovi najbližji. Posebne vrste priznanje je tudi, ko od ustanovnih članov izveš, da še vedno z veseljem spremljajo delo na postaji. Delo svojih naslednikov, ki po njihovih besedah uspešno krmilijo in vodijo zastavljeno poslanstvo gorskega reševanja na Škofjeloškem.
V resnici pa sami pri sebi najbolje vemo, kdaj smo akcijo dobro izpeljali in kdaj smo naredili vse za dobro oskrbo ponesrečenca ter kdaj bi se kaj dalo narediti tudi bolje. In da, še nekaj je neizpodbitno res. Po naporni akciji imata tudi tisto pivo ali kokakola, ki ju spijemo sede, na robniku pred postajo, čisto drugačen okus, vrednost in pomen. Ker v določenih primerih in trenutkih tudi pivo in kokakola nista samo pijača. In takrat si lahko rečemo, pa niti ni treba na glas, ker vsi globoko v sebi čutimo enako: “Ekipa ..., fantje ..., punce ... Tole smo dobro naredili!”
Pri našem poslanstvu smo se do sedaj, najverjetneje nevede, držali izreka neznanega modreca, ki je nekoč dejal: “Nihče ni tako reven, da ne more pokloniti nekaj lepih besed, dobrega dela ali nasmeha. In nihče ni tako bogat, da tega ne bi potreboval.” Ob pogledu na sedanje članstvo ter pozitivno energijo, ki je prisotna na sestankih, reševanjih ter ostalih aktivnostih naše postaje, ni nobene bojazni, da tega našega poslanstva ne bi uspešno uresničevali tudi v prihodnje.