Žarko Rovšček: Na predvečer slovenskega kulturnega praznika ...
... smo v okviru zimskih planinskih večerov, letošnji je bil že peti po vrsti v sezoni 2023/2024, pripravili v Knjižnica Cirila Kosmača Tolmin spominski večer ob 20-letnici slovesa Franca Ceklina, nekdanjega društvenega funkcionarja, pobudnika številnih projektov na planinskem in turističnem področju v Posočju, zgodovinarja in publicista. Spominskega dogodka, ki so ga uvedli člani kvarteta trobil Glasbene šole Tolmin (mentor Andrea Pandolfo), sta se udeležila sinova Franci in Samo Ceklin.
Ob video projekciji in branju nekaterih odlomkov iz Ceklinovih člankov smo se sprehodili skozi njegovo življenjsko pot, ki jo je začel 1. 10. 1911 v Stari Fužini v Bohinju.
Njegovo življenjsko delo lahko razdelimo na dve glavni etapi. Prvo je preživel kot aktiven alpinist, ki je začel plezati že pred vojno, z dvanajst prvenstvenimi smermi v Debelem vrhu, Veliki in Mali Tičarici, Tošcu, Kanjavcu, Vršacu, Pihavcu, Jalovcu in Velikem Kuntarju. Po vojni je bil med ustanovitelji Postaje Gorske reševalne službe v Bohinju (1947) in Alpinističnega odseka Postojna. Po prihodu v Tolmin (septembra 1950) je bil prvi načelnik alpinističnega odseka, krajši čas tudi načelnik Postaje GRS Tolmin. V okviru Planinsko društvo Tolmin je uresničeval velike zamisli trajne vrednosti, v katere je vložil znaten del svoje energije: slovenska planinska pot na Mangart, bitka za umestitev Kugyjevega spomenika v Trento, prva gospodarska razstava v Tolminu s poudarkom na planinstvu in turizmu; njeno jedro so kasneje ob velikem trudu društvenih delavcev preselili v Trento z željo, da bi kasneje prerasla v slovenski planinski muzej. Neuresničene so ostale Ceklinove zamisli o gradnji bivaka pod Kuntarjem, obnovi opuščenega italijanskega vojaškega objekta na Zaplanji pod Triglavom (dolgo let napačno imenovan Morbegna), graditvi planinske postojanke v Zadnjici in zavarovane poti preko zahodne stene Krna.
Kot dolgoletni funkcionar Goriške turistične zveze, predsednik TD Tolmin in član republiške komisije za propagando v turizmu je polni dve desetletji deloval pri razvoju turizma na Primorskem, zbiral gradivo za prvi primorski turistični prospekt (l. 1950) in bil avtor različnih drugih propagandnih edicij. Prizadeval si je za odprtje mejnega prehoda in gradnjo stavbe za gostinske in uradne potrebe na Predelu, postojanke na Mangartskem sedlu ter bil glavni pobudnik in motor gradnje turistične poti v Tolminskih koritih.
Ko se je moral ob koncu leta 1953 zaradi zdravstvenih razlogov odreči aktivnemu delu v planinstvu in turizmu, se je začel drugi del njegovega ustvarjalnega življenja, v katerem se je ob poklicnih nalogah povsem predal raziskovanju planinske zgodovine in publicističnemu delu. Je avtor številnih člankov s planinskega in turistično-propagandnega področja v dnevnem tisku. V letih 1951 – 1956 se je podpisal pod štiri scenarije za turistično-propagandne filme.V prvi Tolminski zbornik (1956) je prispeval dve obsežni razpravi: Gornje Posočje v luči turizma – v njej je nakazal svoje razvojne vizije in »Tu rod je moj, tu moj je kraj…« - temeljita raziskava rodbine Simona Gregorčiča skupaj z rodovnikom. Njegove zgodovinske raziskave o družinah prvopristopnikov na Triglav so se z nizom obsežnih, poglobljenih in tudi nagrajenih člankov v Planinskem vestniku raztegnile tja do leta 1977. Žal ni uspel dokončati svojo sintezo tisočdvestoletne zgodovine Triglava in obkrožajočih pokrajin z zamišlenim knjižnim delom Na podolju gore svit.
Ceklin je tudi argumentirano ovrgel napačno poimenovanje gore nad Trento kot Vodnikov Vršac, saj je dokazal, da pesnikova noga nikoli ni stopila nanj, ampak na dvesto metrov višji vrh med prevalom Čez Hribarice in Kanjavcem. V Bohinjskem vestniku je leta 1987 objavil obsežno razpravo Bohinj pod blejskim gospostvom na začetku 17. stoletja.
Med drugo svetovno vojno je delal v partizanskih tiskarnah na bohinjskem, kasneje pa v tiskarni Trilof v Davči. Ko se mu je po osvoboditvi ponudila prva priložnost za nadaljnje šolanje, jo je zgrabil z obema rokama. Svoje srečanje z abrahamom je kronal z vpisom na študij geografije in zgodovine ter ob delu na prvi stopnji Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani leta 1964 diplomiral. Nekdanjo željo, delati v gospodarstvu, je uresničil kot direktor Hotela Krn v Tolminu v letih med 1965 in 1971, kjer se je tudi upokojil.
V dobre pol stoletja, ko je živel med nami, smo ga spoznali kot človeka, polnega raziskovalnega nemira, globokega razmišljanja in idej, s katerimi je živel nad časom. Pogovor z njim je vedno razkrival njegovo veliko intelektualno širino. Ker je njegovo ime tesno povezano z enim najbolj ustvarjalnih obdobij v zgodovini našega društva, je prav, da smo se oddolžili njegovemu spominu.