Boris Štupar 12.11.2006 13:22 2758 0

50 let od nesreče v Brani

Pri prečenju severnega pobočja ... Sledil je plaz ...

27. oktobra 1956 so se Lojze Čebular, Albert Štupar, Ignac Zupan in njegov 11-letni sin odpravili od Lepega kamna proti Kotliškemu grabnu. Zaradi noči so prenočili na prostem in zjutraj ob slabem vremenu nadaljevali proti Kotličem in naprej na Boštjanco na severni strani. Pri prečenju severnega pobočja Brane proti Kamniškemu sedlu so zdrsnili. Sledil je plaz. Ker so bili navezani na vrv, so skupaj drseli do Lijaka nad prepadom, kjer so se ustavili. Ponoči sta Albert Štupar in Ignac Zupan starejši preminila zaradi hudih poškodb. Klicem na pomoč se je odzval graničar na Okrešlju in sprožil reševalno akcijo, v kateri so sodelovali reševalci iz Celja. Ti so preživela spravili na Kamniško sedlo in nato v dolino.
V dneh po nesreči je zapadlo nekaj novega snega, tako da preminulih niso našli vse do 17. junija naslednjega leta.
Več o nesreči v knjigi Franceta Malešiča in sodelavcev: Zgodovina reševanja v gorah nad Kamnikom.

Dan pred 50. obletnico pod Brano. Sveča je dogorela na grobu na kamniškem pokopališču

Pripravil: Boris Štupar

Po pripovedi reševalcev in njihovih svojcev, so na tem reševanju gorski reševalci večkrat izpostavili nevarnosti svoje življenje. Kakšen je odnos vodstev vam bo najbolje pojasnil tale odstavek iz PV 1957/2:

Obširneje je komisija za GRS pri PZS razpravljala o reševanju pod Brano. Stvar je obravnavala zelo kritično, saj so stroški tega reševanja narasli na skoraj četrt milijona dinarjev. Tudi v tem primeru je šlo za slabo organizacijo in slabo obveščanje, poleg tega pa še za nesporazum, paničarstvo, popuščanje pred svojci in podobno. Če bi se odgovorni vodje reševalnih ekip dosledno držali navodil, ki jih predpisuje pravilnik-GRS, ki natanko navaja, da je za vodstvo reševalne akcije pristojen le vodja one reševalne postruje, na katere teritoriju se je zgodila nesreča in da v primeru potrebe terja pomoč na svojo polno odgovornost vodja postaje od sosednje reševalne postaje, potem zagotovo ne bi prišlo do nesporazuma. Komisija pa je hkrati ugotovila, da se je tudi tokrat ponovila ista napaka, ki jo je komisija že pri nekaterih zadnjih reševalnih akcijah obsodila, t. j. da je bila udeležba reševalcev preveč številna. Ker je za tako visoko udeležbo reševalcev na reševalnih akcijah do neke mere najbrž vzrok tudi višina obstoječe dnevnice, je komisija soglasno znižala dnevnico na din 900.-. Ta sklep je stopil v veljavo z dnem 18. XII. 1956.