Vrata, 24.06.05 – mag. Franci Ekar: govor na slovesnosti
60 letnica preplezanja
»Osrednjega stebra« v Severni Triglavski steni
in šestdeset let, ko se je končala vojna vihra
druge svetovne vojne
Dragi zbrani: ljubitelji alpinizma, alpinisti, gorski vodniki, reševalci, planinci in še posebej varuhi tega prečudovitega slovenskega planinskega modro sončnega sveta.
Ni naključje, da smo se ob tako »čustvenem« jubileju, 60 let po zaključku pošastne vojne vihre druge svetovne vojne zbrali prav na tem svetem slovenskem mestu pod očakom slovenske večnosti in simbola Triglava. Ampak je to nuja in potreba, da ohranjamo delo in poslanstvo slovenskega planinstva, ki je bilo narodnostni boj za ohranitev, osamosvojitev in pravice slovenstva, Slovencev. Še posebej s temi namerami in nagnjenji je bilo v letu 1893 ustanovljeno in od takratnih oblasti potrjena pravica delovanja Slovenskega planinskega društva. Po pol stoletja, od kar je bilo ustanovljeno SPD in izgradilo množico planinskih postojank, zavetišč, potov… je bilo v času druge svetovne vse to uničeno, izropano in tisto narodnostno in planinsko simbolno najbolj pomembno je okupator raznarodil in si prepisal: od Aljaževega »turna« , kot postojank: Koča na Gozdu, Golica, Aljažev dom, Staničeva kočo, Aleksandrov dom, Valvasorjev dom, dom na Krvavcu, Cojzova kočo, Orožmova koča, koča na Lubniku, koča pri Triglavskih jezerih,Triglavski dom na Kredarici, hotel Zlatorog…; enako zemljišča v lasti SPD ; so prepisali na nemško avstrijske »Alpenvereine« v namene za t.i. za »okrepitev nemškega življa«. Okupatorski sodni sklepi so na kratko utemeljevali tudi prenos planinske lastninske pravice na avstrijsko nemška društva. Bremena, ki pa so bila zemljiško knjižno zavarovana na nepremičninah SPD pa so Nemci enostavno zbrisali. Enako se je dogajalo v ostalih planinskih okoljih in področjih od Pohorja, Savinjskih Alp do Zasavja, Karavank.…Od 26 podružnic SPD in lastnine, postojank SPD, za katero je skrbel osrednji odbor SPD se je v leta 1945 ocenilo na dobrih 37 milijonov takratnih din škode SPD. Zanesljivo je bil to stres za slovensko planinsko organizacijo in še posebej za slovenske planinsko alpinistične domoljube.
Slovenske planinske vrste pa so bile v letu 1945 še posebej prizadete, saj v vrste planincev v naveze alpinistov iz vojne, ujetništev, taborišč se ni vrnila množica odličnih, goram pripadnih osebnosti. Tako je še posebej v vrstah plezalcev nastala večna praznina in , kot so zapisali v Planinskem zborniku v letu 1945 »večno živim«, ki so svoja življenja pustili v vojni: Matevž Frelih, Bogdan Jordan, Miha Arih – Mihol, Miran Cizelj, Beno Anderwald, Ferdo Majnik, Ljubo Grabnar, Viktor Krč... Tudi to je današnji čas in mesto, da se jim poklonimo s trenutkom tišine planinsko stenskega miru.
Leto 1945 je za slovensko planinstvo, čas brezkompromisnih odločitev za obnovo porušenega, oropanega in nadaljevanje še posebej v ostenjih in Steni začrtanega tistega, kar se je sanjalo še v zadnjih dneh pred pričetkom druge svetovne vojne. Besede dr. Klementa Juga, ko je vedno ponavljal, da se mora alpinizem tudi na slovenskem pospešeno razvijati in doseči mednarodno primerljivost. Te besede so bile še kako svete za Joža Čopa, rojenega v rojstnem letu »Slovenskega planinskega društva« 1893, ki je pričel že v letu 1921 plezati s skalaši. Kot pravi v intervjuju v letu 1951 v »Poletu« mu je bila največja želja preplezati »centralni steber« V Steni. Sam svetovno znani in priznani italijanski apinist Comici je Čopa hrabril: »nič, se bati, le v steno je treba zlesti in prijeti za skalo... Sploh pa kamor v steno vi pridete nimate težav...«; Seveda, če bi bilo to tako preprosto, kot se je slišalo, bi se že sam Comici podal v »Osrednji steber«, vendar pa je bi ta steber vendarle resen in za takrat tudi tvegana alpinistična namera.
Vendar pa je vojna zapora in prepoved planinsko alpinističnega udejstvovanja v gorah in ostenjih, skoncentrirala toliko energije, hrepenenja in čustva, med alpinisti, da je Joža Čop s Pavlo Jesih že 26. junija 1945 leta vstopil v Severno triglavsko steno v Osrednji Steber in ga tudi v štirih dneh, 30. junija razrešil, preplezal. Tako je bil zadnji »alpinistični« klasični mitološki problem razrešen, in rešen v osrednjem delu, stebru Severne triglavske stene.
Ta »zmaga« v Steni je pomenila takrat, kot še danes, primer brez primera v volji, energiji, znanju, dovršeni odločnosti pa tudi, kot odmevni nacionalni dosežek in ponos. Ta primer preplezanja »Čopovega stebra« je zanetil izjemno aktivno alpinistično gibanje med mladimi plezalci, alpinisti. In Čopov steber v Triglavu je postal, kot »simbolni nacionalni alpinistični krst« za slovenskega alpinista.
Joža Čop pa je v tem dejanju in s tem vzponom dokazal in utemeljil tudi »zakon« alpinistične plezalne naveze in tudi temeljno delo in poslanstvo za »status« alpinističnega gorskega reševalca.
Spoštovani in cenjeni prisotni.
Ob spominjanju na leto 1945, ko so se za slovensko planinstvo ponovno »rodili« planinski entuziasti, ki so se trdno odločili obnoviti porušeno, zgraditi novo in se povzpeti v sam primerjalno alpinistični svetovni vrh, se je to vse nam uresničilo.Ta pot vzponov in »elana« je bila osnova bogate in trde hribovske dediščine in brezkompromisne ustvarjalne zapuščine pionirjev slovenskega planinstva in alpinizma, ki je to izročilno narekovala. Tako, kot so se pred šestdesetimi leti spominjali in častili 100 letnico rojstva Jakoba Aljaža in z enakim spoštovanjem petdeset letnico Planinskega vestnika in praznovali jubilej Aljaževega stolpa enake starosti in 50 let »grunta« vrh Triglava, se teh nepojmljivih dobrin in velikih del in ustvarjalnosti spominjamo tudi danes, to leto, seveda šestdeset let starejši, pa morda tudi modrejši. Vsaj tako bi želeli. Je pa to naše veselje in tudi dosežen cilj, da je slovenski planinski duh, volja po ustvarjalnosti še vedno aktivna napredna, zdrava in vse slovenska. Da smo slovensko planinstvo ohranili, ga napredno izgrajevali skozi vse stoletje. To je trdna garancija, da bo tudi še v naprej tako, v novem času in v vstopanju v nov svet. Iskreno je treba zastaviti nove odnose med ljudmi, pa tudi med ljudmi in naravo. Tako bodo možje in žene spet hodile po vrtu stvarstva in skupaj delali za to, do bodo dobrine, dostopne vsem, ne pa samo izbrancem nam je sporočal papež Janez Pavel. In prav dobri medsebojni odnosi, pomoč, dopolnjevanje… so napotila, da bomo trdno stali in obstali na vrhu.
In tako, kot se z zahvalnostjo in spoštovanjem spominjamo večnih del in vrhunskih dosežkov, tako se zahvaljujem vsem, ki kar koli dobrega naredite za slovenski alpinizem in vse slovensko planinstvo.
Hvala vam!