Planinski glas: Na predvečer praznovanja Petrove 80-letnice, ko se je sonce poslavljalo za Grintovci, smo se oglasili pri njem. Prinesli smo mu rože, ki jih ima najraje, planike. + Dnevnik, 24ur
Niso bile utrgane ne planini, prišle so iz doline, da bo ob dnevu, ko proslavlja svoj praznik, njegova miza pred kočo lepo okrašena. Mlaj je že stal in ponosno oznanjal, da je tu 80 letnik.
Srečen je bil kot majhen otrok! Mi pa presenečeni, saj se je »polepšal«. Obril je brke in videz je bil kar za 15-20 let mlajši. Še psički Murki, ki se je veselo vrtela okrog njega nekaj časa ni bilo vse jasno.
»Ja jutri mor'te bit tla. S'm use povabu, dratarje, pa GRS, bajtarje, pastirje, Riglovce, vse na Zelenmu rob, pa d'rektorja tud! Pa naš dumač boju tud' pršl.« Poslovili smo se in mu zaželeli, da počije, da bo jutri kos vsem dogodkom.
7. julij 2012, si bo slavljenec gotovo zapomnil, saj so ga presenečali z vsem mogočim. Štajerci so mu podarili palico, da bo lažje hodil po planini. Milan Vodlan je prišel z osličkom in glasbo ter ga popeljal do Zelenega roba. Tam je ansambel Galop zaigral poskočne.
Bajtarska himna »Tja gor na Veliko planino …« je zadonela, bajtarji so mu v priložnostnem nagovoru zaželeli še obilo zdravih let. Doživel je presenečenje, saj mu je bilo podeljeno častno članstvo v PD Bajtar Velika planina, za vse zasluge, dolgoletno članstvo v društvu, več kot 50 letno življenje na planini in skrb zanjo, ter zlata bajtarska značka z diamantom. Prejel je tudi foto knjigo, s kronologijo svojega življenja.
Za bajtarji so se s čestitkami in darili, med katerimi je bil velik sod piva, skrinjica z »zakladom« , za polet s helikopterjem, pa veeeeliiiika torta, ter še foto knjige in ostala darila, zvrstili predstavniki Družbe Velika planina, Pastirji z Velikoplaniskega stanu, Riglovci, GRS, znanci in prijatelji, ter naključni pohodniki. Ansambel je godel, pridružil se jim je pastir Matevž Slevc, ki pase v spodnji Žagarjevi bajti in urezal z njimi par poskočnih. Res se je odrezal za svoja leta!
Slavljenec je razrezal torto, pa plesal, da je bilo veselje pogledat. Poskrbel je, da je vsak dobil pijače in jedače, kolikor mu je bila želja. Praznovanje se zavleklo pozno v noč, se nadaljevalo še pri njem v koči, a ob četrti uri zjutraj pa naj bi rekel: »Zdej pa pejte, zdej grem pa spat!«
Tako je praznoval in še bo v teh dneh naš prijatelj PETER DOLINŠEK, najvišje prijavljeni Slovenec s stalnim prebivališčem na 1600 metrih.
Naj ga njegova dobra volja spremlja še naprej, naj harmonika še velikokrat odmeva izpred njegove koče . Mi pa se bomo vračali in ga obiskovali kot do sedaj. Vse najboljše ... Peter
Helena Plahuta
Na mesec sploh ne moreš zapraviti več kot petdeset evrov, tudi če hočeš!
Dnevnik - Anita Vošnjak: Pastir, žičničar, graditelj in oskrbnik bajt Peter Dolinšek, ki že več kot pol stoletja živi na Veliki planini, si nalaga na pleča osmi križ
Dolinškove bajte na Zelenem robu na Veliki planini ni prav nič težko najti. Najprej zato, ker Petra Dolinška iz Svetega Lenarta izpod Krvavca, ki na planini prebiva že več kot pol stoletja, prav vsi poznajo, pa tudi zato, ker se pred njegovo bajto že nekaj dni ponosno pozibava visok mlaj z napisom Petrovih 80. Podoben mlaj stoji tudi pred gostiščem na Zelenem robu, kjer so prejšnji teden Petrovo osemdesetletnico proslavili bolj bučno in veselo kot katero koli drugo doslej, zatrjujejo pastirji.
Peter Dolinšek ni nikoli šel nikamor na dopust, saj je morje videl v vojski, hribe ima doma in navsezadnje ni nikjer na svetu lepšega kraja, kot je Velika planina.
Rojstnodnevno proslavo prave grče Velike planine so slavljencu pomagali pripraviti vsi, ki imajo kakor koli opraviti s planino; od pastirjev in bajtarjev do žičničarjev, od gorskih reševalcev do rekreativcev društva Rigelj... Veselica je trajala od enajste ure dopoldne do tretje ure zjutraj naslednjega dne.
Plačati ni mogel nihče
Slavljenca so na prizorišče pripeljali v zapravljivčku z oslom, še pred rojstnim dnem, ki ga bo zares praznoval v četrtek, pa mu bodo izpolnili še eno željo in ga s helikopterjem popeljali na Korošico. Na veselici naj bi pijača tekla v potokih, hrane je bilo dovolj tudi za vse obiskovalce, ki jih je tisti dan pot prinesla v gore.
Tudi če bi turisti hoteli kar koli plačati sami, tega niso mogli, pomenljivo pripovedujejo pastirji in dodajajo, da si je njihov Peter, ki mu je lani umrla žena Angela, tudi pastirica in kuharica, in se mu ob misli nanjo še pogosto orosi oko, takšno slavje zares zaslužil.
Čeprav njegove bajte z visokim mlajem res ni bilo težko najti, pa kljub na stežaj odprtim vratom in zakurjeni peči Petra ni bilo doma. Na srečo ni bil daleč, le na jutranji kavici pri sosedih, kjer je njegova psička Murka takoj zagnala vik in krik in se pripodila na domači prag skoraj še isti hip, ko smo ga prestopili.
Saj je prijazna, so nas pomirili Peter in sosedje ter dodali, da je pravi čuvaj, ki navdušeno pozdravi prav vsakega mimoidočega. S Petrom, ki rad raztegne meh frajtonarice, pa rada celo zapleše. Drži. Povedano sta namreč takoj dokazala in se spretno zavrtela, da ju je bilo veselje gledati.
Preplet domačnosti in razkošja
Ob vstopu v skromno Petrovo bajto obiskovalca preseneti nepričakovan preplet domačnosti in novodobnega razkošja, ki ga na planini ne premorejo vsi, zlasti ne v planšarskem naselju, kjer nimajo niti elektrike. Miza se še vedno šibi pod težo pisanih daril in starih fotospominov, stene so izdatno obložene z diplomami in priznanji vseh vrst. "Na Zelenem robu imamo zdaj pravo elektriko na števec in položnico," se pohvali Peter in pokaže, kako si je do lani v bajti svetil s sončno energijo, zdaj pa lahko zraven prižge še eno modernejšo luč. Še več, tudi za hladilnik in zamrzovalno skrinjo je zdaj dovolj elektrike. V kotu na polici nad starodavno singerico prav nič sramežljivo kraljuje še sodoben televizor.
"Seveda je čisto nov, ko pa mi je pred dobrim tednom, ko sem gledal nogomet, strela spet usekala v bajto in raznesla starega, ki sem ga prej že večkrat dal popraviti," se huduje Peter in ponosno pokaže, kako jim na planini prav lepo dela kar sedem različnih TV-programov. "Ampak čez dan jo nikoli ne gledam, za zvečer in za ponoči jo imam, kadar ne morem spati."
Za osem križev je Peter Dolinšek korenjak in pol. Pravi, da je morda videti mlajši zato, ker si je pred kratkim obril brke. Recepta za dolgo in zdravo življenje pa ne pozna, saj ni nikoli delal nič posebnega in hkrati tudi ne ve, kako živijo drugi. Sam živi preprosto, pravi. Odkar ga je zapustila pokojna žena, ki je bila kuharica v skoraj vseh tamkajšnjih domovih in je znala, kot pravi, še iz nič dobro skuhati, pa njemu do jedače skoraj ni več.
"Saj imam vsak dan zastonj obrok v gostišču na Zelenem robu in polno zamrzovalno skrinjo, a mi ni za kuhanje. Zato zjutraj zakurim in si skuham kavo, potem pa tudi čez dan najraje pijem kar kavo. Če pa kdo pride, in obiskov imam vedno veliko, že kaj postrežem, drugače pa gremo v gostišče," pravi Peter.
Na planini že kot mulec
Frajtonarico je na svoji veselici, potem ko so ob enih zjutraj odnehali poklicni muzikantje, spet raztegnil. Drugače pa harmonika, tudi pokojna žena jo je igrala, zadnje leto bolj sameva, saj mu zaradi slušnega aparata zvoki v ušesih pokajo, pravi.
Ob vprašanju, kdaj je prvič prišel na planino in kaj vse je na njej delal, se Peter zamisli in pove, da je na planini že kot mulec pasel krave tudi med drugo svetovno vojno, od leta 1942 dalje. Bil je tam, ko so na planino prišli Angleži, ko so prišli Nemci, ki so vpeljali policijsko uro in zahtevali, da krave zapirajo in jim zamašijo zvonce, bil je tam tik za tem, ko so v pastirskem naselju požgali bajte, in bil je tam po vojni, ko so jih začeli obnavljati.
Prav on je pomagal na novo postaviti velik pastirski stan in večino bajt naokoli. Za stalno se je na planini naselil leta 1959, stalno službo pa je dobil dve leti pozneje. Delal je praktično vse, poleti pasel krave, pozimi tesal skodle, gradil bajte, imel v oskrbi več deset teh hkrati, pomagal na žičnici...
Tudi žena se je lotila vseh del, bila je pastirica, sirarka, kuharica in perica... Bila sta prva in edina, ki sta se našla na planini in se zares vzela, saj sta svojo zvezo v Kranju uradno zapečatila s poroko, se pohvali Peter in pokaže več albumov porumenelih spominov.
V dolino skoraj nista hodila, na dopust prav tako ne, saj sta vendar živela v raju, tam, kamor so drugi hodili na dopust. Morje ju ni zanimalo. On ga je dodobra spoznal med 18-mesečnim služenjem vojaščine na Lastovu, žena je bila enkrat na morju z interniranci.
Strela ga je usekala že devetkrat
Seveda življenje na planini ni bilo vedno pravljica, saj zna na planini hudo ponagajati že vreme, ki ne varčuje z meglo, snežnimi zameti in nevihtami s strelami in gromom. "Takrat delam šinklne," na kratko odreže Peter, malo pomiga s prsti in prešteje, da ga je strela usekala že devetkrat. Osemkrat je bil v bajti, enkrat pa ga je zadela na čistini.
"Ne vem, kako dolgo sem bil nezavesten. Ko sem se prebudil, nisem vedel, zakaj plavam, zakaj je na meni zemlja in drobno vejevje, roka je bila povsem fuč, na obeh čevljih mi je strgalo vezalke, na glavi sem bil 'pičen'..." se spominja.
"Vsega sem vajen," odločno pokima z glavo in nadaljuje, da zna sneg zapasti v višino po več metrov in so jim bajto pred leti morali odkopati z ratrakom. "In vsega imam zadosti, prav nič več ne potrebujem in ne vem, za koga bi še šparal," pove in pristavi, da si je tudi zato omislil tako razkošno praznovanje za več sto povabljencev. In malo vnaprej je praznoval, da mu povabljenci niso ušli na dopuste, je še pristavil.
Pokojnine, pravi, največkrat ne dvigne več, saj jo lahko čuvajo na pošti. "Na planini pa tako in tako ne moreš zapraviti več kot 50 evrov na mesec, tudi če hočeš!" se priduša Peter, ki je vse življenje skrbno varčeval. Dovolj, da je lahko zadnje leto plačeval kar 850 evrov na mesec za dom v Gornjem Gradu, kjer so skrbeli za bolno ženo, preden se je poslovila s tega sveta.
Ne potrebuje doline in politike
"A nikoli nisem sam, vsak dan me kdo obišče, vsak dan poklepetamo s pastirji in prijatelji," pojasni Peter, ki mu je po svoje žal, da zadnje leto niti krav ne pase več in ne dela sira. Noge mu malo nagajajo, pravi in doda, da je zato raje "vodnik", saj ga obiskovalci nenehno sprašujejo, kam je treba zaviti, kaj si ogledati...
"Nemško že znam kaj povedati, z drugimi se pogovorimo z rokami," pojasni in pove, da je obiskovalcev veliko in med njimi vse več turistov iz daljnih držav. Vsi pa so prijazni in navdušeni nad lepotami edinstvene planine, še pravi in doda, da so prijazni tudi domačini in vsi, ki delajo na planini, saj se še nikoli ni z nikomer skregal.
Zato pa mu je na planini tudi tako všeč, da ne potrebuje doline, še manj politiko. Ta ga preprosto ne zanima. Včasih se je še zapeljal v dolino s svojim mopedom, včasih v Kamnik, včasih v Ljubljano, včasih sam, včasih z ženo. "In kako so me pucali, ker nisem poslušal prometa! Če je bila cesta fraj, sem se zapeljal..." se nasmehne in poudari, da je izpit imel. Zdaj niti mopeda nima več.
Njegova pokojnina znaša okoli 400 evrov na mesec, stroški pa, kot pravi, znašajo okoli 15 evrov. Največ ga stane elektrika, kar 8,5 evra, druga draga postavka pa je odvoz smeti, ki stane 5,5 evra. Kosilo si je prislužil na žičnici, v bajto ne vlaga več, drva pa so blizu, poveže Peter svoje stroške bivanja na planini v skromen šopek in doda, da bi lahko v času krize, ki menda že dolgo razsaja v dolini, še kdo prišel živet na planino, past krave, delat sir, klepetat s turisti in si povrnit mir v dušo in življenje.
Anita Vošnjak
Preprosto življenje na Veliki planini
24ur.com: Na Veliki planini je bilo veselo. Najvišje živeči Slovenec Peter Dolinšek, ki živi tam več kot pol stoletja, je praznoval 80 let. Pravi, da ima vse, kar potrebuje za življenje, kriza, ki razsaja v dolini, pa ga prav nič ne zanima.
