Večer, 7dni - Mateja Jazbec: Celjski gorski reševalci imajo zapiske o več kot 460 posredovanjih ...
... od Sotle do Rinke, preko Pohorja in Kamniško-Savinjskih Alp do posavskega hribovja. Izmenjale so se generacije, spomini najstarejših članov, izkušenih alpinistov in reševalcev ter inštruktorjev, zdravnika dr. Jožeta Četine, Dušana Kukovca, Lojzeta Goloba in Elča Prezlja, pa so seveda še posebej dragoceni.
Začetki organiziranega reševanja na Celjskem segajo v leto 1931, ko je Savinjska podružnica Slovenskega planinskega društva ustanovila tako imenovan rešilni odsek v Celju ter oddelke v Lučah, Solčavi in Logarski dolini. Prvi načelnik postaje je bil Andrino Kopinšek. Ob skromni reševalni opremi, pomanjkanju tehničnega znanja in komunikacij so bili reševalci polni idealizma in skrbi za ponesrečene planince. Najstarejši člani se spominjajo, da so kmalu po ustanovitvi postaje zahtevali, da reševalci poleg poznavanja gorskega sveta in strokovnega obvladovanja reševanja naredijo tečaj in opravijo izpit iz prve pomoči in se tako usposobijo za reševanje v gorah. Časi, ko so reševalci prihajali iz vrst izkušenih domačinov, veščih domačih razmer in terena, lovcev, kmetov in pastirjev, ki so pomagali drug drugemu in obiskovalcem, so bili tako mimo.
S helikopterjem na Luno
Novice o nesrečah so v začetku seveda prihajale pozno, do prihoda reševalcev so potekle dolge ure ali celo dnevi. "O resnejši medicinski oskrbi ni bilo govora, poškodovane smo v dolino prenašali v vrečah in z reševalnimi drogovi," se spominja dr. Četina. Polet helikopterja na goro je v primerjavi z razmerami na začetku bil polet na Luno.
To je bil največji mejnik gorskega reševanja. Kako so delali, ponazori dr. Četina s primerom avstrijske planinke. "Z zvitim gležnjem je želela priti iz Korošice preko Škarij na Planjavo. Vso pot sem jo podpiral. Izmučeni smo uspeli priti na cilj, do Kamniškega sedla, hodili smo dobrih osem ur, kar bi običajno prehodili v uri in pol.
Naslednje jutro sem tekel do Okrešlja in v Logarsko dolino, nakar me je prijatelj z motorjem zapeljal do Solčave in kar pol ure smo čakali na zvezo s kamniškimi reševalci.
Obveščanje je skupaj trajalo dobrih sedem ur. Lojze Golob se namuzne ob prigodah s prirejenim reševalnim vozilom, ki so mu rekli Leteči kozolec, in kasneje s Sinjo ptico, s katerima so pogosto hiteli na pomoč. Avtomobili so pač bili takratnim časom primerni. Nalogo prvega obveščevalca je takrat opravljala milica, in če ni bilo drugega, je bil tudi miličnik nared, da je v vozilo strpal fante, vrvi, varovala, našel prostor za nosila in pritisnil na plin.
Skromni revolucionarji
Dušan Kukovec, prvi Slovenec, ki je skupaj z Janezom Resnikom med 22. in 24. julijem 1969 preplezal strahospoštljivo severno steno Eigerja, se spominja svoje sreče v nesreči. "Pri plezanju v severni steni Turske gore se mi je odkrušil oprimek. Soplezalec Ivo Reya me je uspel obdržati, a si je pri tem hudo ožgal dlani. Bilo je slabo vreme in reševali so naju celjski, ljubljanski in kamniški prijatelji," pripoveduje s tresočim glasom.
Tisto reševanje je bilo izziv tudi v tehničnem smislu, saj so takrat ponesrečence spuščali ob steni 160 metrov visoko, s pomočjo posebnega škripčevja in vitla, ki ga je razvil in izdelal Aleš Kunaver. Postopek je prinesel pomemben napredek v reševanju z Marinerjevimi nosili s pomočjo jeklene vrvi. Revolucionarna je bila tudi poteza dr. Četine iz leta 1978. Pri reševanju treh alpinistov izpod sneženega plazu na Raduhi je težko poškodovanemu kolegu dr. Tonetu Žunterju pomagal z anestezijo, kar se je kasneje uveljavilo kot doktrina. Od avstrijskih prijateljev pa je v domače gore uspešno prenesel tudi oživljanje z zunanjo masažo srca.
Hudomušnosti in iskrivosti jim tudi nikoli ni manjkalo. Prezelj je oživil dogodek, ko je na Korošici zasedalo sodišče. "Robanov Jože je javilo klicih na pomoč iz smeri Moličke planine. Našli smo tri Zagrebčane, ki so hoteli ilegalno prečkati mejo.
Vlomili so v kočo, razbij ali inventar in za sabo pustili pravo razdejanje." In se je osem reševalcev spremenilo v sodišče, ki je odločilo, da morajo vsak kotiček koče spravili v red. "Do milice v Solčavi pa so nosili tudi prtljago." Do resno komične situacije je prišlo tudi na eni izmed vaj, ko so v sneg zakopali "ponesrečenca", njegov pes pa jim kar nekaj časa ni spustil do njega. Že so resno razmišljali o uboju psa, ko si je ta najbolj zvesti prijatelj premislil in pustil zadihati ubogemu človeku.
Reševanje ni poklic
Zdaj gorski reševalci vsaki dve leti preverjajo znanje z opravljanjem izpitov iz reševalne tehnike in prve pomoči. Porast nesreč terja stalno pripravljenost, vendar zaenkrat resnih razmišljanj o profesionalizaciji dela, ki so se ga pri učili, še ni. GRZ Slovenije večino reševanj opravlja s pomočjo helikopterja, kar terja visoke stroške. Glavnino sredstev prejmejo iz republiške uprave za zaščito in reševanje in fundacije za humanitarne organizacije, kjer pa se sredstva zmanjšujejo.
OsemdesetIetno delo celjskih gorskih reševalcev so zaznamovali trije načelniki, in sicer ustanovitelj in prvi organizator reševalcev Andrino Kopinšek, za razvoj in kvaliteto dela je kasneje skrbel Stane Veninšek ter Danijel Kopušar, kot neumoren v novi organiziranosti GRS Slovenije. Današnji načelnik postaje je Brane Povše. V njej je več kot 40 članov, od tega jm je v stalni pripravljenosti 26. Letos so posredovali v šestm primerm, pri čemer se je pomoč planincu pri sestopu s Turske gore in jadralnemu padalcu nad pobočjem Lisce končala tragično.
Mateja Jazbec