Novi glas: Po več krajih na Goriškem bo od petka, 28., do nedelje, 30. septembra 2012, potekalo spominsko praznovanje in obeležje 90. obletnice prevoza največjega zvona na Sveto Goro pri Gorici.
V baziliki na Sveti Gori bo v nedeljo, 30. septembra 2012, ob 17.00, upokojeni koprski škof msgr. Metod Pirih daroval mašo ter po njej blagoslovil obnovitvena dela v zvoniku.
Dogodek bodo organizirali Društvo za oživljanje lokavškega izročila (DOLI) iz Lokavca pri Ajdovščini, svetogorski frančiškani in Goriški muzej ter tako ponazorili tedanje dogajanje in ponudili podoživetje tedanjega dogodka. Pri celotnem projektu bo aktivnih med 600 in 700 sodelavcev, skoraj vsi prostovoljno.
Predstavitev Svete Gore in njenih zvonov skozi zgodovino
Sveta Gora je sveti kraj, saj se je v letu 1539 dvanajstletni pastirici Urški Ferligoj iz Grgarja prikazala Marija in ji naročila: »Povej ljudstvu, naj mi tukaj hišo zida in me milosti prosi«. Nekateri ljudje so Urški verjeli, predstavniki oblasti pa ne. Nekajkrat so jo zaprli, vendar je vedno čudežno prišla na svobodo.
Ljudje so na ta kraj množično romali in 1541. Leta sta jih začela spremljati zvonova. 1544. leta so zgradili cerkev in 1666. leta se je svetemu kraju pridružil še tretji zvon, ki je bil tudi največji. Zvonovi so bili obešeni na železno konstrukcijo, ki je stala poleg cerkve. Svoj pravi dom so dobili leta 1626, ko so zgradili zvonik.
V začetku leta 1786 je bila z državno reformo ukinjena božja pot na Sveto Goro, zvonove pa je kupila občina Solkan za svojo župnijsko cerkev. Najverjetneje so ljudje kljub prepovedi romali na Sveto Goro, saj je leta 1793 takratni cesar Sveti Gori podaril zvonova, ki sta prispela skupaj z Marijino podobo. Leta 1804 se jima je pridružil še tretji zvon, težak 1.500 kg. Takrat so na stari podlagi sezidali nov zvonik iz rezanega kamna.
Leta 1870 je območje Svete Gore z združitvijo Italije sodilo v okvir ozemlja papeške države. Ljudje so v podporo takratnemu papežu hodili na t. i. Pijeve procesije in 2. septembra 1872 je v ta namen na Sveto Goro priromalo 40.000 romarjev. V spomin na ta dogodek in tolikšen dar romarjev so v livarni Alberta Samassa v Ljubljani ulili štiri nove zvonove. Skupna teža zvonov je bila 9.800 kg.
S prvo svetovno vojno so se spremenili zvonovi in svetogorsko svetišče v ruševine. Po vojni so iz razbitin izkopali za 800 kg ostankov zvonov in iz njih v livarni Broili ulili manjša zvonova. 1. avgusta 1922 so ju pripeljali na Sveto Goro in ju obesili na preprosto konstrukcijo, ki je stala sredi razbitin. Tja so postavili tudi majhno podobo Svetogorske Kraljice.
28. junija 1921 so v livarni Broili v Vidmu ulili štiri bronaste zvonove s skupno težo 11.113 kg. Najmanjši iz te garniture je počil. Zvonove so 24. septembra 1922 s tovornjakom iz Vidma pripeljali v Gorico. Na Sveto Goro so jih z vozom in konjsko vprego vozili furman Gašper Hvalič in njegov sin Franc, ter ostali pomočniki (furmani, žlajfarji idr.). Najmanjša zvonova so peljali z desetimi konji, drugi, najtežji bronasti zvon so peljali s štirinajstimi konji in največji zvon, težak 4.355 kg, ki je tudi največji bronasti zvon v Sloveniji, so peljali s šestnajstimi konji. Pot je bila težka in zelo naporna, saj je tisti dan močno deževalo.
Ker zvonik še ni bil postavljen, so zvonove obesili na železno ogrodje. Zvonova, ki sta zvonila do tistega trenutka, so shranili. Leta 1927 je bil zgrajen zvonik in zvonovi so dobili svoje pravo domovanje.
Ob proslavljanju 90. obletnice prevoza zvonov na Sveto Goro bo potekalo tudi praznovanje obnove konstrukcije za zvonove, obnove strelovodov in elektrifikacije, ki so jo sklenili v letošnjem avgustu. Zvonovi so tako dobili obnovljeno domovanje, kjer bodo varno za ljudi in cerkveno stavbo slavili Boga ter vabili k bogoslužju.
Besedilo je na osnovi zapisov solkanskega župnika Vinka Paljka pripravila Nada Blažko.