Potepin Tin: Zgodbica za otroke, odrasle otroke, otročje odrasle in za vse, ki so se odločili, da bodo še rasli (niso odrasli). Tokrat o najvišjem vrhu Ljubljanice.
Najvišji vrh Ljubljanice
I.
Bila je navadna nedelja in vendar je bil na Sviščakih velik živžav: nekaj družinic se je dogovorilo za skupni izlet. Otroci so za pot imeli družbo, starši so pa tudi lahko klepetali s svojimi vrstniki. Igor je šel s Katarino na izlet sam, tokrat je Tina pustil doma pri anTonu. Okolico je poskušal opazovati z njunimi očmi. Premišljeval je o tem, na kaj bi ga opozoril anTon in kaj bi se Tinu zdelo zanimivo. Gost bukov gozd zna gotovo opaziti vsak izletnik in skalovje v njem tudi, sicer bi se hitro spotaknil in padel na nos.
Igor je pot predobro poznal in se ni nadejal, da bo videl kako novo posebnost. Prav zato se je razveselil spoznanja, da cvetijo tudi drevesa! Pod vrhom sta naredila majhen ovinek mimo že znanih mu skal posebne oblike. Če bi gora cvetela, bi te skale bile trajno cvetoč šopek. Dopolnjevali so jih oblački podobnih oblik, ki so se vozili nad goro. Skalni izrastki so iz morja borovja moleli tudi na drugi strani gore. Bi se dalo do njih? Zagledal je tanko črto, ki je bila zarisana čez tisto borovje. Lahko bi predstavljala pot! To bi bil pravi izlet za Tina in tudi anTona! V koči je med srkanjem kave in mljaskanjem odličnega jabolčnega zavitka pomislil: sredi tedna gremo na goro pa z notranjske strani.
II.
Igor bi avto nemudoma pognal skozi snežniške gozdove, a ga anTon prepriča, da se ustavijo pri gradu Snežnik. Iz njega se sliši glasove šolske ekskurzije, vendar anTon nima volje do ogleda predmetov, ki imajo vonj po starini. Ribnik za gradom je videti imeniten in nekoliko skrivnosten, napaja pa ga izvir pod veliko skalo. Tin je navdušen: »Mogoče pa ta voda priteče iz Snežnika!« anTon doda: »Zagotovo nekaj vode, ki pade na Snežnik, priteče skozi Ljubljano.« Igorju to ni nič nenavadno: »Saj tudi nekaj vode, ki pade na Triglav, priteče mimo Ljubljane po Savi.« V parku si ogledujejo drevesa spoštljivih starosti. Da jih ne bi posekali, se je pred desetimi leti na enega izmed njih iz protesta priklenil Janez Kandare.
Tin kot vedno želi vedeti: »Koliko časa bomo potrebovali do vrha?« »Na tabli piše eno uro in pol, mi pa bomo dvakrat toliko, približno tri ure.« Ob anTonovi oceni časa Igor pokaže začuden obraz: »Saj ne misliš resno?« anTon se ne da zmesti: »Vračunal sem tvoje fotografske postanke, oglede posameznih skal in potepe po stranpoteh.« Nad prvo strmino anTon ostrmi. »Kako so sem prišle te velike skale? Kot bi jih nekdo posadil.« Igor se smeje: »Saj niso rože, da bi jih sadili.« »A vseeno so videti, kot bi jih nekdo postavil na tla. Z gore se niso mogle zvaliti.« Igor se obrne k Tinu: »Geologi bodo že imeli neko znanstveno razlago.«
Kjer se teren izravna zadnjič, zagledajo velikega kamnitega možica. Lahko bi se tu končala pot, ki je vsekana v borovje. Časa imajo dovolj, da se gredo raziskovalce. V pol ure stojijo pri skalnati glavi, ki so jo videli iz doline. Za njo se pot obrne navzdol. A kje se začne? »Za danes smo raziskovali dovolj. Pojdimo na vrh, da res pridemo gor v treh urah.« »Oči, bomo počakali na sončni zahod?« »Ne danes. Saj smo jih nekaj že videli. Raje bomo na poti nazaj skušali videti še kaj zanimivega, namesto da v temi gledamo samo pred svoj nos.«
III.
V tretje gresta na Snežnik Tin in anTon sama. »Dedi, kateri kolovoz naj izberem, levega ali desnega?« anTon Tinu svetuje: »Ravnaj po občutku. Umiri se in pomisli, kateri te bolj privlači.« »Levi gre v smeri gozdnega grebena. In če občutek ni pravi?« »Brez vaje si ga ne boš izostril. Tu imaš priložnost, veliko ne moreva zgrešiti.« Pot ni označena z markacijami, vendar takoj zaznata, ko zaideta z nje. Tako prideta do meje, kjer se gozd spremeni v gosto borovje. »Greva pogledat tale levi odcep.« Tin ve, da nikoli vnaprej ne more vedeti, ali bosta videla kaj zanimivega. Prideta do kraja, kjer so se pred enim tednom spuščali z gore in anTon je zadovoljen.
Na označeno pot prideta blizu vrha. anTon nima časa za počitek, na vrhu se obrača na vse možne načine. »Tudi koraka ne sestopiva po isti poti. Danes si to lahko privoščiva, pot poznava izpred enega tedna.« Takorekoč na vrhu v goro zeva večja odprtina. »Vidiš to brezno? Imenovala ga bova Vrh Ljubljanice. Na vrhu Snežnika voda prvič ponikne v podzemlje, da lahko po več zaporednih ponorih in ponovnih izvirih zadnjič privre na dan na Vrhniki.«
Tinu se zdi vse na izletu drugače. Zaradi tanke zavese oblakov sta na vrhu lahko gledala celo naravnost v sonce. Kako bosta doma to opisala? Doma Igorja zanima: »No, kako sta se s Tinom imela?« anTon je še vedno po malem zamišljen: »Slišala sva ritem gore, gledala melodijo oblakov, hodila sredi godbe narave.« »S čim sta poslušala ritem narave?« »S srcem.« »Kako sta lahko gledala melodijo oblakov?« »Tako kot glasbenik ogleduje notni list, na katerem je napisana melodija, potem pa dopusti, da mu zazveni v glavi.« »Kakšna je godba narave?« »Vsi zvoki so med seboj na skrivnosten način uglašeni.
Iztok Snoj