Zemlja se segreva in zanimivo vprašanje je, kako se to kaže na ledenem pokrovu najhladnejše celine. O naravnost dramatičnih spremembah v bližini južnega tečaja govori rojak inž. Peter Skvarča iz Argentine, ki že od 1979 vodi glaciološki oddelek tamkajšnjega inštituta za Antarktiko.

Znanost

Glaciolog Peter Skvarča o dogajanju na ledeni celini

Antarktična katastrofa

Zemlja se segreva in zanimivo vprašanje je, kako se to kaže na ledenem pokrovu najhladnejše celine. O naravnost dramatičnih spremembah v bližini južnega tečaja govori rojak inž. Peter Skvarča iz Argentine, ki že od 1979 vodi glaciološki oddelek tamkajšnjega inštituta za Antarktiko (Instituto Antártico Argentino, IAA).

Del ledene celine, najbližji Argentini, je Antarktični polotok. Inž. Skvarča se tja odpravi vsakokrat na približno enak način. S sodelavci odpotuje iz Buenos Airesa z letalom C-130; na jugu Argentine imajo še eno vmesno postajališče na letališču Rio Galleos, včasih pa tudi v Ushuaiaji, najjužnejšem mestu na svetu. »Tam se preoblečemo, in če je vreme lepo, odletimo v eni uri ali v dveh, v dobrih treh pa smo že v bazi Maramby na otoku Seimur.« Poleti imajo helikopterje in ob lepem vremenu pridejo na teren že v nekaj urah.

Moč ledenega vetra

Od septembra do oktobra je temperatura še zelo nizka, spusti se tudi do 30 stopinj Celzija pod ničlo, vendar po njegovih besedah to ni tako bistveno kot veter. »Ta je strašen. Če je zelo mraz pa ni vetra, je v redu. Veter je vedno hud problem, tudi poleti. Ko sem bil februarja letos na nekem otoku, kjer merimo ledenik, je približno teden dni tako pihalo, da nismo mogli delati. Nič nismo naredili. In ni hujšega, kakor ždeti v šotoru in čakati na izboljšanje,« je dejal inž. Skvarča.

Toda človeštvo ni zaskrbljeno zaradi mraza in vetra, temveč zaradi planetarnega segrevanja. V zadnjih 50 letih se je povprečna letna temperatura zraka na Antarktiki zvišala za več kakor 2,5 stopinje Celzija. »To je zelo velika številka. Poudariti pa je treba, da velja samo za Antarktični polotok, ki sicer meri v dolžino več kot tisoč kilometrov,« je pojasnil naš sogovornik.

Hkrati s segrevanjem ozračja in morja so začele ob antarktični obali razpadati velikanske plavajoče ledene plošče. Zaradi nenadnosti, hitrosti in katastrofalne narave dogodkov je najbolj odmeval razpad severnih delov Larsenove plošče. Poleti 1994–95 se je dobrih 1600 kvadratnih kilometrov površine ledenega območja Larsen A v zelo kratkem času zdrobilo na več sto tisoč kosov. Sedem let pozneje je v južnem poletju 2001–02 razpadlo kar 3200 kvadratnih kilometrov dela, imenovanega Larsen B, in to v komaj 40 dneh. Analize morskih usedlin so pokazale, da se kaj takega ni zgodilo že vsaj 9000 let. Površina 3200 km² je skoraj 18-krat večja od Ljubljanskega barja in precej večja od celotnega alpskega visokogorja v Sloveniji (3062 km²).

Peter Skvarča je vodil znanstveno odpravo, ki je opazovala dogajanje na Larsenovi plošči septembra in oktobra 2001, torej le nekaj mesecev pred razpadom. Bil je tudi med zelo redkimi ljudmi na svetu, ki so to videli na lastne oči.

Temperatura se zvišuje

Statistike zadnjih 50 let kažejo, da se temperatura dviga na območju vseh postaj ob obali Antarktike, to je na celotnem obodu celine, segreva pa se tudi morska voda, čeprav ne tako hitro. Toda razmere v notranjosti še niso jasne; kaže sicer na njihovo večjo stabilnost, vendar imamo od tam zelo malo podatkov. Ni pa dvoma, da se povprečna letna temperatura na polotoku in na jugu Južne Amerike razmeroma hitro zvišuje, saj je trend kljub letnemu odmiku ves čas obrnjen navzgor.

»Moj prijatelj dr. John Mercer, ki je delal na University Ohio v Columbusu, v ZDA, in na jugu Patagonije raziskoval ledenike, je o Antarktiki leta 1978 napisal članek za revijo Nature.« Denimo razpad plošče Larsen B se je začel 17. februarja in končal sredi marca 2002. Če bodo plavajoče ledene plošče na obeh straneh Antarktičnega polotoka začele razpadati, je pisal, bo treba to razumeti kot alarmantno znamenje, da je tam prišlo do nevarnega segrevanja.
»Raziskovali smo plošči Larsen A in Larsen B, se tam vozili z motornimi sanmi, merili hitrost premikanja, bilanco mase itd., a nobenega očitnega znamenja ni bilo, da se bo to zgodilo! Ploščo Larsen A je začel raziskovati leta 1978. Takrat za njegov članek, ki je bil dejansko preroški, noben znanstvenik na svetu ne bi dal počenega groša. In če Bog da, bom tega septembra zadnjič obiskal en majčken predel, kjer je ostalo še nekaj sto kvadratnih kilometrov plošče med Larsenoma A in B.«

Toda oktobra 1994 so imeli na Larsenu A hude težave s ploščo oziroma z njeno spremenjeno morfologijo. Normalno je plošča ravna, manjše razpoke poleti sicer so, nevarnosti pa skoraj nobene. Toda so prišli tja tistega leta, torej zadnje poletje pred razpadom, niso mogli potovati, tako je bilo vse razpokano in razdrobljeno. Naleteli so na kose ledu, iztisnjene iz plošče 30 metrov visoko, in na razpoke, segajoče do spodnje ploskve in široke do sto metrov. Ugotavljali so sicer, da je to nekaj nenavadnega, vendar ni bilo nobenega zanesljivega znamenja, po katerem bi lahko sklepali, da se bo 865 kvadratnih kilometrov, ena dvajsetina površine Slovenije, razbilo na tisoče koscev že v dveh dneh, vseh 1600 kvadratnih kilometrov pa v 39 dneh!

Posnetki iz vesolja

Potem so se lotili raziskav in poskušali odkriti vzroke, in to ne samo njegova skupina, temveč znanstveniki z vsega sveta, čeprav mu večina sprva še ni verjela. Če je bilanca mase konstantna, če je razlika med pridobljeno in izgubljeno maso enaka nič, je plošča vedno na istem mestu in čelo ves čas enako. Razlika med ledenikom, ki teče po skalnati podlagi, in ploščo je samo ta, da prvi ni v vodi in nanj vpliva le ozračje, na plavajočo ploščo pa ozračje in morje. In večina teh ledenih plošč leži v morju.

Lani je dr. Mercer s sodelavci za revijo Science spet napisal članek. »Povabili so me, naj sodelujemo z našimi podatki. S terena smo jih namreč imeli samo mi, to je naš oddelek za ledenike. Dobili pa smo jih še z evropskih satelitov ERS1 in ERS2, in to za devetletno obdobje, od 1992 do 2001.« Pomagali so si tudi z ruskimi sateliti. V okviru svojega prvega raziskovanja je skupaj s kolegi iskal vse možne podatkovne vire, kar zadeva fotografiranje iz vesolja od kolikor mogoče zgodnjega datuma. »Rusi so imeli, kar se tega tiče, res izvrstno tehnologijo, le da je bila bolj tradicionalna. Fotografirali so v vidnem delu spektra, formata približno 23 krat 23 centimetrov, posneti filmi pa so prišli na tla s padali.« To so bili sateliti Kozmos s kamero KATA 200, številka pomeni žariščno dolžino objektiva, zelo dobro ločljivost pa so dosegali s kamero KFA 1000, z »metrskim« objektivom. Fotografije so z enim gibajočim objektivom, ki posname isto območje z dveh točk, zaradi zaporedja omogočale tudi stereoskopijo, prostorsko sliko. Od ameriške obrambne agencije Defence Mapping Agency in od Cie so dobili podatke od leta 1963, torej prve satelitske posnetke sploh, vendar je bila njihova ločljivost zelo slaba. Ravno tolikšna, da so videli ledeniško čelo. Zato so takrat merili največ čela, debeline itd. Svoj prvi glaciomorfološki zemljevid celotnega Larsena je naredil na podlagi teh satelitskih slik.

Larsena A ni bilo več in pozornost svetovnih znanstvenikov se je usmerila na Larsen B, tako da niso bili več sami. In najboljši način, da človek pride še do drugih podatkov, je mednarodno sodelovanje. »Kar pa je tudi v duhu antarktične pogodbe, to vedno poudarjam.« Bil je prvi, ki je sodeloval z Angleži že pred falklandsko vojno, in prvi, ki je, s skupnim projektom, prebil led po njej. »Angleži so, čeprav v svoji državi nimajo niti kosa večnega ledu, res najboljši ne le glaciologi, temveč so znanstveno na Antarktiki nasploh najučinkovitejši. ZDA sicer dobijo več rezultatov, vendar porabijo veliko več denarja. Imajo pa seveda tradicijo.«

Živahna znanstvena razprava

Ko so raziskovali Larsen B in opazili, da se je A razbil, jim je bilo seveda žal, da niso raje začeli pri Larsenu A. Dogodka tudi ni predvidel nihče od znanstvenikov v drugih organizacijah, ki imajo na voljo veliko več denarja. »In nihče ni dobro bral Mercerja,« je hudomušno dodal inž. Skvarča.

Ko so bili oktobra 2001 zadnji(č) na Larsenu B, so opravili meritve, niso pa še dokončali njihove analize. Izmerili so hitrost in ugotovili, da se je ta v primerjavi z obdobjem 1997–99 povečala za 26 odstotkov. To so bili prvi, edini in očitni površinski podatki, ves problem pa se je skrival v vprašanju, kaj je vzrok. O tem je v svetovnih znanstvenih krogih potekala živahna razprava.

Kot rečeno, stanje na celotni celini ni jasno. Ali je v ravnotežju ali se celina morda celo ohlaja, toda na Antarktičnem polotoku je segrevanje zagotovo zelo močno. »Na polotoku imamo zdaj že več kakor 2,5 stopinje prirastka. To je popolnoma jasno, ker je postaj devet in povprečje meritev vsake od njih kaže isto: preračunano 4,4 stopinje Celzija na sto let! To je samo predvidevanje, zdaj pa imamo že v 50 letih recimo 2,6 stopinje.« In to naraščanje gre s severa proti jugu, kar pomeni, da je segrevanje, vsaj kar se tiče polotoka, močnejše bolj na jugu kot na severu. Razlika je sicer majhna, vendar se, če opazujemo in analiziramo dogajanje v južni Patagoniji, vidi, da se temperaturno povprečje od Buenos Airesa dviga proti jugu. Torej ravno nasprotno od pričakovanega. »Vsa ta problematika ni tako preprosta, kakor se zdi. Daljši ko je podatkovni niz, bolje je. Ne morete govoriti denimo o podnebju, če nimate podatkov vsaj za 30-letno obdobje.«

Pospešitev fragmentacije

Na plošči Larsen so imeli decembra 2001 najvišjo temperaturo 13 stopinj nad ničlo, povprečna poletna temperatura (december, januar, februar) pa je bila plus 1,3 stopinje! Na ledu je v takih razmerah voda, ki teče potem v razpoke, ko pa pride mrzel teden, tam zamrzne, razpoka se razširi itd. Tako gre čez vse poletje. Plošča se zaradi taljenja s spodnje strani tanjša, vode je čedalje več, od zgoraj se fragmentacija pospeši, sprožilnik tega nenadnega dogodka pa je bila v tem primeru velika količina vode v najtoplejšem poletju. Larsen A je razpadel v prvem poletju, ko je bila na najbližji argentinski postaji izmerjena povprečna poletna temperatura nad ničlo. Larsen B pa sedem let pozneje, ko je bilo najtoplejše poletje, odkar v tem predelu merijo temperaturo. In verjetno tudi najtoplejše v zadnjih 500 letih.

»Podatke smo pošiljali našim kolegom, temperatura je bila rekordna, prve slike so pokazale razpad. Tisti dan, 13. marca, smo imeli na voljo letalo in smo z njega merili novo lego čela,« je dejal inž. Peter Skvarča. Pet ur so leteli le kakih 30 metrov nad čelom. »Slik je toliko, da vseh sploh še nisem analiziral.«

Tomaž Švagelj