Obvestila 6-2006 - Tone Škarja
14. junij 2006
O GORSKIH IN DRUGIH VODNIKIH IN ŠE KAJ!
Pred dobrim mesecem (21. aprila) so v Kamniški Bistrici gorski vodniki organizirali okroglo mizo o problemih izobraževanja, vizije (zakonitost, ugled in razvoj, dogovori in predpisi), cenah in podobno. Za uvod je bil prikaz razvoja vodništva še znotraj PZS in prehod v samostojno poklicno združenje. Pri osnovnem izobraževanju in pridobitvi licence za vodenje ni problemov, obnavljalne izpite in saniranje pa zakon predpisuje nedorečeno. Vsekakor pa je vsaj na tri leta treba obnoviti znanje iz vsakega od treh sklopov: vodenja v skali, v ledu in turnega smučanja. Predlog je, da po 60. letu starosti obnavljanje ne bi bilo več obvezno. S tem je podobno v drugih državah. Za pripravnike se uvaja mentorstvo. Voditi je več kot plezati, predvsem so potrebne še druge lastnosti in znanja – tudi o pridobivanju klientov, n.pr.
Pod točko vizija je bila obravnavana predvsem nelojalna konkurenca raznih agencij, ki za formalno kritje najamejo gorskega vodnika, vodijo pa – za nižjo ceno – potem drugi, kot alpinisti, gorski reševalci, planinski vodniki itd. Pojavljajo se »inženiringi«, kjer sicer nekvalificirana oseba najame vodnike za razne »ad hoc« gorniške tečaje brez papirjev, gotovina na roke in podobno. Sestanek s tržno inšpekcijo ni rodil sadov (preveč dela za majhen izplen), učinkovitejši bi bili delovni inšpektorji, saj morebitne nesreče bremene tudi nje, če bi vedeli za kršitev. Pomemben dejavnik neučinkovitosti so tudi sami gorski vodniki, oziroma cehovska nesolidarnost, saj se za denar tudi sami »prodajajo« takim neformalnim združbam. Že če bi se sankcioniralo internetno oglaševanje vodenih tur in trekingov brez gorskih vodnikov, bi se stvari lahko spremenile. A ključni besedi v Sloveniji sta pač »ČE« in »LAHKO«.
Tudi točka o cenah se ni ukvarjala z drugim, kot s prikazovanjem fikcijskih stroškov vodniške dejavnosti in pogovora o dejanski ceni, ki mora pokriti materialne in seveda še življenjske stroške vodnika. Precej negodovanja je bilo še okrog alpinističnih odsekov, ki med tečajnike in poznejše pripravnike sprejemajo tudi ljudi v srednjih letih in jih za skromen denar vzgajajo v alpiniste ter jih s tem nehote odtegujejo kot stranke gorskim vodnikom. Tudi popotniški odbor pri PZS je vzorčen primer pokrivanja vsaj temnosive ekonomije.
Misel, ki se je počasi izluščila skozi dveurni pogovor, je bila, da je problem splošen nered. Vsi vodijo in vsi se oglašajo za gorske vodnike, v tem pa sodelujejo tudi poklicni gorski vodniki (bolje majhen zaslužek kot nikakršen).
Komentar:
Značilnosti dobe, ko je denar ena temeljnih vrednot (ne le vrednost) slovenske družbe, se tudi planinstvo ni izognilo. ZGVS je vsaj čista združba profesionalcev, že pri planinskih in drugih vodnikih (tudi samoukih) pa je paleta razpeta od dejanskih (vodim zastonj in še na svoje stroške) amaterjev do praktično pravih profesionalcev. Pri GRS je reševanje brezplačno, a le za nezdravnike – ti so mimo GRS plačani od svojega ministrstva. So pa pri GRS – poleg veselja do pomoči ljudem v stiski – zanimivi drugi privilegiji. Pri funkcionarjih je podoba enako pisana: zastonj in na svoje stroške, zastonj in s pokritimi stroški, posebne funkcije s pogodbami, uradno zastonj - a v povezavi s svojim podjetjem, itd. Največ je odvisno od države, ki pa, žal, funkcionira podobno. Za zdaj davkarji preprosto sedijo na dohodninah: udobneje je striči črede ovac kot pa loviti zmuzljive gamse po skalovju. Morda bo šele zaresen vstop v Evropo prinesel red tudi na finančnem področju. Ključ vseh problemov je denar. Res in žal! Okrogle mize o tem – dokler ne mislimo resno in zares - so le same sebi v posmeh.
Tone Škarja