Večer, 03.01.07, Gore: Prepadne flišne stene, na nekaterih mestih visoke tja do 80 metrov
Večer, sreda, 3. januarja 2007
Gore
Po obronkih klifa med Izolo in Strunjanom
Manj znane planinske poti in vrhovi - Prepadne flišne stene, na nekaterih mestih visoke tja do 80 metrov, ki jih v pozni jeseni zaljšajo grmi trdoživega škrlatnordečega ruja, dajejo temu predelu štirikilometrske obale prav poseben čar
Tudi če preživljamo krajši dopust ali zgolj konec tedna ob naši obali, na primer v Portorožu, mirne duše opustimo misel na avto in ga pustimo pri miru dan ali dva, saj mu ne bo prav nič škodilo. In nam tudi ne. In potem ko si oprtamo nahrbtnik z malico ter pobašemo pohodne palice z gumijastimi čepi smo nared za današnji izlet. Če smo dobri hodci, potem poznamo pot oziroma cesto, ki mimo Avditorija vodi precej strmo navzgor do tunela nekdanje železnice Poreč-Trst, zdaj trase ali Poti zdravja. Dobrih 500 metrov tunela, skozi katerega v tem letnem času prav pošteno vleče, pa smo na strunjanski strani v prijetni dolinici oljk, kakijev in posameznih dreves mandarin.
Spodaj, preden zavije ta cesta levo skozi podhod k avtokampu, zavijemo desno in lepo sledimo talnim oznakam, saj moramo spet kmalu desno na traso te nekdanje proge. Pred nami je kar nekaj kilometrov po tihi dolini, ki vodi proč od glavne ceste, tako da cestni hrup kmalu povsem zamre. Cesta se sprva vije ob senčnem desnem bregu hriba, na katerem leži naselje Lucan, pod njim pa Lucija, potem pa v ostrem loku zavije na drugo, sončno stran doline, ves čas pa lepo med zgledno urejenimi nasadi breskev, marelic v dolini ter oljk na pobožnih??????? pobočjih doline. Cesta se ves čas polagoma dviga vse do drugega, več kot pol krajšega tunela, skozi katerega bi pogledali dol na Izolo. Tik pred tunelom pa zavije cesta levo in nekoliko bolj strmo v breg, dokler zgoraj ne pridemo na glavno cesto, ki vodi iz Strunjana v Izolo. Mi ostanemo lepo na levi strani, kjer je povsem varen pločnik in sledimo rumenim oznakam na stebrih javne razsvetljave. Tega cestnega hrupa k sreči ni veliko, saj kmalu zavijemo po sledeh talnih oznak desno k hotelu Belvedere, kjer je z njegove terase eden najlepših razgledov na Izolo. Pa vendar smo tu še med zidovi, zato nas kaj hitro odnese naprej, ob nasadu oljk in rahlo navzgor. Zdaj je pred nami pravzaprav najlepši del poti. Spodaj in desno nad morjem se začenja klif, ki pa ga za zdaj le slutimo, toda če se po travnikih spustimo nekje nižje v desno, ga bomo tudi opazili, saj se penijo valovi, ki jih burja vali k neobljudeni obali. Zdaj hodimo proti rtiču Ronku, vendar ga steza zgoraj ne obide, pač pa le steza ob morju, koder je povsem varno iti le ob oseki, sicer je pot deloma pod vodo. Na najvišjem delu poti proti Ronku, se kolovoz spusti v desno skozi slabšo gmajno, potem pa pridemo do oljčnega nasada, ki se razteza na levi in desni strani in od koder je eden najlepših razgledov na strunjanski zaliv ter preko njegovih solin pa pacuški zalivček ter piransko cerkev sv. Jurija. Suha trava ob poti nas potegne nase in, počivajoč na soncu, se predajamo razgledom. Ko se nagledamo, nadaljujemo po cestici navzdol, a kmalu desno po stezi na klif vse do strunjanskega križa ter potem lepo previdno s postanki na vseh razglediščih vse do zdravilišča Krke. Ta najbolj izpostavljeni del klifa je tudi najlepši, saj poleti pod njim kopalci najdejo prav mirne kotičke za hlajenje v morju. Če smo še pri močeh, se podamo preko solin, potem pa desno okoli novega hotela Salinere, lahko tudi s postankom v njihovem bioenergijskem parku z dvanajstimi energijskimi mesti, da zgoraj nadaljujemo po stezi nad klifom do Pacuga, pa navzdol do Fjese ter pod piranskim klifom do cerkve sv. Jurija ter navsezadnje do katerekoli kavarne, čeravno je najlepši prav Kafeteater, kjer si zdaj končno zaslužimo postanek s kakšno daljšo kavo in gretje na soncu s pogledi na morje desno ter na trdnjavo levo zgoraj. Pred nami je potem le še vrnitev mimo hotela Bernardin v Portorož, za preutrujene pa v tisto smer izpred spomenika slavnega Tartinija za majhen denar kar pogosto vozijo mini avtobusi. Če se boste odločili za tak izlet, boste brez postankov potrebovali dobrih pet ur, s fotografiranjem in posedanjem pa kar cel "šiht". In prav je tako.
JOŽE PRAPROTNIK