Tigrič Piko: Po štirinajstih letih je Ratitovec drugačen. Spremenjen je naš pogled nanj in način doživljanja.
Naš današnji zunanji sodelavec bo Ratitovec. Dal nam bo novo doživetje, da bomo lahko pisali o njem. Izhodišče ni Prtovč in je dobro izbrano. Na njem ne bo avtomobilov in prvi del poti bo samoten. Pri hoji navkreber je Izi vedno pozoren na težo, ki jo nosi s seboj, zato skrbi pušča v dolini. A vedno ga ne razumem. Jeseni se je čudil nekomu, ki je na turo vzel hrano v stekleni posodi, sam pa je pred kratkim začel s seboj jemati kamenje. Včasih tudi pol kile in več.
V prvem delu napredujemo počasi, zajtrk se Iziju še ni dobro usedel. Navadno jé jajca na oko, danes si je privoščil tri umešana. Po eno za vsako svoje oko. Dokler ne pridemo iz gozda, smo v oblaku. Tudi ne opazimo nič zanimivega. Potem pa ga zagledam. Izi, poglej tisto skalo v podobi starega človeka, kako kraljuje v bregu! Kdo ve, koliko prijateljev Ratitovca ga je opazilo. Koliko jih zna prepoznati in ceniti kiparske stvaritve te gore. Daj, fotografiraj ga!
Gornji del pobočja v svoji širini delno razkriva, da se v njem skriva še veliko zanimivih kamnitih skulptur. Najmanj enkrat bi bilo dobro iti kar naravnost po travah navzgor. Ko smo pri Južetovi skali, do roba ni več daleč. To je točka, na kateri se je vredno ustaviti nekoliko dlje. Izija poprosim, da me posname na teh dveh skalah posebne oblike.
V koči vprašamo za jabolčni zavitek. »Ne, tega pa nimamo. Flancati so.« Izi ni izbirčen: »V redu, bom pa tega. In še deci refoška.«. Vtem se k mizi najbliže pultu usede zadihan moški. »Ste prišli na štrudl?« ga vpraša Izi. Ničesar ne reče, samo zasmeji se. Naroči flancat in pivo. O, kakšen luksuz, saj ga imajo v steklenicah! Zaradi tople krušne peči je dodatno prijetno.
Boris za pultom je redkobeseden, a naravno prijazen. Večkrat se nasmehne tudi našim šalam, ko se zabavamo z otroki pri prvi mizi. »Se da pri vas tudi prespati?« zanima Izija. »Seveda se da.« »Če bo naslednji vikend lepo vreme, pridemo zagotovo!« Andrej s Snežnika je namreč že pred časom najavil, da bo imel prihodnji vikend kočo zaprto. »Lepa točka za doživetje sončnega zahoda in vzhoda bo to,« še doda Izi.
Na Altemaverju se dobre pol ure pasemo s pogledi in se tudi posnamemo s prinesenimi minerali. V kočo se vrnemo šele čez eno uro, tako kot je ocenjeval Boris. Ni vedel, da je pot v snegu shojena. Poberemo na peči posušeno obleko, potem pa hajd še na Gladki vrh. Po vetrovnosti nekoliko spominja na Snežnik. Sončnega zahoda na njem ne bomo čakali, saj pridemo kmalu sem gor.
Nazaj grede zavijemo v Potok pod Blegošem, kjer je Butko bival v svojstvenem ashramu (*). Štiri dekleta so mu pomagala pri njegovi osebni rasti. Zdi se, da bi pri njih rad ostal še naprej. Kot pravi maček se dobro razume tudi z domačo Luno. »Kako naj ga imenujem po novem – Tar ali Bart?« vpraša Izi dekleta. »Bart,« odgovorijo enoglasno. »Ime je sestavljeno iz začetnic vaših imen, le »R« štrli ven.« »R kot Robida, naša labradorka!« se spomni Tjaša. Leopard nima izbire. Mora z nami. Prihodnji konec tedna bomo praznovali moj 22. in Ladin 21. rojstni dan, pa še katerega.
Piko & Iztok Snoj
(*) Besedo ashram poznajo ljudje, ki potujejo v Indijo na duhovno izpopolnjevanje. Je veliko starejšega nastanka, sestavljena iz dveh besed: as-hram. Pomeni hram, tj. prebivališče, asov, ljudi izjemnih sposobnosti. V slovenščini sta se ohranili obe besedi.