Polet - Grega Kališnik: ... Zletoma sem spoznal, kako veliko, kaj veliko, večina alpinistov tudi zelo dobro besedno izraža svojo polboštvo, in zakaj se stenarji ne bi lotili scenaristike in filmske igre?
Uknjižene Sfinge – avtor je gospod z druge strani naše ulice, nekaj malega mu je bojda pojezikal gospod z naše strani, ki mi je dal priimek – se spominjam predvsem po šokantnosti, kako klinasto natančen spomin imajo višavniki. Ko si po več kot desetletju zapomnijo vsak epopejni gib.
Zletoma sem spoznal, kako veliko, kaj veliko, večina alpinistov tudi zelo dobro bosedno izraža svojo polboštvo, in zakaj se stenarji ne bi lotili scenaristika in filmske igre?
Morda podzavestno, ker sem spregledal, da je Sfinga ob Poti in še kateri eno liturgičnih besedil slovenske alpinistične v svetlo preteklost zazrte (megalo)manije, čeprav so meni všečni tudi Tuma, pa Jug, pa posebej Škamperle, sem se odločil, da si na minulem festivalu gorniškega filma v Domžalah, ki so v Ljubljani, ogledam nadaljevanje Sfinge z drugimi sredstvi, igrano-dokumentarnimi. Ali pa le zato, ker si lani v enem dnevu fasal pet 20-minutnih športnoplezalnih izdelkov pa še dva polvečerca, letos so bili takšni sklopi odklopljeni.
Pa sem hitro, prehitro jadikoval, tolažila me ni niti uvodna dobronamernost, s katero se je gotovo strinjal marsikateri gledalec, da je vsak slovenski gorniški film dragocen – ker je slovenski. In filmska Sfinga je slovenska, kot bi bile Tebe na Gorenjskem.
Uvod, ehoizirani glas – ja kakšen pa, če želimo za malo muzike dramatizirati – me je precej spominjal na razlagalni film o naših gorah v mojstranškem muzeju, ki pa cilja na Nizozemce, Japonce, Čilence, no, tudi Slovence. Pa mislim, da bi se Julius, ako bi se še dal voditi po Julijcih, razburil, ko bi slišal, da ima Triglav tri glave.
Potem pa skok na obraz strašljive uganke triglavske Severne. Brata junaka Marenče, ki sta upodabljala tehnični vzpon iz leta 1966, sta iz Petra Ščetinina in Anteja Mahkote naredila dva (glede poguma) Kekca oziroma Rožleta (glede vsega ostalega) – eden od njiju ali oba bi bil lahko J. Zrnec. Pač davek temu, da so v izdelku igrali vsi, ki so se kadarkoli (še več, oskrbnica v Vratih, ki se morda šele bo) lotili zahtevne izzivalke. Naturščiki, pa bi morda tudi z njimi lahko kakšen prizor ponovili dvakrat, trikrat. Prosta osvajalca sta odigrala sama sebe, bi zadoščalo, ako se ne bi, ako bi le bila nemaskirana Miha Kajzelj in Gregor Kresal.
Prizor v diskoteki je z vseh zornih kotov antološki, bojim se, da so v Ščetininovih časih muvali moderneje kot v zaigranem letu 1995, kamera si ni mogla kaj, da ne bi za delec sekunde pokukala v zaodrje, no, nedrje dekleta, ki ga je igrala eks športna plezalka Martina Čufar. Kako bi z igro presegli ječo scenarija, ki je na ravni vrtca na obisku, ne vem. Kaj je to – A je to?
Pa stena? Sila malo plezalskih vživetij, o težavnostnih realitetah neigrane plezarije za počen groš – kot kerlc, ki športnoplezalno ukanjam težavnosti 4c in 5b (s samo dvema padcema, oboje top rope), si po ogledu filma sam zagotovo ne bi upal v Obraz. Nekaj je govora o strašni Giljotini, pa sem očitno zamudil prizor, kako je bila premagana, središčna so natezanja okoli Velike strehe. In ko se pojavi pomokana roka v velikem planu, krčevito grabeč mini oprimek, je kaj bolj nepresenetljivega, zlajnanega, kot zdrs roke, pajkov padec, v Sfingi okrancljan z visokogorskim bandžijem. Bog ve, katera skala je igrala usodni detajl Sfingine face.
Naj je sešitje in preplet dveh časov idejno še tako luštkan, da je premaknil kar strokovno komisijo, naj je ideja še tako čista, njeno meso je zelo poceni. Sploh je pri projektu Sfinga težko ločiti porojevalce idej in njihove razširjevalce, poosebitve, promotorje. Kot se je težko znebiti vtisa, da gre za projekt Za najožje prijatelje alpiniste (ob rahli pomoči filmarjev), projekcije tovrstnih izdelkov pa ponavadi sodijo v sobano kakšnega AO – saj vemo, ko na platnu ali ekranu zagledamo znanca, nam je toplo. Pa saj v bistvu ni nič hudega, v Linhartovi dvorani smo bili itak sami prijatelji, morda med njimi kateri, ki globine teh čustev pač ne zmore.
Na vrhu stene pa srečanje četverice realnih, nekaj minut dokumentarnosti, par stavkov, vrednih bistveno več od vseh dotlejšnjih odstavkov. In Mahkotova avtentična kapa in – običajnim prepričanjem navkljub – uresničitev rekla, da alpinist alpinistu klin izbije. Pa držalo bo, da čas ni le štos, ni le pretvorba moke v magnezijo, ni le dizajnerski razvoj zobne ščetke, je tudi dejstvo. Nezaigrano.
Poslednja predvidljivost – Siddharta, zvok, ki preglasi vse sličice, himnično, a iz tretjega štosa. Za zaključek bi bolj sedla tista čukasta Greva gor u hribe. Ne bi znal natančno razložiti, celo Poletna noč se mi ni zdela najbolj okusna.
Ob izstopu iz dvorane dve možnosti glasovanja, festival je bil tekmovalen. Ali si oddal vstopnico Sfingi ali pa – si jo vrgel v pepelnik ali jo doma s hlačami nehote vrgel v pralni stroj. Sfinga je bila tistega večera nesporna zmagovalka, bila je brez konkurence najboljša. In to je publika začutila. In preglasovala vse druge publike.
Kar nekaj vprašanj bi še zastavil Sfingi, pa vem, da bi mi na vsa odgovorila, pa bi se moral vreči z nje. A najprej nanjo zlesti, čez Plemenice (če me spomin ne vara, jih v filmu igrajo Plamenice), potem pa skok Nataliji Gros v naročje – v wingsuitu, da se ne bi kdo zbal zame.
Besedilo: Grega Kališnik, foto: Iztok Grilc