Delo, Panorama - Domen Mal: Jurčičev pohod
Sedemnajsti pohod ni bil okrogel v letnici, ampak misli Jurčičeve in na Jurčiča so bile glasne, kot poprej dolgo ne.
»Kdor pozna življenje, dejanje in nehanje, misli in prepričanje, kakršna so bila po pripovedih naših starih očakov, ki gluhi in slepi za spačeni novi svet, vedno le čase svoje in svojih prednikov dni hvalijo: ta mi bo potrdil, da je bilo pred štirideset in več leti med našim narodom veliko več poezije ko v današnji suhoti. Kje se zdaj še kaj čudovitega zgodi? Tako so pravili dedje,« je rekel Josip Jurčič.
Ampak je, ob Levcu, Levstiku, ki ga je rad citiral, Zarniku in Gregorčiču, vendar verjel v dober svet. Delal ga je, bil je pisec, kritik in politik. Mladoslovenec. Idealist. Rdeča zarja se takrat še ni spuščala na bele lobanje. In črna roka jih ni sestavljala v piramide. Pisal je z barvami, kolikor jih pozna mavrica. Za vse Slovence. Najbrž zato tam, v Višnji Gori, vsako prvo soboto v marcu postoji nekaj tisoč avtomobilov. Narečja so različna, od Štajerske do Primorske, od Gorenjske do, no ja, Dolenjske, samo šolski avtobusi imajo na oknu vsi isti napis: »A štiri ure bomo hodili?«
Pa ni bilo nikomur hudo in smer je bila jasna. Je bila proslava, godba pa kava. In bil je mraz, toliko o kratkih požirkih.
Nekateri so na štartu v Višnji Gori odpahnili težke lesene duri cerkve Sv. Ane in občudovali cehovski oltar, vsi pa so se mimo Starega gradu povzpeli na Pristavo, postali na Zavrtačah, ah, kmečke žene in njihovi orehovi in pehtranovi štrukeljci, se z gasilskim čajem odžejali na Polževem, zajeli duha na Sv. Duhu, 630 metrov nad Jadranom, in šli še samo navzdol. Fizično, ne v razpoloženju, da se razumemo. Nebo je bilo, kot da ga ne bi bilo. Čisti vakuum. Vse se je videlo. Julijci, Karavanke, Kamniške Alpe, Kum, Snežnik in Trdinov vrh.
Pa spust mimo stare hiše Roje, kjer zmeraj gori rdeč semafor. Pomeni, da se moraš ustaviti, beseda je bila ponavljajoča, kar dolgočasna: »Borovničke.« Je bilo vsem jasno, da so domače.
Na Josipovi domačiji na Muljavi še ena proslava, tam se vedno potrudijo. Dolenjščina je en sočen dialekt. Recimo: »Kure in otroci se zdaj že zarijo, pošten človek pa ne mara za dve, tri ure, če se pri dobrem možu pomudi.« To je bil morda nagovor možatih pohodnikov nestrpnim ženam, ki niso marale za tamkajšnje okrepčilo in so silile domov.
Eni grejo na Jurčiča vsako leto, ker jim je všeč. »Cel avtobus nas je prišel s Celja,« je rekel Lojze. »Vsak mesec se nekje fino sprehodimo, marca vedno na Jurčiču,« je dodal Andrej iz Kranja. Drugi gredo zato, ker se radi rekreirajo. Oni ne hodijo, se ne žigosijo, ampak tečejo. Za izjave so nedosegljivi, torej prehitri. Tretji domačini, Višnjani, pohodijo Jurčičeve stopinje kljub Kozlovski sodbi. Niso zamerljivi.
In kaj še potem ostane Josipu?
I, Ciril!
Josip je imel brata Antona in sestro Marijo. Ciril, rojen 7. decembra 1922, je Antonov vnuk, in živi zraven Josipove domačije, kjer je na cilju obvezna proslava in se znoj osuši. »Josip je začel hoditi na osnovno šolo na Krki, ali šolmajster ni bil prida. Je Josip prišel domov in so mu rekli, naj pokaže, kaj se je naučil iz molitvenika. Gladko je čital, pa je sestra videla, da knjigo drži narobe. Na glavo. Vse je znal na pamet. Oče Marko, kočijaž v stiškem samostanu, kjer je bila takrat sodnija, je rekel, da za pastirja bo dober, načitani ded Jože Jankovič je pa vztrajal, da gre v šolo v Višnjo Goro, ker so tam učili tudi nemščino.«
Zemlje je bilo malo, zato so kuhali žganje. K Josipovemu dedu so sosedje ino prijatli hodili na frakl, kakor se reče, in zraven pripovedovali prigode. Poslušali so vsi, ampak Josip si jih je tudi zapomnil in potem zapisal. Tako so nastali Spomini na deda.
Višnje Gore najbrž Josip ni imel preveč v čislih. Takole je rekel bratu, ko sta se s konjem peljala mimo, je povedal Ciril: »Tone, le požen', če nočeva, da bova tepena!«
Še prej se je zaljubil. Grofovo hčer je učil slovenščino, zraven je ves čas pestoval ljubezen. Nazadnje mu je povedala, da bi bilo vse drugače, če bi se ji zaupal. Vendarle je bil malce negotov vase.
Pisal je pa že v gimnaziji. Je treba vedeti, da takrat je bilo v teh koncih greh romane brati, kaj šele pisati. Posvetne robe tako ali tako ni bilo. Fran Levstik je šel od Litije do Čateža in prebil led, Josip je prevzel štafeto. Leta 1866 je izdal prvi slovenski roman.
»In jaz sem eden tistih ljudi, ki so ga navduševale besede starega pesnika, ki poje: če se svet pogrezne, v razvalinah ostanem mož neustrašljiv, dosleden prvim namenom in načelom!
So Jurčiča igrali že pred pohodom. Ciril si je zapomnil: »Kralj Aleksander je prepovedal vse organizacije, razen gasilcev. Zato so ti imeli svoj dramski krožek. Sem pa leta 1945 tudi sam igral Desetega brata. To je moja najljubša Josipova knjiga, dasiravno jo je Levstik kritiziral in naprej postavljal Sosedovega sina.«
Kakor se je začelo, tako se je končalo. V soncu, koraku, pogovoru, zdravici.
Sedemnajsti pohod ni bil okrogel v letnici, ampak misli Jurčičeve in na Jurčiča so bile glasne, kot poprej dolgo ne.
Domen Mal