Peter Jeromel: ... ali po naše Veliki kamni tokrat nekoliko drugače kot ponavadi
Kot vedno smo se tudi tokrat polni pričakovanja in novih doživetij odpravili v Čile in dalje v Argentino, z namenom povzpeti se na najvišjo goro obeh Amerik, Aconcaguo.
Vrh, visok 6956 metrov, po nekaterih podatkih celo 6962, predstavlja za slehernega gornika poseben izziv in tudi tokrat ni bilo nič drugače. Boris, Bogdan, Emil, Dejan in Vinko so vsak s svojimi očmi gledali proti vrhu in delali načrte, kako ga bodo osvojili.
Zame osebno pa je bila ta odprava nekaj posebnega, saj je bila ena prvih vodniških odprav v tako visoke hribe in nabiranje izkušenj za vodenje v takšnem okolju.
Celotna objava (s fotografijami) na VERTIGO >>>
Pot nas je vodila z Brnika, prek več svetovnih letališč do Santiaga v Čilu in dalje proti Mendozi v Argentini, kje smo se spoznali s še dvema gorskima vodnikoma iz Peruja, ki sta tudi sodelovala pri naši odpravi, ter uredili vsa potrebna dovoljenja za pristop na vrh.
/.../ Naslednji dan se je začelo zares. Transportne vreče smo oddali vodnikom mul, da nam jih dostavijo v bazni tabor Plaza de Mulas, kot je ustaljena praksa, sami pa smo se odpeljali do vstopa v nacionalni park, se pokazali paznikom z vsemi dovoljenji, ti pa so nas oskrbeli z vrečami za smeti in pa tudi s tistimi, v katere je potrebno opravljati veliko potrebo. ...
/.../ Za naslednji dan smo imeli v načrtu aklimatizacijsko turo do Francoske baze pod južno steno Aconcague in jo tudi izvedli.
/.../ Nadaljevanje aklimatizacije na vrhu Cerro Bonette, visokem 5004 metrov, je bilo za enega gosta že višinski rekord, počutje in vzdušje pa odlično.
/.../ Že ponoči se je začel močan veter, vendar smo bili kljub temu motivirani in odločeni, da poskusimo proti vrhu. Vstajanje ob 2.30, segrevanje vode za čaj in zgodnji zajtrk ter odhod. Počutje dobro, veter ni bil premočan, mraz pa je grizel v prste. Povzpeli smo se mimo tabora Berlin na višini 5900 metrov, ki lahko tudi predstavlja izhodišče za vrh. Nekje na višini 6000 metrov se je pričelo daniti, s tem pa se je krepil tudi veter. Na višini 6250 metrov smo se odločili počakati sončni vzhod, ki bi nas vsaj malo ogrel pred hudim mrazom. Pojavljale so se že določene težave zaradi mraza in utrujenosti.
Vremenska napoved za ta dan je bila sicer ugodna, kar je kazalo tudi veliko število ljudi, ki so se vzpenjali proti vrhu, vendar v trenutni situaciji nismo mogli nadaljevati vzpona, veter in mraz sta bila namreč prehuda nasprotnika. Kakor ostali, smo tudi mi morali sprejeti težko odločitev za sestop.
Ker je bila napoved tudi za prihodnje dni močan veter, smo popoldan pospravili tabor in sestopili v bazni tabor. Za ponovni poskus proti vrhu nam je zmanjkovalo časa, zato smo naslednji dan zapustili bazni tabor in odkorakali v dolino z grenkim priokusom v ustih. ...
/.../ Miren zaključek potovanja nam je žal pokvaril katastrofalen potres v Čilu. Potrebnih je bilo kar nekaj telefonskih klicev in truda, da so gostje srečno in ob pravem času prispeli k svojim domačim.
Peter Jeromel