IMFFD: Adam, v Sloveniji si bil že velikokrat. V Mišji peči si preplezal svojo prvo smer z oceno 9a, Martin Krpan. Kakšni so spomini na ta vzpon po skoraj sedmih letih in številnih preplezanih 9a smereh?
Tega je že dolgo in spominjam se, da je bil to zame psihološko zahteven proces. Takrat sem večinoma plezal na pogled in nisem bil vajen študirati smeri. Bilo je zelo stresno, ko mi ni in ni uspelo. Danes se mi 13 poskusov za najtežjo smer do tistega trenutka ne zdi veliko. Bil sem presrečen, prva 9a v takrat mojem najljubšem koncu, je bila odločilen korak v mojem nadaljnem razvoju.
Si razen v Ospu in Mišji peči plezal še kje v Sloveniji?
Leta 2006 sem en dan plezal v Vipavski beli, kjer je okolica neverjetna, najbolj pa mi je bil všeč previsni del stene. Prepričan sem, da je tam veliko možnosti za hude smeri.
Tvoj zadnji podvig je bila smer To tu ještě nebylo 9a v peščenjaku Lebaka. Kakšne so razlike pri plezanju na tako visokem nivoju, če plezaš v peščenjaku ali apnencu? Je kaj posebno drugače?
Češki peščenjak je zelo tehničen, gladek in precej navpičen. Plezanje ni ravno enostavno, ker je težko najti dobre rešitve, je bolj igrivo. Oprimki so veliko slabši kot v apnencu pri podobnih težavnostih, je pa trenje na peščenjaku veliko boljše. Pogosto naletiš na gladke dele stene, medtem, ko se to v apnencu ne dogaja, tam je veliko manjših oprimkov. In seveda plezati od spodaj je čisto nekaj drugega. Sodobne smeri največjih težavnosti sicer tudi niso več tako strašljive kot tiste izpred 30 let.
To smer si tudi opremil, ali to pomeni, se misliš s tem v prihodnje več ukvarjati?
Ja, komaj čakam, da bom imel veliko časa in bom z vrtalnikom navrtaval svedrovce, hodil na neznana področja in vrtal sladke linije. Maja končam srednjo šolo in potem si bom vzel eno leto prosto in tega se res že veselim.
Glede na to, da te poznajo vsi plezalci, si se moral verjetno navadit na občinstvo, kjerkoli že plezaš. Ali si kdaj želiš, da bi lahko plezal, ne da bi bile vate uprte vse oči?
Seveda, vedno grem lahko kam, kjer vem, da ne bo nikogar drugega. Ali pa grem plezat v slabih pogojih. Na splošno me ne moti, če me ljudje gledajo, ko poskušam v smeri, večji pritisk doživljam zaradi sebe samega kot zaradi njih. Vseeno je od časa do časa prijetno uživati v samoti na stenci.
Kako ti uspe združiti šolske obveznosti ob toliko dnevih, tednih, mesecih odsotnosti zaradi potovanj?
Malce je kaotično, ampak, če trdo delam, se da. Ko se vrnem s potovanja, je naporno, ker moram nadoknaditi vse teste, ki sem jih zamudil. Takrat je težko resno trenirati, vstajati ob 6h in iti na trening pred šolo. Učitelji mi dovolijo odsotnost dokler so moje ocene dobre. V moji državi ni lahko najti šole s takšnim pristopom, zato imam veliko srečo s svojo šolo.
Povej nam malo o svojem filmu? Dolgo je trajalo, da je bil končan? Kako to?
Film opisuje približno 10 mesecev mojega življenja. Predstavlja tudi zgodnje začetke moje plezalne poti, mojo izjemno motivacijo in vključuje sveže poglede in mnenja mojih staršev ter nekaterih drugih plezalcec s katerimi sodelujem. Razlog, da je tako dolgo trajalo je, ker je imel Petr ogromno dela z montažo posnetkov, ki smo jih naredili. Imel je preveč materiala, da bi ga lahko strnil v 90 minut, a mu je na koncu uspelo in rezultat si lahko ogledate v četrtek zvečer.
Hvala za tvoje odgovore, se vidimo v Ljubljani.