... skozi oči Salomonove ekipe - Tekma jim je služila kot priprava na svetovno prvenstvo, ki bo v septembru
Štart v Piranu; se je začelo govoriti mesec ali dva nazaj, ko se je v pustolovskih krogih beseda ARS začela bolj pogosto pojavljati. In res: organizator tekmovanja Adventure race Slovenia je za start in prvi del tridnevnega tekmovanja izbral slovensko primorje, točneje mesto Piran.
Začetek desetega pustolovskega tekmovanja z mestno orientacijo je tekmovalce razpršil po starih v hrib vdelanih, za naša obmorska mesta značilnih ozkih ulicah. Razdeljeni v pare smo s kratko etapo hitro in brez težav opravili. Nadaljevanje je ponudilo disciplino, ki je na Ars-u še nismo imeli-podvodna orientacija. Precej zapletena, zaradi znova in znova zarosenih plavalnih očal in posledično slabše vidljivosti pod vodo, in kar daljša od predvidene. Med plavanjem dolgim približno 2 km, smo morali poiskati še pet kontrolnih točk, ki so bile skrite meter ali dva pod vodo. Zanimiva disciplina za osvežitev in popestritev vročega petkovega dopoldneva. Kratek odsek premagovanja skalnate obale-coasteringa po plavalnem delu je poskrbel, da se je velika skupina, ki je prej plavala skupaj, razbila na skupinice s po štirimi tekmovalci. Pred strunjanskimi solinami smo pograbili dva čolna in po že prej dogovorjenih parih odveslali naslednjim kontrolnim točkam naproti. Tu se zaradi različne taktike ekip pot za vse ni nadaljevala enako. Mi smo se odločili izpustiti kontrolo št. 4, za ceno petih točk a prihranka ure in pol. Predvsem zaradi preteklih izkušenj, za varno nadaljevanje oz. z nekaj rezervnega časa za primer nepričakovanih dogodkov na poti. Modra odločitev, ki je nismo obžalovali.
Izkrcanje v Portorožu, hitro po rolerje in skozi osvetljene tunele po razgibani pešpoti do Izole. Na hribu nad Izolo so nas pričakala kolesa. Zelo razgibana etapa, ki sta jo vročina in popolno brezvetrje poleg zelo strmih klancev dodatno otežila. Na srečo z iskanjem vode ni bilo težav.
Format tekmovanja, za katerega so se organizatorji odločili pred tremi leti, narekuje tekmovalcem, da si sami izberejo kontrolne točke, ki jih bodo na svoji poti med štartom in ciljem »pobrali«, seveda pa so na trasi tekmovanja določene obvezne kontrole in tudi časovne limite, ki jih morajo tekmovalci upoštevati, da ostanejo v konkurenci. Ker smo se kljub zelo dobremu dirkanju v letu 2010 ušteli in zaradi prekoračitve določene limite in se na polovici dirke poslovili od tekmovanja, smo se tokrat odločili, da že od začetka računamo z nekaj rezervnega časa.
Kot prvi smo zaključili kolesarjenje točno ob odprtju kontrole ob 18.00 in zamenjava z vnaprej pripravljeno opremo nam je v boksih vzela vsega 15 minut. Solidno opravljena menjava. Vroče pozno popoldne, tudi nekaj težav zaradi dehidracije nam nista dovoljevala hitrega tempa in treking proti Slavniku je trajal dlje od pričakovanega. Zaradi kasnejšega iskanja idealne poti pri spustu s Hrpeljske gore smo izgubili približno 45 minut in v prvem delu petkove noči se je časovna prednost, ki smo jo zaradi izpuščene kontrole na veslanju nabrali, vsaj prepolovila. Treking smo okrog tretje zjutraj znova zamenjali za kolesa, zaradi zelo kratke noči pa smo se kmalu po pobranih nekaj kontrolah ob močnem vetru na
Vremščici, znova srečali z dnevno svetlobo. Nihče ni omenil težav z utrujenostjo, zato niti minuta spanja ni prišla v poštev.
Prvič se je v naši ekipi preizkusila tuja tekmovalka. Z bogatimi pustolovskimi izkušnjami. Z njo še nismo zares tekmovali in nismo točno vedeli, kaj lahko pričakujemo. Vseeno zadovoljni, da smo se uspeli dogovoriti z Ingrid Stengard, eno najboljših tekmovalk v MTB orienteeringu na svetu, smo optimistično pričakovali jubilejno deseto pustolovsko tekmovanje na naših tleh. Ingrid je upravičila svoj renome in ob tej priložnosti se ji še enkrat zahvaljujem, da je sprejela naše povabilo in tekmovala z nami.
Ob zori se nas je pri prehodu zaraščenega gozda nabralo več ekip, tistih, ki smo se borili za najvišja mesta.
Zaradi že prej omenjenega koncepta tekmovanja se skozi dirko po terenu gibamo precej skupaj, navadno ne več kot uro ali dve narazen, kar omogoča pogostejše srečevanje ekip med seboj, sploh tistih, ki pobirajo enake kontrolne točke in imajo podobno strategijo.
Predhodna odločitev, da izpustimo odsek GPS orientacije, je razvrstitev med ekipami premešala, da niti približno nismo mogli vedeti, kam v trenutni razvrstitvi spadamo. Okrog seštih, sedmih zjutraj prihod v Rakov Škocjan, enega lepših predelov našega kraškega sveta. Specialna orientacija in skike etapa-premagovanje makadamskih poti z nordijskimi rolkami-sta razbili monotono menjavanje disciplin trekinga in gorskega kolesarstva. Sobotno dopoldne je postreglo še z eno etapo, ki je do letos nismo srečali-tunel orienteering. Nezahtevna, a dobrodošla popestritev med običajnimi disciplinami. Desetminutno preganjanje po hladnih hodnikih pod zemljo je bilo dobrodošla osvežitev.
Po mirni in kratki etapi veslanja smo se lotili še abzajla-spusta po vrvi, ki je prinesel 5 točk v našo skupno bero. Enako kot obisk »abzajlu« sosednjih jam, hitro premagana etapa ter v kratkem času dosti pridobljenih točk. Verjetno tudi zaradi utrujenosti ob premagani tretjini poti, smo sobotno dopoldne oddirkali z nekakšno ročno zavoro, ni steklo kot bi moralo. Na dvorišču ene izmed hiš ob začrtani trasi smo se ustavili in se oskrbeli z vodo, hkrati pa se dogovorili, da bomo preostanek dneva dirkali na polno, saj je bila to edina rešitev, da ostanemo v igri za najvišja mesta. Če smo prvo polovico sobote premagali v četrti prestavi, smo drugi del od enih popoldne pa skoraj do desetih zvečer v veliki meri pretekli vsaj v peti. Kljub zelo razgibanemu terenu in dobrih 40 km, smo po začrtani poti, bolj kot ne molče, dobesedno leteli. Zadovoljni, bolj kot utrujeni smo petnajst minut pred časovno zaporo pritekli v drugi box, Iški vintgar. Osvežujoč zadnji del etape-kanjoning po mrzli reki, je na naše zbite in utrujene noge blagodejno deloval. Tokrat se nam je za razliko od preteklih poskusov res dobro izšlo. Menjava je tudi zaradi visokega popoldanskega ritma trajala dlje, kot bi morala, kljub temu pa smo menjalni prostor zapustili med prvimi. Druga noč je postregla z mnogimi strmimi vzponi, MTB orientacijo in pogostim srečevanjem z ostalimi ekipami. Kot tudi drugi smo iz sebe želeli iztisniti maksimum, seveda ob tem nismo smeli pozabiti na časovno limito, ki je bila postavljena v nedeljo ob 10. uri pri Letušu. Ob sončnem vzhodu etapa skike-a. Zaradi načrta, da poberemo še kontrolo na Lipi, vrhu klanca-prelaza nad Vranskim in specialno orientacijo v Žlaborju pri Nazarju, smo morali izpustiti obilo dragocenih točk na območju Čemšeniške planine. Tudi pomanjkanje spanca nam je občasno delalo preglavice, a ob misli, da bo dirke v nekaj urah konec, se na to nismo preveč ozirali. Tempo je bil primeren tretjemu dnevu neprekinjenega dirkanja.
Dokaj dober načrt in brez težav ujeta časovna limita ob 10. uri dopoldan med Letušem in Mozirjem. Prečkanje Savinje po vrvi, nekaj metrov nad vodo, s pripetim kolesom, je bilo bolj kot zahtevno, atraktivno za gledalce, hkrati pa hitro opravljeno, zato zopet kar »poceni« pridobljenih novih pet točk. Zadnji del po dolini potoka Ljubija in rahel spust proti Velenju sta minila brez zapletov. Pričakovano smo za zadnji del s kolesi od Letuša do Velenja porabili manj kot uro časa in pred 11. dopoldne smo se na cilju ob velenjskem jezeru objeli, si čestitali in zadovoljni z opravljenim delom pričakovali kasnejšo razglasitev rezultatov. Prepričani, da letos napak in težav z izračunavanjem točk in končno razvrstitvijo ekip ne bo, smo se zmotili. Po začetnih organizatorjevih težavah s seštevanjem pridobljenih točk so v naslednjih dnev stvari postavili na svoje mesto. Sicer zopet z zamudo in grenkim priokusom, da nismo skupaj stali na stopničkah ob prvotni razglasitvi razultatov, smo sedaj vseeno veseli, da smo dirko zopet končali med najboljšimi. Ingrid, Klemen, Rajko in Tilen smo za približno 400 km dolgo progo od Pirana do Velenja porabili 48 ur in 54 sekund, z zbranimi 202 točkami, kar je zadostovalo za končno 2. mesto. Za zmago bi jih morali zbrati 212 točk, kolikor jih je Češka ekipa Berhgaus/Nutrend/Merida. Zmanjkalo je nekaj sreče pri izbiri taktike.
A kot je rekla Ingrid, najbolj pomembno je, da smo skozi vso dirko delovali kot ekipa, si pomagali, se dopolnjevali in celostno gledano v tekmovanju predvsem tudi uživali. Dober rezultat tako praktično ni mogel izostati!