Polet - Grega Kališnik: Ena najboljših na balvanu ta hip, Natalija Gros, je tekmo na logu postavila ob bok svetovnemu pokalu. Korenjaški podvig, iskanje izhodov iz pat položaja med telesom in zahrbtno fizikalno zakonodajo.
Ko sem bil slabo desetletje bolj gole brade, sem na teve buljil oddajo, v kateri so mladeniči, vsaj eden afrolukast, znabiti nekje v Trenti, navkreber lezli po gozdu. Vsak je imel s seboj debelo blazino, pa ne napihljivo – tisto težko, telovadnično. Njihov cilj je bil kamen, skala, velika, osamljena, definirana kot balvan. In potem so jo do onemoglosti obdelovali – plezalsko seveda, štart s tal, samo nekaj gibov, balvansko plezanje.
Od Pariza ...
Gozdna ima seveda tudi umetno različico, a pojdimo za nekaj vrstic na stran (preteklosti). Nezapleteno plezanje na manjših skalah naj bi segalo v leto 1874, v pariški Fontainebleau kot pripravo na Alpe. V prvi polovici 20. stoletja je Francoz Pierre Allain uveljavljal balvansko plezanje po sebi. Dejavnost, nevezano na samcat kraj, postavljajo v Veliko Britanijo, leta 1880 zaznamek govori o boulder climbing, slovensko pokvečeno bolderiranju. Ata športnega balvanskega plezanja pa je ameriški matematik John Gill.
Bolderiranje je najmlajša med plezalnimi disciplinami. Tekmovalno je zaživelo leta 1998, leto pozneje tudi za svetovni pokal. Pravila balvanskega plezanja so lažja kot pri ameriškem nogometu in verjetno tudi kriketu, a zagotovo težja kot pri tenisu in ter kot pri težavnostnem in hitrostnem športnem plezanju.
Varovalne vrvi ni, balvani ponavadi ne presegajo doskočne višine – no, če tedajci visiš na glavo, verjetno tudi s treh (še dovoljenih) metrov padec na blazino, še tako mehko, ni adrenalinski, ampak zvezdogledni. Za nevešče zagotovo.
... do Loga
Na tekmovanju (recimo) finalisti plezajo na več balvanih. Na vsakem ne sme biti več kot 12 oprimkov (opravljenih ročnih gibov). Pa smo doma, na eni skušenj državnega prvenstva v bolderiranju. Na Logu (pri Dragomerju) imajo, smo zvedeli, edini pri nas bolder steno stalno postavljeno, ograjeno (pa ne tako nevarno kot Ljudski vrt), super je.
Od organizatorjev iz društva Korenjak slišimo: pred nastopom morajo tekmovalke in tekmovalci v izolacijsko cono, tokrat na osnovni šoli kilometer stran. Od tam so s kombijem pred stenco najprej pripeljali dekleta. Saj veste, da jih kar nekaj sodi v razširjeni vrh, posamezne pa v svetovno špičko.
Ob navijaškem bučanju sédejo na klopce, s hrbtom proti oprimkom, saj bolderjev ne smejo videti – kaj bi sicer z izolacijo. Plezalke si obujejo zadnji trenutek, nekatere imajo glasbeno-slušalčne priprave, vse pa so na ogled prepuščene muzanju publike, oddaljene manj kot dva metra. Kako se zbrati, če bi moral recimo čakati iz oči v oči z mojo grdoto, si ne predstavljam. Zato so nekatere mižale.
Sledi štartni signal, obrat in hipni monitoring. Nato sodnik (-ca) tekmovalki na hitro razloži smer, pokaže na začetek, opozori na bonus (določen oprimek) in vrh balvana. Tega mora nastopajoča držati vsaj dve sekundi, uravnotežiti (največkrat viseče) telo, nakazati, da ne bo naslednjo milijoninko sekunde padla. Tekmovalka ima za posamezen balvan določen čas (štiri, pet, šest minut), v katerem se lahko poljubnokrat spoprime s problemom. Sledi enako dolg počitek, nato pa na naslednji balvan.
Športno plezalna publika neguje mantro: »Ajde, X, Y, Z!« To besedo je v najbolj kričeči obliki v eni uri slišati petstokrat. Doseg vrha je pospremljen z veselim vriskom uspešnice, padec sredi oprijemanja z vriščem razočaranja.
Takole, med sestrami, ko človek zre, kaj s teleščki počnejo plezalke, se mu zdi, da je fuzbal šport, sila primeren za ljudi z gibalnimi težavami, da o kolesarstvu ali kakšnem jadranju, ki tozadevno z obvladovanjem telesa nimata niti najoddaljenejše zveze, ne sitnarimo. Res je, boks najraje gledajo asteniki, in v tovrstni diskrepanci iščem vzrok, zakaj je pleza tako prijetna mojim očem.
Pat z izhodom
S čim primerjati balvanski razred znotraj šole plezanja? Če je športno plezanje predsoba večraztežajnega, alpskega, norije v Alpah predprostor Himalaje, Himalaja preddverje ... no, Himalaja je dnevna soba, veličastnejšega prostora na nek način ni. Je bolderiranje osnutek tehničnega in hitrostnega? Pravijo, da ne, saj temelji na moči in dinamiki gibanja, eksplozivnosti plezalca (in ne na vzdržljivostnih postavkah). Je združek tehnike, moči, psihe. Je tudi socialnejše od težavnostnega, pri tem si na štriku sam in na podnu komaj slišijo, kaj jim histerično vpiješ, na balvanu pa so frendi tik pod teboj, stik ne zamre, nanje lahko celo cepneš.
Eden sogovornikov pripomni, da je balvansko plezanje podobno dvigovanju uteži. Prozaizirajmo naprej, po nareku poznavalcev – bolderiranje je težnja (v skrajnosti en gib študiraš cel dan) preplezati čim težje odseke, do mere, ko se telo še lahko postavi po robu fizikalni zakonodaji, iskanje izhoda iz pat položaja med človekom in stenco, če izhoda ni, je pa mat (v Zasavju kurja).
Polovica deklet je na delu, polovica čaka in se ozira na časovne digitalije. Nato se podoba obrne. Tudi če jih ne bi poznal iz časopisnih izrezkov, ki ne krasijo moje sobe, bi hitro spoznal, katere deklete so naj. In zmagala je Na(j)talija Gros, pred Majo Vidmar, kateri balvani ne pomenijo najljubše športne domovine, drugače kot njeni sestri Katji, ki je bila tretja.
Potem pa fantje, mladeniči. Če je nekaj šibkejespolnih izvrstnic izrazito celopostavno micenih in krkih, nekaj pa krepko vitkih in manjšina nabitejših, se je pri moških zdelo drugače. Večina dolginov, kitastih (takšne so tudi punce), potegnjenih, bilderjev le za vzorec.
Pri plezalcih ista stena, drugi oprimki in stopi, problemi, drug štos, pravzaprav neprimeren za primerjavo. S šestimi besedami do vrstnega reda moških – Jernej Kruter, Blaž Rant, Klemen Bečan.
Čeprav insajderjem večkrat ne gre verjeti, povejmo, da je Grosova spletno izjavila, kako je loška prireditev vredna svetovnopokalne. Avtsajderji dopolnimo, kako ni nasprotna resnici izmisel strokovnega komentatorja, da je bila publika najboljša – daleč naokoli.
Pa čeprav je, ker je trenje pri balvaniziranju hudo uporabno, bilo za to športno zvrst vsaj 15 stopinj pretoplo za idealnost. Tudi za dlani, ki so same od sebe, magnetizirano, silile v plosk zaslužnim in žarele.
Končajmo – plezali so v soboto in nedeljo, od cicibank in cicibanov prek deškosti, kadetništva do članstva – skupaj 221 ultrazmogljivih telesc s toliko parov rok in nog