Marta Krejan: Bjeshket e Namuna, Preklete gore … Ne vem, zakaj nosijo tako ime; morda zato, ker so divje, težko dostopne, razsežne, krušljive?
Zaradi zanimanja o napotkih, možnostih in pogojih ... odprave v Albanijo,
je avtorica na konec dodala: Še nekaj o logistiki odprave
Albanske Prokletije
Bjeshket e Namuna, preklete gore … Ne vem, zakaj nosijo tako ime; morda zato, ker so divje, težko dostopne, razsežne, krušljive?
V soboto, 7. julija, smo se 10 Korošcev (AK Ravne) in Notranjec, seveda z vso pripadajočo robo vred, na Ravnah na Koroškem zbasali v minibus in odpeljali proti Albaniji. Po približno 15 urah vožnje smo preko Sarajeva in Podgorice na albanski meji že plačevali 10 evrov po osebi, da smo smeli vstopiti v državo.
V Skadru (Shkodër) smo v ponedeljek nabavili hrano, uredili, kar je pač treba in se dogovorili za prevoz v hribe. Z dvema kombijema smo v torek zjutraj drveli mimo vrste za trajekt (šofer je imel veze), ki z jezu Komani do zaselka Fierze po reki Drin vozi le dvakrat dnevno, tako da lepo čakaš na naslednji dan, če te na plovilo ne morejo več stlačiti. Po dobrih dveh urah občudovanja reke (žal polne smeti) in njenih bregov nas je čakalo še 50 km makadamske ceste, postanek v mestu Bajram Curri in postavitev baznega tabora na travniku domačina Marka, ki živi blizu zaselka Rrogam v dolini Valbona.
Za začetek smo se odločili za pristop na goro Maja Jezerce, za kar smo potrebovali dva dni in precej smisla za orientacijo – že po dobri uri hoda smo namreč zašli. Poti so neoznačene, večinoma slabo shojene in pogosto se meni nič, tebi nič naenkrat končajo. Najhladnejšo, prav prijetno noč našega bivanja v Albaniji smo preživeli ob enem izmed šestih jezerc (Buni Jezerce), ki (
bogsigavedi zakaj!) spominjajo na naša triglavska. Po pristopu na vrh smo se, ne da bi se izgubili, po isti poti vrnili v dolino.
Za naslednje plezalske cilje smo si štiri naveze izbrale tri vrhove. Dolgi dostopi, bolezni in vročina, ki potem cela dva tedna ni popustila, so nam malce prekrižali načrte. V področju Maja Brijaset nam je uspelo preplezati dve smeri, in sicer Orli letijo sami in Diretisimo za Saro, vendar se slednja konča malce pod vrhom. Le-to sva plezala z Vinkom in morda bi jo kljub temu, da je na prvi pogled kazalo, da naprej ne bo šlo, zaključila tako, kot se spodobi, če jaz ne bi bila vsa bleda in proti svoji navadi, kot je rekel Vinko, molčeča; lotila se me je namreč gripa ali nekaj podobnega. Smolo pa sta imela tudi Bojan in Peter, ki sta po prečuti noči pod steno zaradi bolezni raje sestopila.
V druženju z domačini nam je čas počitka hitro minil in dve navezi sta se znova odpravili »delat« smer. Splezali sta Snemi zvezde z neba v Maja e Zhabores. Tokrat so pri dostopu precej pomagali nasveti domačinov, Miha, Marinka, Simona in Manjana so namreč brez težav dostopili, preživeli noč na perfektni travci malo pod steno, splezali lepo smer in sestopili po isti poti nazaj. Peter, Bojan in Vinko so v tem času ravno tako v dveh dneh opravili pristop na Maja Rrogamit, spremljala pa jih je Urša, ki se na vrh ni povzpela. Medtem pa sem sama v družbi Dava in Bice okrevala v baznem taboru.
Požari, ki so se iz dneva v dan širili po celi dolini, in visoke temperature so štiri malo manj zagrizene hribovce pripravili do predčasnega odhoda. Zamikala sta jih Tirana in albanska obala. Mark, lastnik zemljišča, kjer smo taborili, jim je uredil prevoz v Skadar, nam, ki smo še vztrajali v hribih, pa dva vodnika s konjema, ki so nam olajšali treking v sosednjo dolino Thethi. Trije dnevi lagodne hoje in raziskovanja čudovite doline bi bili že kičasti, če nas ne bi mučila visoka številka, do katere se je vzdignilo živo srebro na termometru. Dolina Thethi z okolico nas je očarala, prav tako prijazni in odprti ljudje, ki pa so za razliko od Valboncev že malo bolj vajeni obiskovalcev. V Thethiju se vpliv tujcev precej bolj opazi, a ne bi rekla, da tja zahajajo zgolj zaradi lepote same doline. Valbona je ravno tako lepa, vendar precej manj rodovitna. V Thethiju na vsakem koraku naletiš na razne vrste sliv, celo trto gojijo, Valbona pa je glede tega dokaj skopa.
Opravljene ture na odpravi v albanski dolini Valbona
Pristopi v gorskem območju Maja Jezerce
Maja e Jezerce, 2694 m, po poti mimo Buni Jezerce pristop na vrh opravili Vinko Močilnik, Simona Ledinek, Marinka Dretnik, Peter Naglič, Urša Prevalnik, Bojan Krznar, Marjan Turšič, Marta Krejan, Davo in Stanko Mihev 12. in 13. julija.
Maja Rrogamit (Ragomit/Maja e Ragamit), 2472 m, pristop po vzhodnem grebenu opravili Peter Naglič, Vinko Močilnik in Bojan Krznar 20. julija.
Dolina Thethi, po poti preko sedla, 1800 m, šli Simona Ledinek, Marinka Dretnik, Marjan Turšič, Marta Krejan, Davo in Stanko Mihev ter vodnika konjev Zef in Petro 22., 23. in 24. julija.
Smeri v gorskem območju Zabores e Krasnices
Maja Brijaset/Brijac (Maja e Lugu Plisit, srednji vrh), 2567 m: Diretisima za Saro/Drejtimi per Saren (IV/II-III, 310 m, 4 h) plezala Vinko Močilnik in Marta Krejan 16. julija.
Maja Brijaset/Brijac (Maja e Lugu Plisit, desni vrh), 2567 m: Orli letijo sami/Shqiponjat fluturojne vetem (VI-/III-IV, 600 m, 10 h) plezali Marinka Dretnik in Marjan Turšič ter Simona Ledinek in Stanko Mihev 16. julija.
Maja e Zhabores, 2220 m: Snemi zvezde z neba/Merri yjet nga qielli (IV+/III-IV, 370 m, 6 h) plezali Marinka Dretnik in Marjan Turšič ter Simona Ledinek in Stanko Mihev 20. julija.
Zaenkrat nihče od članov odprave še ni zasledil, da bi se v območju doline Valbona že kaj plezalo. Srečali smo nekaj pohodnikov, domačini pa so povedali, da tja zahajajo predvsem Čehi, Slovaki in Francozi (in družine domačinov, ki so se poročili v tujino). Hribi so grajeni iz različnih kamenin, še posebno dobra skala je v gorskem področju Bjelic. Nad Valbono z 2400 metri kraljuje Maja Zat, ki kaže obličje visoke in težke stene, markantna pa je tudi Maja Male, ki rahlo spominja na naš Jalovec.
16 dni v dolini Valbona … Pestro je bilo v vsakem pomenu besede! Gore, ki jo obkrožajo, so čudovite, ljudje so pošteni in držijo besedo, otroci so radovedni in prikupni, ženske delovne in podrejene, pivo je v vaški gostilni cenejše kot v trgovini v mestu, rakija – kot da je vsakodnevna pijača, gozdovi so neurejeni (drevesa posekajo oz. odžagajo meter in pol nad tlemi), smeti ležijo povsod (tudi v mestu je skoraj loterija najti kakšen smetnjak), imajo namakalne sisteme, kjer je potrebno ... Namakajo pa tudi Skadar: morda zaradi vročine ali pa prahu skoraj vsakih 20 metrov po ulicah pred lokali oz. trgovinami polivajo vodo.
V četrtek smo se poslovili od gostoljubne družine, se znova ustavili v Bajram Curriju in uživali v plovbi po reki Drin, v petek pa nam je simpatična voznikova hči Lazarela razkazala bisere Skadra. Med drugim smo se sprehodili čez 2400 let star most, z gradu Rozafa uživali v razgledu, večerjali v izredno zanimivi restavraciji in si privoščili pohajkovanje po mestu … Cene v Skadru so dokaj podobne našim, sicer pa je tam precej več revščine in precej več mercedesov.
21. dan Albanije: V soboto, 28. julija, 2007, smo Stanko Mihev – Miha (vodja), Marjan Turšič – Manjana, Simona Ledinek, Marinka Dretnik, Peter Naglič, Urša Prevalnik, Bojan Krznar, Vinko Močilnik, Davo Mihev, Angela Mihev in Marta Krejan receptorju v hotelu Rozafa rekli mirë u pafshim in spet sedli na naš domači minibus.
Besedilo: Marta Krejan
fotografije: Simona Ledinek, Marinka Dretnik, Marta Krejan
Za pomoč in podporo pri raziskovanju albanskih hribov se zahvaljujemo našim družinam in prijateljem ter vsem ostalim, ki so s svojimi prispevki doprinesli k temu, da nam dokaj neznano območje ni več tako tuje in da smo ugotovili, da precej stereotipov o Albancih povsem neupravičeno meče slabo luč nanje. Pomagali so nam: Andrej Špiler (VEP svetovanje) - Ravne, Elektrotim - Ravne, Gozdno gospodarstvo Slovenj Gradec, ELVIP - Ravne, MO Slovenj Gradec, Cemprin - Mislinja, IKD - Franc Pušnik - Ravne, Mirko Vodovnik - Slovenj Gradec, Matjaž Zaluberšek, s. p. - Šentjanž, Ciklo šport - Velenje, Marko Anželak - Ravne in AK Ravne. Najlepša hvala!
Še nekaj o logistiki odprave
Celotna odprava – s prevozom tja in nazaj (za kar se zahvaljujemo prevozniku Mikiju) – je posameznika stala 500 evrov.
Albanska denarna enota je lek (za 1 evro dobiš 120–122 lekov), je pa treba biti previden pri kupčevanju, v rabi imajo namreč stare in nove leke, ki se razlikujejo po eni dodatni ničli na koncu. V redu je, če prodajalec reče, da štruca kruha stane 100 lekov, ne pa se prestrašit, če jih zanj zahteva 1000. Se navadiš … V hotelu Rozafa, kjer smo spali dvakrat po dve noči, za nočitev z zajtrkom v dvoposteljni sobi računajo 25 evrov.
Cene hrane in pijače v trgovinah so, kot sem že omenila, podobne našim, morda malce manj zasoljene (odvisno od proizvoda, znamke ipd.). Sicer pa v gostilni kava npr. stane 40 lekov, kapučino in 2,25 dl soka 100 lekov, pivo 120 lekov. Tudi za hrano v restavraciji smo dali nekaj manj denarja kot ga dajemo pri nas.
Za prevoz iz mesta v dolino Valbona in nazaj (pot v eno smer traja okoli 8 ur) smo odšteli 680 evrov, s tem da smo dobri dve uri pluli s trajektom, potrebovali pa smo dva kombija. Res je bilo treba nekaj evrov potem še dodati, vendar pa nam zaradi tega ni bilo potrebno cele noči čakati na naslednji trajekt. Za prevoz se je bilo potrebno pogajati, prvi, ki nam je ponudil uslugo, je namreč hotel zaračunati enkrat več. Naš voznik je poznal dolino, kamor smo šli in nam je pri enem od domačinov priskrbel tudi prostor za tabor. Dobro je namreč, da si »za ograjo«, nekje na zasebnem. Zasebna lastnina oz. zemljišča so tam ograjena in tega se nihče ne pritakne, kar je na »javnem« prostoru, je menda pač od vseh. Naj ničesar ne puščamo izven ograje, nam je svetoval tudi naš gostitelj.
Za posameznega konja in njegovega vodnika je bilo rečeno, da moramo dati 60 evrov na dan (konj 40 in vodnik 20), vendar smo potem kljub temu za dva konja in dva vodnika plačali manj, in sicer 300 evrov za tri dni. V glavnem nismo imeli nobenih težav, kar koli smo potrebovali, so nam priskrbeli in uredili, za določene stvari niti niso vedeli, koliko naj zaračunajo. Vnaprej nismo plačevali.
Naša izkušnja je torej taka, da je v mestu treba biti malo bolj previden, da se je treba pogajati z več ljudmi in poskušati najti takega, ki dejansko ve, kaj hočeš od njega. Ko človeku v potrditev dogovora enkrat sežeš v dlan, mislim, da je stvar dorečena. Kar se stereotipov o ljudeh tiče (sploh na vaseh), so v glavnem pretirani; ljudje držijo besedo, so pošteni, zaupljivi, isto pa pričakujejo tudi od obiskovalcev. So zelo odprti, prijazni, gostoljubni in niti nimajo predsodkov o tujcih, nasprotno, zelo radi vidijo, da kdo obišče njihovo deželo. Je pa bolje, da njihove gostoljubnosti ne zavrneš, sicer so lahko užaljeni. Radi ponudijo kavo, žganje ali pa kar kislo mleko, vendar pa z alkoholom ne silijo, kot se pogosto dogaja pri nas.
V mestu komunikacija nekako ni problem, na vaseh pa skoraj nihče ne zna angleško ali nemško, še najbolj razumejo italijansko. Mimika, risanje, klatenje z rokami in kak slovar so nujni.
Glede hribov ni nobenih omejitev razen subjektivnih, seveda, ter redkih steza oz. poti, ki se rade končajo sredi travnika, gozda … Malo jih je dobro shojenih in nikjer ni nobenih oznak, tako da se je treba kar malce znajti, da prideš na določen vrh oz. pod steno. Del poti proti Maja Jezerce vodi po ozemlju Črne gore; tudi tukaj nismo naleteli na nobeno prepreko. Navajeni vseh vrst dokaj natančnih zemljevidov smo se morali tam drugače znajti. Nekaj kart smo našli na spletnih straneh, vendar zelo skope s podatki in zgolj z določenih področij. Težko je dobiti tudi prave in točne podatke o imenih hribov, saj se najdena na spletu med sabo razlikujejo, domačini pa spet nekatere poimenujejo drugače.
Aha, še tole: s poštnih znamk na karticah z lepimi pozdravi iz Albanije, se našim dragim in prijateljem nasmiha podoba G. W. Busha.
Za več podatkov in informacij je najboljši vir vodja odprave, Stanko Mihev.