ISIS 2014/10, V spomin - Lea Žmuc Veranič, Petra Bukovec, Dominika Novak Pihler, Tanja Prokšelj, Mateja Strbad: Tolaži edino misel, da se je njegov nepričakovan in mnogo prezgodnji odhod zgodil v njemu preljubih planinah.
Tam, kjer se je počutil dobro, svobodno, kjer je iskal navdih, sprostitev in odklop od vsakdana. Kljub dokončnosti njegovega odhoda pa to ni konec njegove tuzemske prisotnosti. Ostajamo njegova družina, prijatelji, znanci, sodelavci, študentje, bolniki …, ki se ga bomo spominjali. O njem bodo še naprej pričevala njegova dejanja in bogata zapuščina, ki se ne meri le v številkah, temveč v izjemni človečnosti, iz katere so izhajala mnoga njegova dejanja. Ni ene same besede, ki bi ga označila. Mozaik besed bi bil komajda dovolj. Naj govorijo torej besede njegovih študentov, prijateljev, mentorjev, sodelavcev in posredno bolnikov.
Profesorja sem spoznala na predavanju o demenci. S predavanjem me je navdušil in nas, študente, po koncu predavanja tudi povabil k sodelovanju z njim, tako v raziskovalnem pogledu kot tudi k pisanju člankov. Vse to mi je dalo vedeti, kako predan je svojemu delu in kako rad bi svoje zanimanje prenesel tudi na študente. Odločila sem se stopiti v stik z njim. Dogovorila sva se, da se sestaneva na kliniki. Ko sem prišla tja in čakala pred vrati njegove ambulante, da konča pogovor z bolnikom, je k meni pristopila gospa zgodnjih šestdesetih let in mi rekla:
»Tudi vi čakate dr. Kogoja?«
»Tako je. Sem študentka medicine in čakam na sestanek.«
»Jaz sem pa njegova pacientka. Kar držite se tega človeka, veliko vas bo naučil. Odličen človek je in odličen zdravnik! Vsakokrat, ko pridem sem, si vzame čas zame in me posluša. Imam občutek, da resnično razume moje težave. Prav tako mi vedno razloži potek moje bolezni; tudi če se kaj poslabša, točno vem, kakšen je nadaljnji potek spopadanja z boleznijo. Povem vam, odličen je.«
Pogovor se mi je vtisnil v spomin in zaželela sem si, da bi svoje delo opravljala tako dobro kot profesor in da bi mi uspelo vzpostaviti tako dober odnos z bolniki, kot ga je imel on.
S svojim odnosom do nas, študentov, je premostil razdaljo in s tem ustvaril prijetno in ustvarjalno vzdušje.
Aleš Kogoj je bil resnično pristen in iskren človek! Z veseljem je podal kak komentar, tudi kritičnega, znal je pohvaliti, kar meni osebno veliko pomeni. V mojih očeh in zagotovo tudi v očeh večine študentov medicine je velik človek. Njegov odhod me je prizadel in mislim, da je z njim slovenska medicina veliko izgubila. Cenim ljudi, ki z veseljem opravljajo svoje delo, cenim ljudi, ki so predani svojemu delu in iščejo načine, da so vedno boljši in boljši. Vse to so bile tudi značilnosti našega profesorja, poleg tega pa je znal ustvariti prijetno delovno okolje tako svojim sodelavcem kot nam, študentom.
(Petra)
Januar 2012: kot krožeča specializantka sem dobila nalogo, da mu v imenu G-hiše kupim darilo za 50. rojstni dan. V knjigarni sem dolgo stala ob polici o alpinizmu in izbirala med knjigami o Himalaji, pa biografijami največjih svetovnih alpinistov. No, izbrala sem knjigo o najvišjih vrhovih v Alpah. Moje misli (nisem alpinistka, le športnica, ki rada hodi v hribe, predvsem poleti) so tekle v smeri: v Evropi ni tako nevarnih vzponov, da bi ostal v kakšni steni …
Julij 2014: omahnil je v steni Planjave. Vrha, na katerega sem se pred leti povzpela dvakrat in obakrat me je bilo kar strah, kajti skale se tam rade krušijo … In to obsežno, krušečo se gmoto vidim vsakokrat, ko se iz službe vračam domov. Nikoli več se ne bom povzpela nanjo. Ob vsaki obletnici njegove smrti bom le prižgala svečko ob vznožju stene, ki ga je tako neusmiljeno iztrgala iz naših življenj.
(Mateja)
V mojem spominu bo živel večno. Izr. prof. Aleš Kogoj, dr. med., spec. psih., oče slovenske gerontopsihiatrije, ustanovitelj Spominčice, predavatelj, učitelj, mentor, raziskovalec ... Pod vsemi nazivi, zaslugami, znanjem in izkušnjami je še vedno ostajal človek. Dostopen, topel, skromen, veder, prijeten, zvedav, uspešen, kolegialen, strpen, preudaren, iskren, zaupanja vreden, človek z integriteto. Z njim iskati rešitve, premagovati ovire in dosegati uspehe je bilo lahkotno in prijetno. Vedno znova me je navduševal. Moj mentor, prijatelj in vzornik.
(Tanja)
Težko verjamem, da pišem te besede. Cmok je v grlu, besede se nočejo napisati. Bil je velik človek in velik zdravnik. Bil je krasen učitelj. In bil je navdušen človek. Znal je spremeniti neprivlačne stvari v privlačne, neznane v znane, neprijazne v prijazne. Svoje navdušenje, ljubezen, znanje in energijo je nesebično delil z nami. Kdor je bil vsaj malo odprtega duha in srca, je imel dostop do zakladnice znanja, izkušenj in neprecenljivih nasvetov. Hvala, Aleš. Ljudje živijo, dokler živijo misli nanje, dokler živijo spomini nanje, dokler se širi dobro o njih in zaradi njih. In Aleš bo bival naprej v snegu, v vrhovih, v dobrih mislih in v navdušenih ljudeh, ki bomo poskušali njegovo srčnost in sončnost deliti naprej.
(Nikica)
Njegovo življenje je bilo polno, hitro, intenzivno, bogato, ustvarjalno, predvsem pa prežeto s Človečnostjo.