Prve snežne ture so že za planinci in alpinisti. Ko beremo in gledamo poročila o vzponih, pristopih in pohodih, se nam skorajda vedno ježijo lasje ob tem, ko opazujemo planince … s palicami na mestih, kjer bi že zdavnaj morali uporabljati cepin.

Zagata tega naslovnega vprašanja, ki se pojavlja vedno znova, je stara vsaj toliko kot uporaba cepina v gorah. Mestoma, na navidez nenevarnih pobočjih gora srečaš ljudi, ki imajo cepin obešen na nahrbtniku, vzpenjajo ali sestopajo pa že z nameščenimi derezami. Cepin kot osnova napredovanja in varnosti omogoča zaustavljanje ob morebitni izgubi ravnotežja, zdrsu, padcu in samospotiku z derezami, sodi v takšnem primeru v roke in ne na nahrbtnik. Prav tako pa je skorajda nujno, da se pred vsako zimsko sezono znanje in refleksno dejanje, ki je potrebno za zaustavljanje s cepinom, obnovi in utrdi. Pri tem je potrebno izbrati primerna mesta za vajo, le-ta naj omogočajo morebitno zasilno zaustavitev brez nevarnih posledic.

Uporaba teleskopskih palic se je skorajda nesluteno razširila in dodobra zamenjala prvotno planinsko palico, vendar je vseeno potrebno vzeti v obzir, da je potrebno palice na primernem mestu pospraviti in v roke vzeti cepin. O tem so na različnih mestih pisali in govorili že kar precejkrat. Nekaj o orodjarjenju … boste našli v starih dobrih Planinskih vestnikih.

Boris Štupar
Foto: Boris in Genadij Štupar

---

Ali palica? Ali cepin?

V začetku l. 1924 (Plan. Vestn. 1924, str. 23) smo vsled stvarnega povoda povabili izkušene planince, da se - v obliki ankete - izjavijo k gorenjemu vprašanju.
Pretekla so tri leta, planinska praksa je imela dovolj časa, da je krenila v spoznanju svoja pota, in kar je bilo izprva morda bolj moda, se je ustalilo kot navada; zato je umestno, da zdaj objavimo važnejše izjave, ki so nam došle, ter anketo zaključimo dotlej, da bo »Vestnik« mogel prinesti že pripravljen sestaven članek o planinski opremi sploh. Izjave si sledijo v časovnem sporedu, kakor so nam došle. Uredništvo.

I.

V zasebnem pismu nam je pisal izkušen planinec, eden izmed pionirjev slovenskega planinstva: »Cepin je potreben le pozimi in še junija meseca, ko se hodi še po trdem, zledenelem snegu. Pozneje, v juliju, avgustu in septembru je cepin le za baharijo.«

II.
Cepin

»Jaz bi se odločil vsekako za cepin, osobito ker grem kaj rad v zgodnji spomladi v Savinjske Alpe in moram po snežiščih sekati stopinje, ako hočem priti naprej. Z nogo sekati stopinje, je premučno. Tudi se mi zdi cepin mnogo bolj varen ko palica. Sicer res ovira pri plezanju, a je menda palica, ker dolga, še bolj v napotje. Po nemarkiranih kaminih itak ne nosim svojih kosti v zakup; drugje pa si cepin, ako me ovira pri plezanju, navežem zadaj na nahrbtnik. V splošnem pa se vzame cepin pač samo na večje ture s seboj; za na Kamniško sedlo i. dr. sta odveč i cepin i planinska palica.«
 

Brunon Rotter

III.

»Palica je brez dvoma dobro turistovsko orodje. Služi ti, da se ž njo voziš po snežiščih, se spuščaš po njej pri hoji navzdol preko višjih skal, loviš ž njo ravnotežje pri brzem letenju navzdol in končno - se ž njo ubraniš psov, kjer je treba.

Vse dragocenejše orodje pa je cepin, ki je poraben skratka za vse. Služi ti za vse to, za kar palica; poleg tega pa še za mnogo več. Cepin je v prvi vrsti zimsko orodje. Ž njim sekaš stopinje v led, ž njim se na strmem snegu sigurno zavaruješ, ko ga zapičiš globoko v sneg medtem, ko delaš ti z nogo stopinjo; ž njim zavaruješ svojega tovariša ali sebe: zapičiš cepin v sneg in oviješ vrv okoli njega; ž njim se voziš po snežiščih, ž njim se ujameš, če zdrsneš, ž njim sekaš snežene strehe itd. itd.,
Pa tudi njegova poletna uporaba je mnogovrstna. Če greš v neznane gore in stene, ne moreš nikoli predvidevati, kje ti nenadoma zapre led prehod. V žlebovih, kjer se vrhnji sneg poleti raztopi, ostane mnogokrat na dnu gladek led, preko katerega moraš, a ne moreš brez cepina. - Tudi pri plezanju ti služi cepin. Moreš ga uporabljati kot kavelj, ki se z njim oprijemlješ navzgor; moreš se ž njegovo konico oprijemati špranj, kar ti nadomesti oprimkov za celo dolžino cepina; moreš zabiti njegovo konico v špranjo in jo tako uporabiti mesto klina pri zavarovanju; moreš si na enak način nadomestiti stopinjo, moreš ž njim preizkuševati zanesljivost skal, okrog katerih zavaruješ tovariša ali sebe z vrvjo; ž njim moreš trebiti s skal nakrušene drobce in sneg, da si pri plezanju navzdol očistiš stopinje; moreš ž njim pomagati na različne načine svojemu tovarišu, bodisi od spodaj, bodisi od zgoraj itd. Po drnastih strminah se s cepinovo konico oprijemlješ in varno hodiš. S cepinom moreš varno v brzih skokih drveti po strmih stezah, prodiščih, snežiščih itd., ker zamoreš ž njim hitro spet vloviti izgubljeno ravnovesje in se v slučaju zdrsnitve ujeti. S cepinom dalje cepiš drva, vlamljaš v zapahnjene senike, da tam prenočiš itd. Cepin je tako uporabno orodje, da ne soglašam s tov. Kvedrom, ki odsvetuje ga jemati s seboj v Triglavsko steno (glej »Plan. Vestnik« 1922, str. 174). Če bi ne imel na tisti turi (s Kvedrom črez Triglavsko steno) jaz svojega cepina z Jalovca (»Plan. Vestnik« 1923, str. 27) s seboj, bi se takrat Kvedru in meni slabo godilo. Jaz nosim svoj cepin vedno s seboj in obešen na desnici me pri plezanju nič ne ovira, ker sem si priskrbel primerno lahek cepin in ne težkega krampa. Če je cepin lahek (seve ne nežni damski cepinček), ti ni v nadlego nikjer, opravi pa za vse. Moj cepin mi prav dobro služi, a ne kot palica pri hoji (po stezah ga nosim v roki ali pod pazduho), ampak zato, da si v težkih in kompliciranih slučajih ž njim pomagam. Le jemlji torej v hribe cepin s seboj, a ne delaj mu sramote, marveč delaj cepina vredne ture ž njim.«
 

† Dr. Klement Jug

IV.
Cepin ali palica, ali kaj?

»Palica, palica! Nikamor brez palice! To je moje geslo. Že zaradi včasih zelo nadležnihkmečkih psov ne. Poslužujem se pri izletih pozimi in poletli močne, zakrivljene, 120 cm dolge palice, ki mi služi posebno pri sestopih izvrstno. Pri planinskih turah pa rabim gorsko palico, kakor jo imajo domačini v planinah. Pozimi je dolga in debela, poleti pa krajša in tanjša.
Cepina nimam, - tudi večina naših vodnikov, oziroma nosačev, s katerim sem imel opraviti (izvzemši Šmerca, Brtonclja) ga nima - in ga ne rabim, ker mi je pretežak in prekratek. Ne glede na to hodim le po nadelanih potih v planinah. Priznavam pa prav rad, da je cepin nekako simbol planinca in se vsakemu zelo dobro poda, dočim je visoka gorska palica prešla dandanes že nekako iz mode. Je pač vse več ali manj odvisno od individualitete turista, navade in mode. Tako n. pr. sedaj vidiš mladino po izletih brez palice in brez klobuka (dočim ga noben domačin pri največji vročini ne da z glave), pri turah ima pa vse le cepin.« 

J. L. (Ljubljana)

V.
Palica ali cepin?

»Cepin in palica sta tehnična pripomočka planinca. Zanja je torej edino veljaven zakon smotrnosti. Toda včasih je smotrnost kakega tehničnega orodja celo praktičnemu človeku težko presoditi. Navada, predsodki, enostranska izvežbanost kale jasnost sodbe. Če naj se torej odgovori na vprašanje stvarno, je treba, da ga razmotrimo historično in tehnično, glede na postanek in porabo enega in drugega orodja.
Kritik cepinonoscev se je odločil za palico. Pomanjkljivost njegove kritike pa je že v tem, da ne pove, kakšno palico ima v mislih. Zato je potrebna opredelitev najprej v tem pogledu.

Nedvomno namreč kratka palica sploh ne šteje k turistovski opremi. Planinci (neizletniki) je tudi niso uporabljali. Vzame jo pač lahko vsak s seboj - kakor gre z njo na primer na izprehod; nudi mu tudi približno toliko opore in koristi ko na izprehodu. Po pravici jo torej lahko izločimo iz današnjega razgovora.
Prvobitni gorjanci in lovci so imeli in imajo še danes kot oporo dolge palice. Služijo jim za držanje ravnotežja, za preskakovanje razpoklin, prepadov, deročih gorskih potokov in podobnih težavnih mest, zlasti tudi za oporo pri spuščanju navzdol. Prav te palice so prevzeli in se jih posluževali vsi turisti globoko v drugo polovico 19. stoletja

Cepin je orodje novejše dobe. Že ime kaže, da se je razvil naravnost iz krampu podobne sekire, kakor jih rabijo drvarji za vlačenje lesa. S takimi cepini ali celo navadnimi kuhinjskimi sekirami - seveda poleg do 3 m dolgih palic, so bile opremljene vse ekspedicije alpskih pionirjev. Praktična potreba je silila in prisilila alpiniste, da so združili oboje orodij v eno: drvarskemu cepinu se je pridejela lopatica, podaljšal se je držaj, in tako je nastal moderni turistovski cepin.
Cepin je torej uspeh dolgega iskanja in dolgoletnega praktičnega izkustva. Napram palici je cepin ne samo novejše, temveč tudi vsestransko porabljivejše in zategadelj popolnejše orodje.

Postanek in uporabnost cepina nam pa obenem kažeta, kdaj naj ga vzame turist s seboj in kdaj palico. Če ima pred seboj pota, na katerih mora prečkati snežišča in ledenike ali strme travnate rebri, slednja zlasti če so mokra ali zamrzla, tedaj mu je cepin neobhodno potreben. Sicer mu ga pa lahko nadomestuje palica. Pritrjujem rad, da je palica pri spuščanju navzdol bolj pripravna, ker je daljša. Isto velja glede preskakovanja terenskih zaprek.
V dvomu pa se bo vsak planinec odločil za cepin, zlasti kadar se popenja kam višje in se glede svojih potov ne veže rad na spored, ki ga je sestavila stalno omizje. - Pripetilo se mi je, da sem na čisto lahkih turah, ko sem v megli zašel s pota ali sem iskal bližnjice. Prav tako izdatno porabljal cepin, če sem ga imel s seboj, kakor sem ga bridko pogrešal, kadar sem ga pustil doma. Ko sem v Karavankah nad Medjidolom iskal po severnem grebenu nove poti na
Belšico, bi se brez cepina bržkone sploh ne bil izkopal iz več ko neprijetnega položaja.

Največkrat gre prepir o tem, če je cepin umesten pri plezalnih turah. Toda tudi to vprašanje se ne da rešiti na splošno. Gotovo je, da je cepin - in še bolj palica - pri samem plezanju več ali manj v napotje. Pri zgolj plezalnih tur ah se cepin res najbolje pusti doma ali shrani na izhodišču. Toda le malo je takih, za daljšo dobo tudi duševno utrujajočih tur; neprestano izpreminjajo gore svojo mestnost; prav to pa je za planinca njihov največji čar; in najbolj idealno plezanje lahko naenkrat križa strmo snežišče ali zledenel žleb. Ni bilo le enkrat, da so si morali plezalci preko takih ovir rezati stopnje z žepnimi noži. Tudi pri plezalni turi bo torej vešč turist v dvomu vzel cepin s seboj. Nieberl ga uporablja pri plezalnih turah vedno, takisto v apnenem gorovju; v pragorju pa mu je naravnost neutrpen.
V prilog cepinu bi še omenil, da je gotovo velikega pomena, kako eno ali drugo orodje »raste« s človekom, da ga more rabiti mehanično in instinktivno, kadar ni časa niti prilike za preudarjanje in umovanje. In to velja skoro vedno za porabo turistovske opreme na kritičnih mestih. Prav tako gotovo kakor naravno je, da bo oni planinec bolje in izdatneje uporabil in izrabil svojo opremo, ki se je poslužuje stalno in brez menjavanja, nego oni, ki jo uporablja samo izmenoma, enkrat táko, drugič drugačno, enkrat palico, drugič cepin, tretjič morda sploh nič.
V mislih imam slučaj, ki se je zgodil na snežišču pod Kredarico. Dama je korakala s cepinom, ki ga je držala s sekirico proti licu in se je seveda z njim opirala na pobočje. Na prvi pogled se je videlo, da je cepin zanjo tuje orodje. Na zledenelem mestu se ji izpodrsne, ona vrže cepin proč in se lovi z rokami! S cepinom pa bi se bila lahko ustavila takoj na mestu. Posledica: spraskani udi, zlomljeni nohti; v drugih okolnostih pa morda: velika nesreča.
Avtoritete so si, skoro bi lahko rekel, edine, da je za resne ture cepin potreben, za veleture neobhoden. Celo Nieberl, ki privošči planinski palici več lepih in pravičnih besedi, priznava h koncu, da sam uporablja cepin. Za cepin se odloča Fendrich. Za više težavne ture se zdi ,cepin potreben Ittlingerju in Fritschu. Za hojo v snegu in ledu je Nieberlu , Purtschellerju cepin vobče edino orodje, ki prihaja v poštev. George D. Abraham v svojem opisu turistovske opreme, palice niti ne omenja, temveč govori samo o cepinu; istotako Zsigmondy in Paulcke. Boeck in Merzbacher priporočata sicer, da vzemi vsak turist dolgo planinsko palico s seboj, ker je brez nje dostikrat nemogoč prestop deročih gorskih in ledeniških potokov in podobnih ovir; toda izrecno jo priporočata poleg cepina in šele v drugi vrsti, pri čemer računata očividno z nosači in razmerami, ki za Alpe; ne štejejo.

H koncu razmotrimo vprašanje še z ozirom na naše planine.
Običajno štejemo veleture poleti preko 2500 m, pozimi nad 2000 m. V snegu in ledu se morajo gotovo tudi ture nad 1500 m prištevati k težkim, že zaradi objektivnih nevarnosti, ki jih povzročata led in sneg, zlasti še s često spremljevalko meglo. Sicer je pa stvar individualna, kakor alpinizem sploh. Ena najtežjih gor v Severnih Apnenih Alpah, znameniti Totenkirchl, ne dosega s svojimi 2193 m niti našega krotkega Stola (2236 m); Vrtača (2183 m), prav tako nižja od Stola, je od južne strani težavna, po severni steni pa precej težka in nevarna, dočim ima Grintavec, zlasti od južne strani, izredno lahek dostop kljub temu, da sega z višino 2559 m v področje veletur.
Na splošno se na to vprašanje torej sploh ne da odgovoriti. Šele vaja in izurjenost moreta v tem pogledu nuditi zanesljiv kriterij. -
H koncu koncev se mi zdi, da cepinovega nasprotnika ni toliko pobudil cepin sam, kolikor zaznava, da se je tega orodja polastilo planinsko gizdalinstvo in da se šopiri z njim.
Turistika je danes , škoda, postala moda. Vsaka moda pa ima nujno svoje gizdaline. Teh ne bo izpreobrnila nobena kritika, dokler se moda ne obrne drugam: ali proti turistiki sploh, ali proti kakemu njenemu opremnemu predmetu. Kakor pravi Abraham, se novozelandski kolonisti mnogo bolj zanimajo za nogomet nego za turistiko, navzlic divni planinski prirodi svoje domovine. To mi daje upanje, da se mnogo turistov sportnikov obrne k temu sportu, ki je kot sport vsekako veliko bolj hvaležen in priporočljiv. Precej jih je pobralo smučarstvo; ginjen je človek, ko vidi točno posnemanje norveške modre uniforme, prikrojene za severne kratke in mrzle dneve z nizkim slabotnim solncem, posnemanje, ki ne izpušča niti – pisane hlačne podveze … Alpinist, za katerega so smuči zgolj in prav tako orodje kakor cepin, gre tudi v tem oziru mirno svoja pota.
Moda pa se je polastila turistike (in smučarstva) le v toliko, v kolikor je in vobče more biti turistika sport. Samo sport, ki se goji v masah, vpričo mas in največ tudi zaradi mas, potrebuje predpisov. Zakaj bistvo vseh pokretov mas je psihologično nujna enoličnost, ki se na zunaj rada javlja v uniformi. Alpinizem ni sport, kajti manjka mu njegovega elementa: tekmovanja; tekmovanje je mogoče le v masi. Ni težko, razločevati turiste-sportnike od alpinistov; razodeva jih vsaka kretnja, izdaja vsaka beseda. Njihov razgovor gre za tem, koliko ur je rabil eden, koliko drugi za eno ali drugo pot, koliko težav je delala ta ali ona zapreka. Sicer se jim včasih zazdi od daleč, da pravzaprav dirjanje in dirkanje ne more izčrpati alpinistike. Ali kadar se podajo na to zanje tuje in radi tega kočljivo polje, so kakor »višja hčerka« v literaturi: opazke ne preplezajo najbolj banalnih besednih klišejev o »prekrasnem razgledu« in podobnem.
Planinec je tisti, ki zahaja v gorsko prirodo brez ozira na modo, na dirko bližnjikov in na njihovo mnenje. Pozitivnih nagibov si ne upam naštevati, ker takozvana ljubezen do prirode, pojem, tisočkrat zlorabljan, ki je včasih pomenil nekaj, ne pove ničesar; ne glede na to, da tudi v prvotnem čistem smislu ne izčrpuje teh nagibov. Alpinizem je nujno individualen, predpisov ne rabi, k večjemu pouka. Kajti planinistvo zahteva posebnega čuta za prirodo in zlasti za gorsko prirodo, čuta, ki se da sicer v precejšnji meri privzgojiti, ki pa mora prav ako donekle biti vrojen.
Alpinizem se je zato po svojem postanku in od vsega početka odločil od sporta, h kateremu so ga mogli kedaj prištevati samo ljudje, ki niso doumeli njegovega bistva.
Načelna alternativa: »palica ali cepin?« je zategadelj napačna. Kajti včasih cepin, včasih palica, kakor pač nanese potreba in osebna privajenost! Predpisov planinec v tem oziru ne bo poslušal, a vedno bo hvaležen za nasvet in pouk.
Alpinist še ni tisti, ki nosi cepin. Alpinist pa tudi ni tisti, ki ga ne nosi. Merilo je daleč izza in izven katerekoli opreme.« 

Dr. A. Mrak

Temeljita in stvarna izvajanja gospo dr. M. smatramo za zaključni odgovor na vprašanje« Uredništvo