Planinski vestnik: Skurite heretika!

Prvo soboto po Novem Letu mi je mlajša sestra pred vrata odložila Katjo in Arnija, ter odbrzela proti Bledu na neki dril managementa. O tem me je kot običajno, obvestila šele prejšnji večer in s tem stopila na vrat mojim pregrešnim željam, da dam svojim novim derezam za pokušino, prvega snega med zobe. Pa bodo ubožice še malo cvilile v kleti, preden jih bom uspel spustiti na pašo, ker z mlajšo sestro mi ni bilo nikoli usojeno živeti v posebni demokraciji. Na svoji strani je od nekdaj imela starše in stare starše, pa samo štiri leta mlajša je od mene, če je to sploh lahko kakšen razlog. Namesto diplome na univerzi je staršem poklonila Katjo in ko so to prebavili, jih je še seznanila, da njena hči ne bo nikoli postala neka razvajena edinka. Tista leta je bil zelo popularen igralec Arnie Schwarzenneger in med nosečnostjo si je po desetkrat pogledala vsako njegovo videokaseto, kar so jih premogli v videoteki na koncu naše ulice. Če najini starši do takrat niso vedeli, kako bo to preprečila, so lahko odgovor na to dobili že leto kasneje; v ljubljanski porodnišnici so lahko spoznali še malega Arnija. Se kdo od bralcev mogoče še spomni filma Predator, kjer je filmski Arni preganjal nekega nevidnega stvora? Ja, vsa žlahta je namreč še kakšno leto po tem ugotavljala, da so očeta bojda nekoč celo videli, vendar pa nihče od njih na lastne oči. Izginil je ravno tako kot tisti stvor iz filma. Če ga Katja še ni uspela dokončno odgnati, je to še enkrat več uspelo junaku Arniju. Našel bi se marsikdo, ki bi rekel, da je bila ženska precej nespametna. Pa kolikor bolj premišljujem, naša »ta mala« si je s tem zagotovila, da so kasneje za njeno potomstvo skrbeli starši, stari starši in še nenazadnje še jaz, ki me o pripravljenosti na to ni nikoli nihče nič vprašal.

Z mularijo v izlet

Edina dobra stvar sedaj je, da uspem svoja nečaka pripraviti za kakšen krajši planinski izlet. To je tudi moj edini pogoj, ki ga nikoli ne odpustim, če ju že dobimo na počitnice. Na marsikatero finto sem že padel do sedaj, tudi na to, da sta nekoč v nahrbtničkih prinesla igrače, ker sta planinske čeveljce tik pred odhodom od doma zabalinala pod posteljo. Ampak stric jima je šel takoj kupit nove, tiste najcenejše, ki so se sploh lahko dobili. Ti so bili poslej za vsak slučaj kar pri nas doma. Sestrina »mladiča« me po tistem na mojo srečo nista več preskušala na tak način, saj so jima bile tiste »rezerve« v naši omari že zdavnaj premajhne. Verjetno pa, da sta jo tedaj zaradi poceni obutve odnesla z nekoliko bolečimi nogami. Moje prepričanje je, da morajo vedno starejši otroke vzgajati in ne obratno!
Povezali smo svoje »culice« in se odpeljali v dolino Ločnico, ki se iz Medvoške strani zajeda v polhograjsko hribovje. Malo smo se pričkali, ker sem jima moral lagati, da nimamo istega cilja, kot izletniki, ki so se peljali mimo nas in po hribu navzgor, kjer se po starem reče tudi Sv.Katarina nad Ljubljano.
»Stric, zakaj se moramo mi vedno matrati v hrib, če bi se pa lahko peljali do istega cilja«? je najedal Arni.
»Zato, ker se ne bomo s »kokošarji« brátili. Pri meni bosta hodila tako, kakor se spodobi za poštene planince!«
»Kaj pa so to klošarji?« je zanimalo Katjo, ki obiskuje tretji razred osnovne šole.
»Nisem rekel klošarji, te bi ti kot Ljubljančanka že lahko poznala iz Čopove, železniške postaje ali kaj vem od kje, ker sem sam že skoraj pozabil, kakšen je center Ljubljane. Rekel sem kokošarji, to pa zato, ker se nekateri v soboto ali nedeljo z avtom pripeljejo na Katarino, ter s seboj prinesejo pečeno kokoš ali kaj podobnega in jo po dobre pol ure hoje že glodajo na vrhu Grmade in mečejo obrane kosti dol v Mačkov Graben, kot da so tam res kakšne sestradane mačke, ki komaj čakajo nanje. V ponedeljek pa v službi pripovedujejo, da so bili včeraj v hribih in kako jih danes bolijo utrujene noge. Z njimi se že ne bomo kosali!« sem pribil.
»Se pravi, da bomo mi, ki hodimo iz doline, pa lahko stokali?« se je Katja po mojem le delala neumno. Rekel sem ji, da lahko.

Hribovci smo si različni

Ko smo prispeli na zaparkirano Katarino, smo se komajda zdrenjali med gostilno in baliniščem, kjer je bilo že vse v veselem razpoloženju. Ker je od tu naprej do vrha Grmade le še dober sprehod, smo poslej hodili kar v mali »perutninski« procesiji, le da smo bili za razliko od drugih že mokri do kolen, pravzaprav vsaj do srede gamaš. Tudi napravljeni smo bili bolj »tako«, na take izletke se mi vedno zdi škoda jemati nova oblačila in vedno grem obut v čevlje, ki so že preveč pošvedrani za v skale, ker jim moja naturalizirana gorenjska duša še ne pusti v pokoj. To je kmalu opazilo tudi pronicljivo Katjino oko, še posebno, ker so bile nekatere gospe opravljene kot za promenado. Po poti se je kljub četrt metra snega širil pomladni vonj po vrtnicah, španskem bezgu in ostalih dišečih produktih, ki so zaradi komaj minulih praznikov obogatili toaletne omarice. Najlepši so bili pa čeveljci, ker so nekatere »planinske pepelke« nosile takšne, ki so še za na plesni parket nevarne. No, pa saj spodaj v prestolnici to zimo še sploh ni padal sneg, zato sem jim prav iz srca razumevajoče odzdravljal tisti :dober dan. Nič prijetno jim ni moglo biti, tudi zebsti je moralo v mokri, tanki obutvi in če bi še malo pretiraval, bi rekel; da sem pri eni opazil celo sledi rdečega laka, ki je iz nožnih nohtov udaril skozi usnje. Katja pa je na to gledala s svojimi očmi: »Kar se klošarjev tiče, smo pa mi bolj…« Takoj sem vedel kaj bo zinila, zato sem zagrozil, da ne bomo sestopili mimo turistične kmetije Robež, kjer sta že vedela, da vedno odrežejo tako debele rezine orehove potice, da jo otroci komaj v usta stlačijo. Kakšen čudež! Če bi jima ponujal torto, na katero sem še jaz, kot otrok »prijemal«, bi se kvečjemu namrdnila. Torto se danes dobi v vsaki trgovini, če na kakšni večji bencinski črpalki. Domačo orehovo potico pa: današnje mame se nimajo časa ubadati s tovrstno slovensko folkloro, v vrečkah pa jih tudi še ne prodajajo.
Do vrha polhograjske Grmade (898m) sta pametno molčala, pa to ni bilo prav dolgo, ker sem že prej omenil, da je le daljši sprehod. Vreme je bilo lepo in razgled čudovit. Ljudi se je kar trlo. Le proti severu je nekoliko zastiral pogled bližnji Tošč, ki s svojimi 1021m predstavlja nesojeni vrhunec Polhograjskega hribovja, zaradi poraščenosti pa je precej manj obiskan od nižje, a razgledne Grmade. To sem na glas pripovedoval svojima malima sopotnikoma, ki pa so ju očitno moje hribovske razlage odkrito dolgočasile, ker sta jih pospremila z globokim zehanjem. Zato pa jih je slišalo nekaj drugih ljudi, ki so stali v bližini:
»Najvišji vrh Polhograjcev ni Tošč, temveč Pasja Ravan!« je komentiral moški z velikimi brki, od katerih so še visele krušne drobtine, ki jih pred nekaj minutami ni uspel skupaj s klobaso spraviti v usta.

Strokovnjaki za hribe

»Je bil, morda pa ni več. Kar poglejte tjale«, sem s prstom kazal na očitno »poravnani«, nekoč obli vrh Pasje Ravni. »Vojska JLA je že pred desetletji tam postavila raketno bazo za protizračno obrambo Ljubljane. Zato je bil vrh do osamosvojitve tudi zaprt za obisk, danes pa so tam vsakomur na ogled odprti ostanki podzemnih hangarjev, ki so točno pod nekdanjim vrhom. Po nekih ocenah so ga vojaški inženirci z obsežnimi zemeljskimi deli splanirali za približno 15 metrov in na ta način je Pasja Ravan mogoče izgubila primat.« Nisem naletel na pravo publiko. Brkač je zmajeval z glavo in mi kazal številke v polhograjski transverzalni knjižici. Nekdo drug, suhec z izletniško karto v rokah, ki je verjetno prišel skupaj z njim, pa je prav tako ugotavljal, da verjetno malo nakladam. Tudi tam je jasno pisalo, da je Pasja Ravan za celih 8 metrov višja. Da je vrh tako raven, pa gotovo ni zasluga ranjke armade, ampak matere narave, ki je zmožna še tudi kakšnih večjih čudežev. »Zakaj pa bi vendar ljudje hrib poimenovali kot Raván, če bi že prej ne bil tak, se pravi raven?« mi je pokadil. »Sploh pa, JLA in raketne baze, lepo vas prosim. Saj še niti mi danes ne premoremo nič podobnega, pa smo v polnopravnem članstvu NATA« je zaključil. Raje sem utihnil, še posebej, ker sem opazil, da Arniju prav škodoželjno lezejo usta narazen. Iz nahrbtnika sem izvlekel termovko in vsem trem natočil vročega čaja, ki nam je s svojo soparico grel premrlo kožo na licih. Tisti suhec z zemljevidom se je le tega medtem naveličal in na plan privlekel daljnogled. Razgled je bil res krasen in vse kar je segalo nad 600 metrov visoko, se je bleščalo v soncu.

Smrkavca najedata

Arni je nenadoma dvignil svoj obraz od skodelice in vprašal: »Stric, zakaj pa je tako mraz, če sije sonce, da komaj gledamo? A zato, ker je pozimi bolj daleč, kaj ne?« Potolažiti otroško radovednost mi je bilo vedno v veselje, zato sem rekel, da je v bistvu ravno obratno, ker je Sonce pozimi najbližje Zemlji.Toda to nima posebnega vpliva, poglavitno je namreč, pod kakšnim kotom sije nanjo. »Kako pa lahko sije pod kotom, če je vendar okroglo?« je ugovarjala Katja. »Seveda da je okroglo« sem mencal v zadregi, kako bi najlažje razložil vso stvar. »Pravzaprav gre za to, pod kakšnim kotom padajo sončni žarki na Zemljo in ker je pozimi, ko je Sonce nizko nad obzorjem, ta kot majhen, se naša Zemlja ne more tako segreti« sem se ne prav prepričljivo trudil z ekspertizo. »Naša Zemlja je pa tudi okrogla, smo se v šoli učili, da veš!« mi je nož v hrbet rinil še Arni. Le kako me moreta hudička tako spravljati v zadrego, sem bil jezen, ter med tem opazoval, kako se je tistemu tam daljnogled pred nosom tresel in tudi brkaču je par drobtin odpadlo iz brk, medtem ko sta se mi posmehovala. »Brihtna mularija« je rekel suhec, ne da bi sploh odmaknil daljnogled od oči.
Ko pa se je malo pomiril, je glasno rekel, da se blizu Triglava prav razločno vidi planinski dom na Kredarici. To je zanimalo tudi vse ostale prisotne, ki so si naslednjih nekaj minut podajali daljnogled in se čudili, kako je možno skoraj iz Ljubljane gledati tisti najbolj znani planinski dom pod Triglavom. Mene so gladko preskočili, vendar sam tudi nisem stegoval rok. Nazadnje je vzel kukalo v roke še brkač in poznavalsko ugotovil, da je na Kredarici približno meter in pol novega snega. To sem tudi jaz včeraj slišal po radiu, a ženski, ki sta si pred trenutki lahko »v živo« ogledali Kredarico, sta mu z vidnim spoštovanjem prikimavali. Užival je v predstavi, nadaljeval s pogledom v desno, veleumno ugotovil, da tudi na Škrlatici razmere niso kaj dosti drugačne in prišel do zadnjega vrha, kjer se Julijci na videz podrejo v Savsko dolino. Kar na vodi sem že čutil, kako jo bo kresnil: »Na Špiku ga je pa vsaj pol manj, gotovo ga je spihalo« je komentiral. In nato so vsi hoteli videti še ta Špik.

Presneti Špik

Tudi na Šmarni gori ali kje drugje v ljubljanski okolici sem že velikokrat slišal to zmotno mišljenje, da je tista zadnja, priostrena piramida na obzorju Špik. Če bi se mi prej brkač ne posmehoval, bi bil lepo, pametno tiho. Tako pa sem požrl slino in jim razložil, da je »gospod Špik« toliko nižji, da se skriva zadaj za Škrlatico, tisto kar ravnokar občudujejo, pa je nič drugega kot Kukova Špica nad Martuljkom. Brkač je spustil daljnogled in zaničljivo pogledal najprej mene, nato pa še malo po okolici, kot da bi se ogledoval za kakšno pripravno vejo, kamor bi me bilo primerno obesiti. Rekel pa je z ledenim glasom: »Prehodil sem že celo slovensko travsverzalo, na Triglavu sem bil tudi že šestkrat in na Špiku tudi – ene parkrat. Nikar me ne učiti!«
»Jaz pa sem bil razen na Triglavu in na Špiku, že tudi na Kukovi Špici – ene parkrat«, sem ga oponašal. »Ampak te ni v slovenski transverzali, ker nanjo ne pelje tak kolovoz, kot na Špik!« me je tokrat že res preveč zaneslo.
Brkač se je mirno obrnil k tistemu suhcu, ki je imel daljnogled: »Ali si ti že kdaj slišal za Kukovo Špico?« Oni pa: »Nikoli, ampak mogoče je bila tudi to kakšna vojaška skrivnost, ki jo je sezidala še JLA, mogoče ravno s tistim materialom, ki ga je vzela tam na Pasji Ravni, kaj menite?« Vsi so se zarežali in še tisti dve kuri sta zakokodakali v duetu. Ni mi preostalo drugega, kot da sem poraženo pospravil termovko in skodelice v nahrbtnik in odrinili smo proti dolini. Brkač je užival v svoji zmagi in razlagal, da si on že ne bo pustil prodajati takih neumnosti. Še najbolj pa mu gredo na jetra taki heretiki kot jaz, ki ljudi učijo krivo vero, je pravil. »Take so včasih kar na grmadi skurili«, je rekel in mislim da je verjel, da ima tudi polhograjska Grmada ime po tem, da so na njej kurili čarovnice in heretike, in ne kresove zaradi turških vpadov. »Tipa na videz prav dobro poznam, predvsem kot velikega nakladača, ki pa se ga - kar se hribov tiče, v primerjavi z menoj še mleko drži okoli ust!« In tik preden smo se pomešali med tiste, ki so še prihajali na vrh, se je k njemu obrnila Katja in zavpila: »Stric, tebi pa še kruh visi z brkov!« Ta je le debelo pogledal in si takoj nevede segel z roko pod nos…
Pol ure kasneje smo si otrkali sneg z gojzarjev in vstopili v gostoljubno »kmetijo odprtih vrat«. Še preden smo prišli noter, sta se smrkavca nekaj ravsnila. »Psiho!« je Arniju rekla Katja, on pa njej čisto klasično – »koza!« Na srečo so jima kmalu postregli z debelima zagozdama orehove potice. In ko sem ju gledal kako jo mašita v usta, sta se mi zazdela s svojimi, od mrzlega zraka pordelimi lički kot angelčka, ki gnezdita nad oltarjem v cerkvici na vrhu hriba. Vsaj dokler še imata polna usta!

Dušan Škodič

PS: Humoreska je izmišljena prav tako kot nezakonska smrkavca moje sestre, ki je sploh nimam. Samo v pojasnilo, kajti neka lektorica me je verbalno napadla, ker razkrivam sestrino zasebno življenje. O pisateljski domišljiji tej branži na faksu menda niso ničesar povedali.