Na današnji dan, 7. novembra 1926, se je na Grmadi smrtno ponesrečil mlad in obetaven alpinist, ki je plezal tudi v navezi s Klementom Jugom.

Alojz de Reggi †

V nedeljo, 24. avgusta 1924, je bilo. Nameravala sta Vladimir Topolovec in Alojzij De Reggi skupno preplezati Triglavsko severno steno. Nepričakovano slabo vreme - megla, dež, sneg - je bilo krivo tragične nesreče Vladimira Topolovca; padel je v nepristopno brezno Triglavske stene, kjer leži še danes v nepoznanem grobu. De Reggija je smrtna nesreča ljubega tovariša pretresla do dna duše in ga je nadejala s slutnjami lastne zgodnje smrti. Svoj v srce segajoči članek (v Plan. Vestniku 1924, str. 262) »Vladimir in njegova poslednja pot« je zaključil z besedami (str. 268 »Z Vladimirom sem izgubil najboljšega tovariša plezalca. Nemila usoda, ki se ji človek ne more upirati. Odšel je v večno domovje. Kdaj pridem jaz za njim? Kmalu? Bog ve ... « Tako je slutil novembra 1924.
Odšel je za njim 7. novembra 1926; smrtno, se je ponesrečil na Grmadi pri Šmarni gori. Bila je res »nesreča« v prav prvotnem pomenu te besede, nesreča, ki je istovetna z usodo. Sestaven spis o ponesrečenčevem življenju bomo objavili prihodnjič. Tu prinašam o spominske spise, pisane neposredno pod vtisom nesreče.

I. Kako se je pripetila nesreča.
Očividec poroča: V nedeljo, 7. novembra, nas je bila vesela družba zbrana na Turncu pod Šmarno goro, pojoč in vriskajoč. Okrog pol 5. ure popoldne smo se odpravljali domov. Na vznožju Turnca smo srečali De Reggija, ki je po svoji stari navadi prišel sam na plezalno vajo ob Turncu. Na potu navzdol smo se večkrat ozrli nazaj in smo kmalu videli De Reggija na vrhu Turnca.
Od tukaj je potem najbrž plezal dol do Turnčevega okna in se nato spustil v steno, levo od kamina. Omenjena stena je med turisti znana kot zelo krušljiva. Dospeli smo do gozda pod Turncem, kar zaslišimo iz stene grmenje kamenja: navzdol se je valila velika skala, za njo pa nesrečni De Reggi. V padcu ga še ujame grmovje, a ga ni moglo zadržati - tako je priletel doli na prod. Hiteli smo mu na pomoč, pa zaman. Kri je izbruhnil in izdihnil. Prestrašeni in nemi smo stali ob truplu ponesrečenega mladeniča; v dno duše nas je pretresla njegova, tragična usoda. - Večkrat je bil preplezal severno steno Triglava, je srečno končal težke visoke ture. Kdo bi si le mislil, da ga ob nizkem Turncu - in tako mladega - čaka planinska katastrofa! - Padel je 50 - 60 m globoko. - De Reggi je študiral drugo leto prirodoznanstvo na modroslovni fakulteti v Ljubljani.

M. H.

II. Dan 7. novembra 1926.

Življenje naše je neutruden boj,
je k nebu trhlih rok povzdigovanje,
je tipanje brezkončna in iskanje
za Nekom nedosežnim nad seboj.
(M. Kragelj.)

Zagrmelo je pod Grmado. -
V osrčju Triglavske stene se je zganilo:
»Tovariš! Vendar tudi Ti. Čakal sem Te. Obljubil si mi, da prideš za menoj, ko je odmevalo moje slovo v odjeku temnih skal. Dve leti sem čakal zaman. Vzpenjal si se iz višine v višino, podjarmljeval si steno za steno, obiskoval si moj ogromni dom, a k meni Te ni bilo. Minil je še mesec, tedaj sem vedel, da boš prišel in pripravljal sem se na Tvoj prihod. Ti sam si želel, klical, iskal ... V razočaranju svojega uspeha si prišel k meni, kjer vlada mir ... Mir! ... Nerazumljiv Ti je bil v življenju pomen te besede; Tvoja trpeča duša ni mogla počivati, Tvoj duh je moral neprenehoma leteti, Tvoje telo se neprestano giblje. Vidiš: Tvoje telo tam pod Turncem leži - razumeš sedaj - miruje. - Srce Ti ne utriplje več; Tvoje lice je mirno, ne bo več poteza bolesti pokrivala njegovega izraza. Glej tam pod malim Turncem zunanjo posodo Tvojega duha; preneznatna je bila, da bi ljudje razumeli zaklade njene vsebine, Tvoj idealni polet, lepo, čisto dušo. Oprosti jim, tudi njih duh je okovan v tesne vezi, teles.a. Ti gledaš sedaj prosto. Odpočij se!«
»Prišel sem k Tebi, tovariš. Obupno željo mi je izpolnila narava. Le boli me, da ni tudi moje telo tu gori pri Tebi; želel bi mu sonca. Tak grob bi si želel, kakor ga imaš Ti, ne pa tesne jame.«
»Ne žaluj, prijatelj! Moj grob te obsežen, ne vidiš mu meja, a kje so moji ostanki? Kaj nam po smrti telo? Videl sem padati sebe in čudil sem se bobnenju skal, ko sem se čutil sam tako lahkega. Kaj nam telesne bolesti mari po smrti, a duševne, glej, nam niti! v življenju niso pustile spati. - Je li srečna Tvoja duša sedaj, je zdaj mirna, prijatelj?«
»Mirna Je, ker nima več telesa; srečna, ker ima prost polet. Naš je vsemir!«
»Blagor mu, ki se spočije ...« je donelo pod Turncem.

*

Nenadni, težki udarec žrtve Triglavske stene - oj Vladimir! - je prehajal iz prvega divjega navala bolesti v mrtvično otopelost čustva. De Reggi je bil večkraten gost v naši rodbini, ko je še sveži duh preminulega plaval v ozračju domače sobe. Uživel se je med nami in govoril je o njem in sebi.
Nekaj dni po pogrebnem obredu v Vratih je prišel bled in prepadel, a iz oči mu je sijal poseben žar. »Čudne sanje sem imel«, je pripovedoval, »in jaz verujem vanje! Sanjalo se mi je, da plezam zopet čez Triglavsko steno v nemški smeri sam. Vedel sem, da sta se ponesrečila dr. Jug, kmalu potem, ko sem preplezal z njim ono smer, in Vladimir, ko sva plezala skupaj. Na oba sem mislil, zlasti še na Vladimira, ker sem ga čutil v bližini. Celo zazdelo se mi je, da čujem utripati njegovo telo v temnem prepadu pod seboj. Oklenil sem se skale, da bi posluhnil pozorneje. Tedaj se je priklonil vrh Triglava enkrat, dvakrat, trikrat in zmajala se je stena. Iz notranjosti skalovja je votlo zabobnelo: »Ti boš pa tretji!« - Zagorele so mu mirne oči, naslonil se je na komolec. »Bile so sanje in jaz verujem v njih resnično izpolnitev - jaz bom tretji, sledil bom Vladimiru, saj drugače ne more biti. Veliko krasot so mi nudile gore in tudi jaz jih poplačam z življenjem.« Naši ugovori niso zalegli, srepo je gledal predse, kakor bi ne razumel naših pomirjevalnih besed. Videla sem njegov pogled in - sama nisem verjela besedam, s katerimi smo ga odvračali od njegovih misli in - sanj.
Kakor bi iskal pozabljenja ali zbližanja s padlim tovarišem ali da bi ubežal raznim vsiljivim ali zadirljivim opazkam nepoklicanih - neplanincev, je skoraj pobesnel v svojem plezalnem navdušenju: opajal se je v premagovanju stene za steno. V svojem vztrajnem, skoraj drznem pogumu je zaslovel. Sprehajal se je po Triglavski steni po usodni nemški smeri; premagal jo je v najtežjem slučaju in ni mu delala več ovir. Njegovo navdušenje premagovalca ni poznalo mej in zdelo se je, da bo ostal nepremagljiv. A njegova vera v trajne uspehe ni bila trdna. V Špikovi steni so ga prehiteli drugi. Uklonil se je. Ko pa so zmagovalci govorili z žarečim obličjem o novi zmagi je gorel v njegovih očeh mrzličen ogenj. Njegova osamelost v duševno društvenem pogledu ga je težila, sam s seboj si ni mogel priti na čisto. Plah je postal pred ljudmi, boječe se jih je ogibal. V njegovi misli so vstale sanje pred dvema letoma in z vso sigurnostjo je računal na večno združitev s planinami. »Ubil se bom!« je še pred kratkim rekel svojemu tovarišu; »ne vidim nikakega drugega izhoda!«
Še tesneje se je prižemal k skalam, še drzneje je stopal preko sten. V svoji nedeljski promenadi je obiskoval Turnec, prvi začetek svojih plezalskih poizkusov; bil je najmanjši in najlažji. Kraj njegovega prvega veselega vzklika nad uspelim poizkusom začetnika je postal tudi kraj poslednjega vzdiha premagovalca ponosnih sten.
Pod Grmado je zabobnelo. Zdrgetalo je mrtvo truplo.
Bil je tretji padlih plezalcev.

Darinka.

III. Spomenica tovarišu De Reggiju.
Vem Lojze, da nisi ljubil praznili besed, tolikokrat izgovorjenih – redko občutenih. Naše gorje je v srcu - naše solze so nevidne, Lojze. Moje besede so namenjene manj Tebi, bolj tistim, ki nočejo, ne morejo, ne znajo razumeti ne Tebe ne nas.
Povedati jim hočem, kaj ti je bila tista Šmarna gora, kaj so ti bile planine.
Tiho in skromno si odšel, Lojze, ,kakor si bil v življenju tih in skromen. Praznična je bila tvoja obleka - kakor vedno kadar si odšel v svoj ljubljeni kotiček pod zeleno Grmado, v Skale (Skale imenujejo domačini čeri pod Grmado). Bile so ti tista mati priroda, h kateri si se zatekel ob bridki in veseli uri. Tam so se rodili tvoji sklepi in uspehi, marsikatera grenka tožba je odjeknila ob tistih čereh, kakor bi te razumela.
Daleč so visoke planine - kako bi naj odhitel v skopih urah v njihovo osrčje? Grmada pa ti je bila blizu, k njej si se zatekel.
Vsako skalo si poznal, vsak grm, vsak oprijem: tiste skale so bile Tvoje - ti njihov: vzele so te.
Preveč idealen si bil, Lojze, preveč za to dolinsko življenje. Ob najmanjšem udarcu si vztrepetal: »Čemu to? Tega ne razumem!« Nisi razumel tega nižinskega življenja, nisi še izkusil, da so ideali le še bajka babic - slavno pokopanih. Tvoji besedi, rojeni v srcu, so se smejali, kakor otroku.
Ti jih nisi razumel - oni ne tebe. Odšel si v Skale, jim pripovedoval svoje sanje in načrte, žalost in veselje. Nemo so poslušale; prepričan si bil, da so Te razumele, in vrnil si se z njihovo tiho tolažbo. Ko si šel s polnim smem v planine, si si osvojeval strme nebotične stene, mogočne sestre tvojih Skal. In sprejele so te na svoje grudi, te obvarovale nezgod, čuvale nad teboj. Ti pa si v njih objemu s soncem v srcu sanjaril v višine.
Mogočna Triglavska stena ti je odvzela tovariša - prepričan si bil, da mu slediš tudi Ti: sedaj za Vse Svete si pravil, da boš gotovo ležal za Mojstranskim zidom! Lojze, te besede so ti bile usodne ... Tvoje bližnje Skale so prehitele mogočnega tekmeca in te za vedno priklenile le nase.
Načrti, ki si jih snoval za prihodnje leto, so za te izbrisani iz knjige življenja, a misel je ostala. Izvršena bo, Lojze! Peščica nas je, ki smo tvojega mišljenja, ki se ne bojimo za življenje, ko se hočemo dvigniti do pravega življenja. Mi bomo izvrševali in izvršili tvoje načrte, ne ozirajoč se na očitke, ki si jih slišal in jih več - ne slišiš.
Odšel si, najidealnejši, najsposobnejši izmed nas. Vrste se redčijo, najboljši gredo; pšenico potolče toča, plevel ostane. Ostane tudi seme. Ti si za nas seme. Drugim si bil eden od mnogih; a ko si odšel, ko je odzvenela senzacija Tvoje smrti - so pozabili, pozabijo; saj:

»... kadar se zvezda utrne
v teme brez mej -
kaj manj se žarijo nebesa
kot so se poprej? ... «

Marko Pibernikova

IV. Zadnja tura z Alojzijem De Reggi.
V tisočerih barvah je blestel jesenski gozd. Narava se je ogrinjala v pestro slovesno obleko, da ob slovesu zablesti v vsem svojem sijaju. Polagoma se je pogreznila ognjena obla, srebrna mesečina je oblila okolico; nikak glas ni motil miru, le sem in tja je v to razlito srebro utonil padajoč kamenček kot znak počasnega umiranja gora. Mirno in veličastno se je svetlikal ledenik na temenu vladarja.
Tedaj smo priromali trije tovariši po dolini Vrata do Turkove planine; tam smo se greli ob prasketajočem ognju, prisluškovali pripovedovanju starega in v marsikateri zimi v gorah osivelega pastirja ter izmenjavali v živahnem pripovedovanju svoje planinske doživljaje. Skovali smo načrt za bodoče ture, a Ti, tovariš Lojze, nisi slutil, da Ti bo to poslednja pot v Tvojih tako vroče ljubljenih Julijskih!
Že pred dnevno zarjo smo posluhnili pesmim Bistrice, ki so se rodile iz nepoznanih virov. - Skalnati orjaki v okolici so v žejnem hrepenenju pričakovali jutra, zadnje zvezde so ugaša1e in tedaj je trenutno zažarel ledenik v modrino segajočega temena kraljevskega Triglava. Meglene škrlatnordeče oblačne koprene in nežne bele meglice so obkrožile njegovo ponosno glavo. V nemi bolesti smo se spominjali Vladimira, ki spi večni sen tam gori v čarobnem kraljestvu Zlatorogovem v varstvu bajnih Rojenic.
Molče smo korakali skozi strmi gozd navkreber tja do stene Cmira. Nato v steno. Vedno znova sem občudoval Lojzovo brezprimerno plezalno umetnost; stena se je izgubila pod nami, tihotno je prihajalo do nas šumljanje žuboreče Bistrice. Pogled se je že izgubljal v prostrani daljavi; ko se je pogreznil za nami v globino poslednji ostanek temačne stene, smo zavriskali na zavojevanem vrhu, lesketajočem se v jutranjem soncu. Ročno smo zgradili kamnito piramido; zlati oblaki so obrobljali globine, a mi smo sanjali v sončni toploti čezželjno, srečni.
Kaj je tvoja sreča, človek?
Nedoumno zbujeni in komaj zasluteni in spoznani, a že izgubljeni, nepovratni trenutek!
Zamišljeni smo se vrnili v dolino. Srečni in zadovoljni smo zapuščali Vrata. Zadnjikrat smo v duhu preživljali vtise, zadnji pogled je še objel v večernem soncu konture škrlatno odsevajočih skalnih grmad. Nato smo se potopili v gozdnem mraku.
Štirinajst dni pozneje pa smo Lojzeta pokopali ...

Herbert Brand

V. Alojziju De Reggi.
Ko se je njegov tovariš Vladimir Topolovec na Triglavu ponesrečil, je prišel k meni, najprej po daljnogled, potem še enkrat. Letos je z drugimi tovariši ozaljšal na Dovjem grob † dr. Juga; okoli ob grobu so s cementom pritrdili veliko kamnov z napisi raznih sten, ki jih le dr. Jug preplezal. Tudi so nesli venec † Topolovcu pod Triglavsko steno. - De Reggi je bil simpatičen, tih, nedolžen, prijazen mladenič. Škoda, škoda zanj! - Res pa je, kar mi piše skrben, izkušen planinec, prijatelj mladine: »Planinska mladina kar dere v smrt.«
Letos je kot vodnik drugim preplezal štirikrat Triglavsko steno, nevarno »Nemško pot«. - Smejal se mi je, ko sem mu prijazno žugal s prstom. Zadnjič mu je ženska na, Dovjem rekla: »Vi se boste ubili«, pa se je takisto nasmehnil.
Kraj na Šmarni gori, kjer se je De Reggi (Slovenec, neki praded je bil Italijan) ubil, mi je znan, ker sem jaz pod Šmarno goro doma. De Reggi se je ponesrečil pri plezanju nad Bovčkovimi skalami, ker se mu je utrgala skala.

Jakob Aljaž.
Planinski vestnik, 1926/12