Dnevnik - Blaž Mazi: Težko mi gre z jezika. Nekaj časa se obotavljam in mencam, a potem vseeno vprašam: "Saj ni zadaj nekakšen prikriti cilj, da bi se morali vsi skupaj zapreti v planinske koče in začeti pasti živino?" Čez mizo doktor geografije nekaj trenutkov gleda v zrak, zmaje z glavo in zavzdihne.

Da, to je klasičen mit, nekakšna predstava o Alpah kot o Kekčevi deželi, odgovori dr. Matej Ogrin, predsednik slovenske podružnice mednarodne nevladne organizacije za varstvo Alp CIPRA. "Manjkajo samo še Rožle, zlobni Bedanec in pa Pehta, ki nabira čudežne zeli. Takšna idealizacija ne vzdrži. Res ne."

	Ne vemo, kaj se bodo politiki decembra v Koebenhavnu dogovorili in kaj bodo odločevalci v prihodnjih letih tudi storili, a menim, da moramo začeti ukrepati glede podnebnih sprememb, pravi dr. Bruno Abegg z univerze v Zürichu. (Foto: Matevž Lenarčič)

Alpski lok se namreč razteza na 190.000 kvadratnih kilometrih, na območju pa živi skoraj 14 milijonov ljudi. "Ljudje v Innsbrucku živijo enako kot v Parizu. Lahko primerjamo obseg mobilnosti, možnost zadovoljevanja različnih potreb ali pa kaj drugega. Kupiš lahko vse, kar lahko kupiš zunaj Alp. Delež kmečke populacije je približno dva odstotka," je potrpežljiv. Avstrija, Francija, Italija, Liechtenstein, Nemčija, Kneževina Monako, Švica in Slovenija so si v toku zgodovinskih okoliščin bolj ali manj uspešno razdelile gorsko verigo od Dunaja na enem do Sredozemskega morja na drugem koncu.

Kljub temu prebivalce alpskih držav gorski masiv povezuje veliko bolj, kot se zavedajo. "Alpske dežele, ki so med najbolj razvitimi na svetu in dejansko upravljajo alpski prostor, bi morale poskrbeti, da bodo Alpe postale nevtralna regija, kar se tiče izpustov ogljikovega dioksida," doda dr. Ogrin in nato dekonstruira mit o Kekčevi deželi.

Prebivalci Alp imajo skupno prihodnost

Čez Alpe vodi kopica evropskih prometnih koridorjev, med drugimi koridor od Švedske do Grčije, čez Slovenijo pa kar dva. Hkrati so koncentracija kapitala in turističnih storitev. "Hitra gospodarska rast po drugi svetovni vojni je močno načela ekosistemske zmogljivosti, sposobnosti prostora, da se v njem obnavljajo naravni viri. Alpe so genska banka Evrope in v njih se dogajajo velike spremembe. Prav zato je še kako pomembno, kaj se bodo v Koebenhavnu dogovorili svetovni politiki."

Tam bo decembra potekal vrh Združenih narodov, na katerem naj bi svet sprejel svetovni podnebni sporazum - pravzaprav nabor ukrepov, s katerimi naj bi do leta 2020 omejili dvig globalne temperature na manj kot dve stopinji Celzija. "Problem je v tem, da globalni podnebni modeli kažejo povprečno temperaturo," opozori dr. Bruno Abegg z univerze v Zürichu, znanstvenik, ki velja za vodilno referenco, ko je govor o dogajanju v Alpah. V prejšnjem stoletju se je ozračje segrelo za 0,7 do 0,8 stopinje, v Alpah pa za 1,5 do 2 stopinji. Tudi če bodo v Koebenhavnu govorili o "globalni temperaturi", pa je treba vedeti, da se ozračje nad kopnim segreva bolj kot nad oceani. Tako kot drugim gorstvom se tudi Alpam obetajo toplejši časi.

Gorovje je izvrstna prispodoba za usodo sveta, o kateri se bo deloma odločalo tudi v Koebenhavnu. Enotnega alpskega prostora, ki je razdeljen z državnimi mejami, prebivalci namreč ne dojemajo kot takšnega in skupaj s politiki ne razumejo, da spremembe na enem območju pomenijo, da jim bodo sledile tudi na drugem. Tako kot bodo globalno podnebno usodo delili vsi Zemljani, imajo tudi prebivalci Alp skupno prihodnost. "Verjetno se bo območje Alp tja do leta 2050 segrelo še za dve stopinji," doda dr. Abegg. Segrevanje ozračja v Alpah že vpliva na oskrbo z vodo, taljenje ledenikov, poletno obratovanje hidroelektrarn, v prihodnosti pa se jim bodo pridružili še spremembe rastlinstva in precej neprijetni pojavi.

Eden od njih je rušenje skalnih mas. V Sloveniji so najvišje gore iz trdne skale, marsikje v Alpah pa so iz grušča, ki ga skupaj držijo zamrznjena tla. Poleti se na velikih višinah tako imenovani permafrost čez dan stali, ponoči pa ponovno zamrzne. Zaradi višjih temperatur se je v zadnjih letih začelo dogajati, da ponoči voda v tleh ne zamrzne več in iz grušča odteče. Ker ni več ničesar, kar bi goro držalo skupaj, se začne podirati.

"Zamrznjena tla led stabilizira kot nekakšen cement. Zaradi višjih temperatur v nižjih predelih permafrosta ne bo več in na območjih, ki so danes še stabilna, bo velika nevarnost podorov," pripomni dr. Abegg in doda, da to ne bo prizadelo samo pohodnikov in alpinistov, temveč cela naselja, infrastrukturo, poti in železnice. Čeprav je problem za zdaj še lokalno omejen, ga znanstvenik označuje za zelo resnega.

Nevladna organizacija CIPRA, ki deluje v vseh alpskih državah, je tudi zato pripravila kopico dosjejev o energetiki, gradnji hiš, prometu, varstvu narave in urejanju prostora, s katerimi želijo seznaniti odločevalce še pred vrhom v Koebenhavnu. "To so orodja, s katerimi ciljamo na politike v alpskih državah. Spraviti jih morajo v Koebenhavn in kasneje izvajati na lokalni ravni. To so odgovori na vprašanja, kaj Alpe potrebujejo na področju prometa, vode, energije, gozdov, kmetijstva, prostorskega načrtovanja in turizma," pojasni dr. Ogrin.

Če je povezava z "deželo pod Alpami" še vedno nejasna in so morda za marsikoga Alpe "tam nekje od Jesenic do Rateč", geograf pomaga razgraditi tudi ta mit. "Alpe so naš življenjski prostor. Približno 40 odstotkov Slovenije je v alpskih in predalpskih pokrajinah, še dodatnih 30 pa v dinarskih, ki imajo podobne morfološke značilnosti kot alpski svet. To pomeni, da je problem podnebnih sprememb v Alpah problem 70 odstotkov Slovenije. Posavsko hribovje ima enake probleme kot alpske občine. Pri nas imamo pod Triglavom in Skuto dejansko le ostanke ledenikov, iz katerih ni velikih rek, drugod v Alpah pa ledeniki napajajo velike reke. Pri nas sta takšni Mura in Drava, ki imata ledeniški ali pa snežni rečni režim, saj pritečeta iz Avstrije.

To je pomembno tako za oskrbo z elektriko kot za regionalno oskrbo z vodo na severovzhodu države, saj imata le ti dve reki poleti veliko vode, medtem ko so druge slovenske reke poleti nizke." Tako kot Azurna obala potrebuje svoje politike, potrebuje tudi alpski prostor svoje, doda dr. Ogrin in pribije: "Alpe vendar niso na Luni. Imamo jih pred nosom, pa jih ne vidimo."

Pomanjkanje vode

Če bo na alpskem območju katera tema številka ena, bo enaka najpomembnejši temi v drugih delih sveta, in to bo voda. V Alpah je bo primanjkovalo. "Seveda si tega ne smemo predstavljati tako, da se bodo Alpe posušile," pojasni ena od vodij projekta Alp Water Scarce, Avstrijka dr. Daniela Hohenwallner, ki se z Alpami ukvarja v okviru Savojske univerze v Franciji. Ob izginjajočih ledenikih in višjih temperaturah se bo vegetacija pomaknila v višje predele. Poletja bodo bolj suha, zime pa bodo imele več padavin, pri čemer več padavin ne pomeni sneženja, temveč dež.

Projekt Alp Water Scarce je v bistvu projekt za zgodnje opozarjanje pred sušami, s katerim skušajo razviti modele za ne tako oddaljeno prihodnost. Delo poteka na 23 pilotnih območjih, od katerih so tri v Sloveniji. Julijske Alpe pokriva Nacionalni inštitut za biologijo, Karavanke Geološki zavod Slovenije, Ptujsko-Dravsko polje pa Kmetijsko-gozdarski zavod Maribor.

Takoj izza meje, iz avstrijske Koroške, prihajajo skrb zbujajoče novice. Dolgoletni podatki o količini vode v tamkajšnjem podzemnem vodnosniku po besedah dr. Hohenwallnerjeve kažejo, da se količina vode v njem zmanjšuje. "Kolegi so si zastavili vprašanje, zakaj se to dogaja, ali je to zaradi rabe tal, kakšnih drugih sprememb ali pa je to morda posledica podnebnih sprememb. Ugotovili so, da je manjša količina vode neposredna posledica podnebnih sprememb," previdno pove dr. Hohenwallnerjeva.

Izraza "neposredni vpliv" in "podnebne spremembe" znanstveniki precej neradi uporabljajo v istem stavku. V podkrepitev besed besedilo iz poročila poda še na papirju. "Do določene mere se je to izkazalo tudi za pilotna območja v Franciji, medtem ko za vzhodne avstrijske Alpe še ne vemo, kaj se bo dogajalo, saj modeli predvidevajo, da bo tam več padavin. Vedno morate biti previdni, ko dajete splošne izjave o Alpah. Bolje je govoriti o regijah," poudari znanstveno kritičnost.

Avstrija in Slovenija sta po besedah dr. Antona Branclja z Nacionalnega inštituta za biologijo v veliki prednosti pred drugimi državami alpskega loka, saj imata veliko mrežo meteoroloških postaj in dolgoletne nize podatkov, zaradi česar tudi lažje ugotavljata, kaj se pravzaprav dogaja. "V Sloveniji bo do pomanjkanja vode prišlo nekoliko kasneje. Trendi opravljenih raziskav kažejo, da se količina vode v slovenskih rekah zmanjšuje, vendar ne vseh. Na zahodu upad ni tako intenziven, če se pomikamo proti vzhodu, pa postane že bolj izrazit. Vzhodni deli bodo najprej občutili pomanjkanje oziroma ga v določeni meri že občutijo.

Kljub temu ima naša država srečo, da ima specifično geografsko lego in še vedno dokaj obilne padavine, zaradi česar se pojav pri nas še ne kaže tako močno kot v drugih alpskih državah. Se pa že pojavljajo problemi tudi pri nas. Kranjska Gora denimo ima težave z zagotavljanjem ustrezne količine pitne vode," pove dr. Brancelj.

Splošno opazko, da je domnevna evropska obsedenost z okoljem in podnebnimi spremembami v Alpah še dodatno poudarjena, dr. Hohenwallnerjeva hitro ovrže. "Alpsko prebivalstvo se veliko bolj zaveda podnebnih sprememb, ker se jim ne umika. V veliko večjih Združenih državah imajo državljani več možnosti in prostora za selitev, zato Američani podnebnih sprememb ne dojemajo tako resno kot v Evropi. Iz gosto poseljenih alpskih dolin z malo življenjskega prostora se prebivalci ne premaknejo tako zlahka. Ljudje so navezani na domači kraj, tradicijo, prostor, v katerem so odraščali, in podobno," razloži.

Po Brancljevem mnenju je v tej luči bolj kot količina padavin pomembna njihova časovna razporeditev. Padavine so bile nekoč razporejene na obdobje dveh, treh tednov ali enega meseca, zdaj pa se zgodijo v enem tednu in veliko te vode hitro odteče. Posledica tega pojava so poplave, hudourniški pojavi, plazovi in druge naravne nesreče.

"Sprašujete me, kdaj se bo začelo pomanjkanje vode," se zasmeji dr. Hohenwallnerjeva in pojasni: "Preverjamo, kaj se je zgodilo v preteklih letih, in ne moremo govoriti, kaj se bo zgodilo v prihodnosti. Menim pa, da se poleti napovedi do neke mere že uresničujejo."

"Vedeti moramo, da je v tujini konflikt interesov med različnimi uporabniki vode bistveno večji kot pri nas. Ti uporabniki so hidroelektrarne, kmetijstvo, živinoreja in smučarska središča. V drugih alpskih državah se konflikti med njimi že močneje izražajo, Slovenija pa je pač samo nekaj let zadaj, tako da lahko kmalu tak razvoj dogodkov pričakujemo tudi pri nas," še opozori Brancelj.

Namesto snega dež

Vsako leto iz Alp odteče več vode, kot je vanjo "priteče", kar pomeni, da bodo imele velike alpske reke čez nekaj desetletij največ vode spomladi in jeseni, poleti pa bodo struge nizke ali prazne. Pozimi v redilni dobi se voda na nadmorski višini od 1500 do 2500 metrov ne bo več v takšni meri zbirala v obliki snega in ledu, ki bi se poleti talil in počasi odtekal.

"Podnebne spremembe ne pomenijo, da ne bo zim z obiljem snega. Bodo, a bodo redke. Veliko več bo zelenih zim," pove dr. Katja Vrtačnik, ki je prihodnost zimskega turizma raziskovala v okviru podiplomskega študija na oddelku za geografijo na ljubljanski filozofski fakulteti. "V Alpah bo na nadmorskih višinah nad 1500 in 2000 metrov ogromno snega, zaradi česar nekatera smučišča pravzaprav ne bodo mogla obratovati, v nižjih legah, to je tam, kjer je večina slovenskih smučišč, pa bo deževalo."

Od slovenskih smučišč napoveduje prihodnost samo Kaninu, Voglu in Krvavcu, "druga smučišča pa bodo životarila in obratovala v zimah, ko bo dovolj snega". Če upravitelji smučišč vodo za umetno zasneževanje še lahko shladijo, na drugi pogoj, dovolj nizko temperaturo zraka, ne bodo mogli vplivati, in ta bo velikokrat previsoka.

"O ustavitvi vlaganj v smučišča, ki so pod 1500 metri nadmorske višine, bi bilo smotrno razmisliti že zdaj. Ogromno denarja je bilo denimo porabljenega za gondolo na Mariborsko Pohorje, kjer se smučišče začne pri 300 metrih nadmorske višine. Lahko, da jim bo z zelo velikimi finančnimi vložki uspelo še deset let obratovati, ampak teh naprav ne gradimo za deset let, temveč za daljše obdobje," pravi Vrtačnikova.

Poleti naj bi bilo v Alpah več lepih in jasnih dni, kar je po njenih besedah priložnost za slovenski alpski turizem. "Ob obali in v mestih bodo toplotne obremenitve večje in za starejše, bolnike, družine in nosečnice z otroki bo to zelo obremenjujoče. Hriboviti in gorski predeli bodo imeli poleti precej ugodno podnebje, zaradi česar se bodo turistični tokovi preusmerili. Lahko rečemo, da bo celoletni turizem v Alpah."

Negotova prihodnost

Strokovnjaki se strinjajo, da je v alpskem prostoru veliko znanja, s katerim bi lahko območje stopilo na pot obnovljivih virov, gradnje nizkoenergijskih in pasivnih hiš ter drugih okoljskih ukrepov. Ključno vprašanje pa je seveda, ali bi ambiciozen, pošten in pravičen svetovni podnebni dogovor v Koebenhavnu lahko preprečil podnebne spremembe v Alpah.

"Lahko, a potrebna bi bila resnično globalna pobuda. Veliko vemo o problemu in lahko trdimo, da ga je povzročil človek. Prav tako veliko vemo o možnih rešitvah. Zelo lepo bi bilo, če bi Slovenija in Švica spremenili energetski sistem in uvedli obnovljive vire energije, a zgolj to ne bi imelo učinka, ker sta premajhni. Potrebujemo globalno delovanje, pri katerem bosta sodelovali Kitajska in Indija," oriše dr. Abegg usodo Alp, ki so, tako kot mnogi drugi predeli po svetu, odvisne od globalnih razmer.

Ob teh vprašanjih predsednik krovne organizacije za zaščito Alp CIPRA International Andreas Götz spomni na neizpolnjevanje alpske konvencije, ki za celoten alpski lok ureja smernice trajnostnega razvoja in zaščite okolja. "Okoljski ministri so na marčevski konferenci v francoskem Evianu oblikovali zelo skromen program o skupnih projektih. Oktobra smo se ponovno sestali na Brdu pri Kranju in ugotovili, da nobena od alpskih držav ni naredila popolnoma nič. Pa so vsi govorili, da je treba nekaj ukreniti. Alpe bi bile lahko za Koebenhavn vzor, a ne vidimo, da bi se kaj premikalo v tej smeri."

Za začetek naj Slovenija začne uresničevati zakonodajo, opozarja dr. Ogrin. "Smo zelo zmerna nevladna okoljska organizacija. Kadar pravijo državni cilji denimo pet odstotkov, druge nevladne organizacije zahtevajo 17 odstotkov. Mi pa si želimo, da najprej dosežemo teh pet, čeprav v tem trenutku Slovenija ni sposobna uresničiti niti tega."

Podnebne spremembe v Alpah so primer le ene od številnih zgodb po svetu, ki jim usodo narekujejo ravnanje Združenih držav Amerike, Indije, Kitajske, Nove Zelandije in drugih držav, ki v zadnjih tednih daje slutiti, da bodo v Koebenhavn prišle s figo v žepu. Žarometi bodo tako decembra uprti v svetovne voditelje, ki bi do zdaj že morali dojeti, da se ob nadaljevanju nebrzdane fosilne požrešnosti nihče ne bo izmuznil posledicam. Bridka skupna usoda se ne napoveduje samo prebivalcem alpskega loka, temveč vsem Zemljanom.

Blaž Mazi