Večer, Okolje in družba - Marjeta Keršič Svetel: Pred tednom dni je v Grampinu v Liechtensteinu potekala strokovna konferenca organizacije CIPRA za varstvo Alp.
CIPRA je bila pred mnogi leti pobudnica Alpske konvencije mednarodnega sporazuma o varstvu in trajnostnem razvoju Alp. Podpisnica konvencije in njenih protokolov, ki opredeljujejo razvoj na različnih področjih od prometa do turizma in hkrati določajo ohranjanje naravne in kulturne dediščine, je tudi Slovenija. Trenutno Slovenija Alpski konvenciji celo predseduje.
Naslov letošnje konference s predstavniki organizacije CIPRA in strokovnjaki za vprašanja trajnostnega razvoja iz vseh alpskih držav je bil pomenljiv: Alpe v iskanju sreče. Še bolj pomenljiv pa je bil podnaslov; še posebno zaradi vprašaja na koncu: Rast na vse kriplje in vse pretege?
Alpe seveda niso enovit prostor. V Alpe spadajo velika, celo milijonska mesta, pa tudi gorske vasice; območja skoraj divje narave in čudovite, skrbno vzdrževane kulturne krajine; romanske, germanske, slovanske (in se kakšne) kulture; območja, ki se praznijo, ker jih prebivalci zapuščajo, in območja, ki zaradi novodobnega priseljevanja doživljajo veliko povečanje prebivalstva. Po eni strani gre za območja skokovitega ekonomskega razvoja in urbanizacije, po drugi strani za območja, kjer tako rekoč sploh ni delovnih mest in obupno stagnirajo.
Kakšna naj bo prihodnost Alp in kako naj si ljudje v Alpah zagotovijo to, kar si najbolj želi vsak, srečno in zadovoljno življenje?
Končno sporočilo konference je izzivalno, pogumno in za marsikoga presenetljivo.
Pravi, da logika stalne ekonomske rasti, na kateri temelji Lizbonska strategija Evropske skupnosti, Alpam ne prinaša skoraj ničesar dobrega. Da Alpe potrebujejo drugačno ekonomsko in tudi davčno politiko. In da je treba veliko večjo pozornost posvetiti regionalni in ne globalni ekonomiji. Naravo moramo obravnavati kot neobnovljiv vir in skrajno omejiti novo urbanizacijo na račun doslej nepozidanih območij. Treba je obnavljati in ne zidati na novo, pri tem pa spoštovati lokalno identiteto kot dragoceno dediščino. Prebivalce je treba ozavestiti, da bodo prepoznali pomen ter prednosti ohranjanja naravne in kulturne dediščine ter zavarovanih območij, ki v Alpah lahko odigrajo vlogo prvorazrednega razvojnega vira. Nujno je treba zmanjševati porabo energije. Uporaba obnovljivih virov energije, kot sta les in voda, je seveda prednost, toda to ne sme voditi k povečevanju rabe energije, pač pa se k večji racionalizaciji. Uvajanje novih virov, na primer izrabe vetra, mora potekati previdno in ob upoštevanju varovanja narave in krajine. Usmeriti se je treba v pridelavo kakovostnih kmetijskih pridelkov in hrane, ne pa spodbujati povečanja pridelave. In vse skupaj se strne v ključno zahtevo: turizem v Alpah se mora temeljito spremeniti. Namesto športnih aren in lunaparkov je treba turistom ponuditi avtentična doživetja; izobraževanje in visoko kakovost namesto množičnosti. Poskrbeti je treba za uveljavljanje človekovih pravic alpskega prebivalstva, od pravice ohranjanja lastne kulture in identitete do socialnih pravic, kot je recimo dostopnost izobraževanja, zdravstvene oskrbe in skrbi za stare in onemogle.
In najbolj presenetljiv sklep: namesto rasti morajo Alpe načrtovati "kakovostno upadanje", ne več delovnih mest, ampak boljša; ne več turistov, ampak večjo dodano vrednost v turizmu; ne več zidave; ampak večjo kakovost bivanja.
Kako se bodo na sporočila strokovne konference CIPRA odzvali tisti, ki imajo v rokah škarje in platno razvojnih odločitev v Sloveniji? Vprašanje je, ali si bodo za sporočila konference in argumente strokovnjakov, ki stojijo za njimi, sploh vzeli čas.
Marjeta Keršič Svetel