Gorenjski Glas - Jasna Paladin: PZS je pred dnevi ob podelitvi priznanj za najboljše alpiniste in športne plezalce minulega leta prvič sploh podelila tudi nagrado za življenjsko delo.
Povsem zasluženo in pričakovano jo je prejel starosta slovenskega alpinizma, dolgoletni načelnik Komisije PZS za odprave v tuja gorstva, član Planinskega društva Kamnik – Tone Škarja iz Mengša.
Tone Škarja se je alpinistom pridružil leta 1956, zgodbe o junaških vzponih plezalcev pa so ga navduševale že od malega. Goram, stenam in svojim somišljenikom je ob družini (ženo je spoznal prav med alpinisti) in redni službi v elektro podjetju posvetil svoje življenje – preplezal je več kot tisoč smeri, v Himalaji je bil več kot tridesetkrat in kar 34 let je vodil Komisijo PZS za odprave v tuja gorstva. Za svoje odmevne dosežke je prejel že dvanajst visokih priznanj, tudi Bloudkovo plaketo, zdaj pa ga je organizacija, katere član je že 66 let, počastila še z nagrado za življenjsko delo. Je izredno zanimiv in prijeten sogovornik, pokončne drže in jasnih misli, živa enciklopedija, ki znanje sveta srka tudi na stara leta, pri svojih sedeminsedemdesetih letih. »Prav te dni berem Vojno in mir, zame največji roman vsega človeštva. Vedno sem si ga želel prebrati in mislim, da so moja leta pravšnja za to. V starosti človek takšne knjige doživi povsem drugače,« pravi in še: »Svet je organiziran po moško. Moj prijatelj Bojan Pollak je na eni od odprav dejal: 'Ženske nas ovirajo pri plezanju, saj zaradi skrbi želijo, da bi ostali doma, a hkrati mi vse to počnemo prav zaradi njih, zaradi dokazovanja.' In to je le ena od splošnih resnic v življenju …« Ob kavi se kljub številnim iztočnicam posvetiva predvsem njegovi ljubezni do alpinizma.
Ste prvi slovenski alpinist z nagrado PZS za življenjsko delo. S kakšnimi občutki ste jo sprejeli?
»Zelo cenim, da mi je priznanje podelila stroka, torej alpinisti sami, ki se – bodimo iskreni – precej težko in redko takole poenotijo. Še posebej pa sem vesel, da so me nagradili predvsem za moje delo načelnika Komisije za odprave v tuja gorstva in ne toliko za alpinistične uspehe. V komisiji nismo bili vselej soglasni, smo si pa odkrito izmenjavali mnenja in prav zato mi priznanje s strani kolegov pomeni res veliko. Vedno pravim, da je v Sloveniji veliko dobrih alpinistov, zelo malo pa je organizatorjev in tudi sam sem najbolj ponosen prav na organizacijo številnih alpinističnih odprav, ki je bila vselej velik zalogaj. Priznanj imam doma že kar nekaj, a tole štejem za svoje najvišje – formalno to sicer ni, po občutkih pa zagotovo, prav zaradi alpinistične srenje, ki se je zanj odločila.«
Vaš življenjepis, povezan z gorami, je zares bogat. Se še spomnite, kdaj ste prvič obuli gojzarje in si nadeli nahrbtnik?
»Med vojno v hribe nismo hodili in prvič sem se v gore podal leta 1946, z očetom na Veliko planino. Star sem bil osem let. Gojzarjev takrat seveda še nisem imel, tudi pravega nahrbtnika ne. Imeli smo okovane čevlje, v katerih je bilo precej težko hoditi, in razne platnene torbe, ki so ostale od vojske. V hribe me je tako vpeljal oče, že zelo zgodaj pa sem rad bral in poslušal stare alpinistične zgodbe. Vse te pustolovščine so me navduševale.«
V letih, ki so sledila tem začetkom, ste preplezali več kot tisoč smeri, od tega več kot trideset prvenstvenih. Katere imate v najlepšem spominu?
»Svojo prvo prvenstveno smer sem preplezal že kar pri prvem vzponu in to pomotoma – v zahodnem grebenu Planjave, ko je z nami plezal še inštruktor. Nekoliko smo skrenili s smeri, a včasih je to veljalo za skoraj sramotno, ker si pač zašel, danes pa si tudi zmotno smer priznamo kot prvenstveno; ker je res. Od prvenstvenih mi veliko pomenijo Kamniška smer v Koglu in dve smeri v Dolgem hrbtu. Težko izberem najljubšo. So smeri, ki so mi ostale v spominu zato, ker so tako lepe med samim plezanjem, spet druge pa zato, ker so tako težke in nevarne, da sem bil na koncu vesel tega, da sem sploh še živ. Po organizacijski plati pa mi v najglobljem spominu ostaja vzpon na Everest po zahodnem grebenu leta 1979. Med najljubšimi pa moram omeniti tudi vzpon iz leta 2004, ko sem pozimi čisto sam preplezal vzhodno steno Ojstrice. Glede na moja leta je bila to res super smer.«
Načelnik Komisije PZS za odprave v tuja gorstva ste že od daljnega leta 1979. Za kaj vse ste morali v tej vlogi poskrbeti?
»Alpinisti smo taki kot Slovenci – imamo veliko dobrih obrtnikov, ki pa se težko združijo v neko podjetje. Podobno je pri alpinistih in komisija je bila tista, ki je skrbela za povezovanje. Leta 1963 je bila ustanovljena prav zato, ker se alpinisti za svoje cilje nikoli niso uspeli dogovoriti, sploh ne na daljši rok, a za organiziran pristop v Himalajo je bilo treba načrtovati nekoliko dlje. Na komisiji smo tako študirali cilje, pomembne za slovenski alpinizem, delali selekcije med prijavljenimi alpinisti, zbirali denar, urejali dokumentacijo, skrbeli za psihološko pripravo … Seveda vse zasluge še zdaleč niso moje, imel sem nekaj odličnih sodelavcev. Komisija bo po odločitvi PZS aprila nehala delovati, čeprav se bo njeno delo v drugi obliki nadaljevalo. Zadnjih deset let je organizacija odprav neprimerno lažja kot nekoč in po tej plati komisija ni več tako potrebna, a je glede idej, kaj splezati, in povezovanja še kako koristna. Vsi ti mladi alpinisti so sicer odlični 'obrtniki', a v resnici bolj malo vedo o problemih, ki še obstajajo in čakajo na alpiniste.«
Pravijo, da ni težko biti dober alpinist, ampak je težko biti star alpinist. Vam je to uspelo, mnogim ni ...
»Res je. V gorah se lahko marsikaj zgodi – vate trešči strela, te odnese plaz, zadene skala … in vse se neha v trenutku. Knjigo Po svoji sledi sem začel z opisom dveh dogodkov. Prvi je iz leta 1955, ko sem se z dvema sošolcema 1. maja odpravil s Kamniškega na Kokrsko sedlo. Imeli smo en cepin, ki smo ga zlomili že na Brani, nobenih derez in druge opreme. Stokrat bi se morali ubiti, a takrat nisem imel občutka nevarnosti. Drugi dogodek pa je iz leta 2006, ko sem sam plezal v severni steni Triglava, nenadoma izgubil oprijem, a se povsem podzavestno ujel z roko, jo sicer močno poškodoval, a se čudežno obdržal. Med tema dvema dogodkoma je minilo petdeset let in večkrat sem smrti ušel za las, a kaj hujšega se mi ni zgodilo. Je pa bilo vsaj osem takšnih dogodkov, ko ni bilo nič odvisno od mene, tako da lahko rečem, da imam nekaj življenj podarjenih. Večkrat sem se spraševal o uganki življenja in smrti, zakaj je nekomu dovoljeno kar naprej opravljati popravne izpite in zakaj druge že prva napaka izloči za vedno. Včasih pomislim, kot da nekdo od zgoraj pazi name, a s tem se ni za hvaliti, saj verjamem, da tako lahko prikličem nesrečo.«
Veljate za zelo kritičnega pisca in govorca. Gre po vaše v planinstvu in alpinizmu kaj v napačno smer?
»Alpinizem je znotraj PZS res marsikdaj slabše cenjen, saj društva temu ne posvečajo dovolj pozornosti, zato so bili alpinisti doslej že večkrat nezadovoljni z matično organizacijo. A alpinizem potrebuje formalno kapo, to je PZS, ki skrbi za urejena pravila, finance … Brez tega preprosto ne gre. Se je pa z leti seveda veliko spremenilo. Potrebe morajo biti tiste, ki vlečejo denar za seboj, ne pa da dobimo denar, pa ne vemo, kaj bi z njim. Ko smo mi začeli plezati, smo to delali iz čistega veselja, ljubezni do gora in sten, takrat ni nihče mislil na Himalajo, danes pa je ravno obratno. Mladi me včasih vprašajo za nasvet, kaj se jim bolj splača – usmeriti v vodništvo ali gorsko reševalno službo. Sam jim lahko odgovorim le, da tja, kjer jih bo veselilo.«
Sami ste bili vrsto let tudi gorski reševalec ...
»Včasih je bilo alpinistov manj, zato smo bili že po naravi tudi gorski reševalci. Če smo naleteli na težavo, smo jo skušali rešiti sami. Takrat ni bilo mobilnikov, prvi telefon je bil šele v dolini v Kamniški Bistrici. Danes ljudje vedo, da v težavah lahko pokličejo na pomoč, mi pa smo vedeli, če se ne bomo rešili sami, nas ne bo nihče. To miselnost še danes nosim v sebi, zato sem se v prej omenjeni nesreči, ko sem obvisel na poškodovani roki, iz stene rešil sam.«
Dopolnili ste že 77 let, a gore še vedno doživljate od blizu. Kam jo mahnete ta konec tedna?
»Če bo slabo vreme, nikamor, če pa bo lepo, pa nekam v sredogorje, saj je hoja po visokem snegu zame zelo naporna. Morda na Veliko planino ali pa s turnimi smučmi na Dleskovško planoto.«
Vam je ostala še kakšna želja, povezana z alpinizmom?
»Še sam sem presenečen nad tem, kako zlahka sprejemam svojo starost. Živim v skladu s svojimi sposobnostmi, popolnoma se zavedam svojih omejitev, a nimam niti kančka obžalovanja, da bi kaj še želel, pa ne zmorem, kar je res zanimivo. Ta občutek se mi zdi nekaj najlepšega in temu sem res hvaležen.«
Jasna Paladin